ODSTRTE PODOBE – BESNICA

Razloženo naselje v jugozahodnem delu Posavskega hribovja leži v ozki dolini potoka Besnice, ki izvira pod Malim Trebeljevim in se pri Podgradu izliva v reko Ljubljanico. Vas je iz štirinajst kilometrov oddaljene Ljubljane dostopna po cesti, ki je iz Sostrega speljana čez severno pobočje Babne gore (544 m) in skozi zaselek Pečar, v katerem je bila nekoč v eni izmed dveh hiš znana gostilna, v dolino. V njenem dnu so njive in travniki, okoliški hribi pa so porasli z gozdom. Ker na ilovnati zemlji niso bili kaj prida pogoji za kmetovanje, so se po besedah 65-letnega Bojana Jerlaha, upokojenega državnega uslužbenca in raziskovalca lokalne zgodovine, Besničani poleg mesne živinoreje in gozdarstva morali ukvarjati še z marsičim drugim, da so preživeli.

ODSTRTE PODOBE – LJUBLJANA (Prešernov trg)

»Tedanji Marijin oziroma današnji Prešernov trg je nastal na križišču cest, ki so s severa, z Gorenjskega in Štajerskega vodile skozi Špitalska vrata čez most čez Ljubljanico v obzidan meščanski in cerkveni srednjeveški del Ljubljane. Pred Špitalskim mostom je na gričku stala majhna Marijina cerkev, ki so jo med obleganjem mesta porušili Turki. Avguštinci so leta 1628 zgradili novo cerkev sv. Martina, ki je leta 1645 pogorela, zato so med leti od 1646 do 1660 postavili zdajšnjo cerkev Marijinega oznanjenja s samostanom, ki jo je cesar Jožef II. leta 1784 izročil frančiškanom. Ti so jo skladno s svojim redom prebarvali v rdečerjavo barvo, ki pa jo je spomeniško varstvo pred desetletji zamenjalo z rožnato,« nas je 81-letni upokojeni redni prof. Marjan Ocvirk, ki je do leta 2013 predaval na ljubljanski fakulteti za arhitekturo, najprej seznanil z zametki zdajšnjega Prešernovega trga.

 Na nekdanje cvetoče mesto ostajajo le spomini

»Na začetku prejšnjega stoletja, iz katerega sta obe stari razglednici, je imel Gornji Grad veljavo pomembnega cerkvenega in upravnega središča, ki ga je postopoma pridobival z ustanovitvijo benediktinskega samostana v 12. stoletju in ureditvijo letne rezidence ljubljanskih škofov v 15. stoletju. Po prvi svetovni vojni je bil kraj sedež sreza, pristojen za celotno Zgornjo Savinjsko dolino in del Šaleške doline. Leta 1928 je postal mesto, v katerem je bilo med drugo svetovno vojno politično, vojaško in kulturno središče obsežnega osvobojenega ozemlja. Toda po vojni so se političnoupravni organi preselili v Mozirje in naselje v zgornjem delu Zadrečke doline – odmaknjeno od prometnih tokov – je razvojno nazadovalo,« nas je najprej s preteklostjo Gornjega Grada na kratko seznanil 65-letni upokojeni podjetnik Toni Rifelj, ki je bil prvih dvanajst let tudi tukajšnji župan.

ODSTRTE PODOBE – ZABUKOVICA

Razložena vas leži v podolju na skrajnem severnem delu Posavskega hribovja v Spodnji Savinjski dolini južno od Žalca. Nekdanje rudarsko naselje, na območju katerega so rjavi premog kopali v času od leta 1799 do leta 1966, sestavljajo zaselki Slovenski Dol ali Tajčental, Porence, Podvine, Odele, Močle, Kurja vas in Zabukovica ali Vas. »V zadnjem je središče kraja, ki je upodobljeno na spodnji sliki stare razglednice in je le kakih tristo metrov oddaljeno od upravnih prostorov nekdanjega rudnika,« nam je najprej pojasnil 82-letni Vinko Petek, eden izmed dvajsetih še živečih zabukoviških knapov.

ODSTRTE PODOBE – LJUBLJANA (Tivoli)

Največji ljubljanski park se na petih kvadratnih kilometrih razteza v neposredni bližini mestnega središča pod Rožnikom in Šišenskim hribom. V njem se združujejo naravni in krajinski elementi ter objekti kulturne dediščine, med katere spada poleg grada Tivoli (nekoč imenovanega Podturn) in Cekinovega grada tudi približno trideset spomenikov. Vse umetniške stvaritve, razen ene – Štirje psi pod Tivolskim gradom, so delo slovenskih kiparjev, vendar se po besedah upokojene umetnostne zgodovinarke mag. Olge Paulič do njih vse preveč mačehovsko obnašamo.

ODSTRTE PODOBE – BRESTANICA

»Rajhenburg je usmeril moje življenje. Dal mi je vse, kar je izoblikovalo mojo dušo. Rajhenburg je moja usoda, čeprav sem v njem živel samo do svojega devetnajstega leta. Če spregovorim besedo Rajhenburg, celo če si jo samo obudim v spominu, se mi že zgodi, da se kakor v pravljici, prek daljav in časov, v trenutku znajdem v deželi davne sreče, v svetovih svojega detinstva in mladosti, svojih prvih zapisanih besed,« razmišlja 76-letni upokojeni novinar, a tudi plodovit publicist, romanopisec in pesnik, filmski in televizijski scenarist ter potopisec Željko Kozinc.

ODSTRTE PODOBE – MULJAVA, BOJANJI VRH (Polje)

Razglednica s štirimi sličicami je nastala ob otvoritvi prvotne muljavske šole, ki so jo na bližnjem Polju (danes zaselku v sosednji vasi Bojanji Vrh) 15. septembra 1910 odprli na prenovljeni domačiji Zgornji Tiček. Z nje je bil doma Frančišek Špendal, župnik v Tržiču, ki jo je »le za namen šole« po zelo ugodni ceni prodal občini Muljava, v imenu katere je pogodbo o nakupu podpisal župan Ignacij Špendal. Ta je živel na Polju pri Muljavi št. 10, pri Spodnjem Tičku, kamor je poleg kmetije spadala tudi Tičkova gostilna, ki jo vidimo na zgornji levi fotografiji.

Upokojeni gradbeni tehnik Mirko Kogelnik iz Podvelke ni le prizadeven zbiratelj predmetov naše kulturne dediščine, ampak tudi izvrsten rezbar, ki s starim kolarskim orodjem ročno izdeluje replike in imitacije nečk, mlinarskih zajemalk, gozdarskih kuhalnic, večnamenskih posod, flosarskih žlic, zajemalk za začimbe, žlic za polento in drugih gospodinjskih pripomočkov. Za osmero od njih je prejel tudi certifikat Obrtne zbornice Slovenije, ki potrjuje, da gre za izvirne izdelke domače obrti.

Ob tem pa z veliko zavzetostjo proučuje rokodelsko preteklost zgornje Dravske doline, pripravlja predavanja in prireja razstave ter tovrstne veščine, znanja in spretnosti v učnih delavnicah prenaša na nove rodove. »A čas, ki ga živimo, žal ni naklonjen rokodelski kulturni dediščini,« pravi zagrenjeno in nadaljuje, da »osnovne šole ne vzgajajo otrok tako, da bi spoštovali stara znanja in poklice, ki jih še vedno potrebujemo. Še več, današnja mladina se pravzaprav sramuje fizičnega dela – vsi bi bili le nekakšni pisarniški delavci oziroma delali v poklicih, za katere menijo, da se tam ni treba kaj dosti naprezati. Neki profesor mi je nekoč rekel, da narava pač ni vseh ljudi obdarila s sposobnostmi, da bi postali zdravniki, urbanisti, projektanti itd., mnogi pa bi bili lahko uspešni v rokodelskih poklicih. Vendar pa starši in okolica, v kateri živijo, praviloma mlade silijo v šole, v katerih bodo pridobili 'boljšo' izobrazbo. Kakor da je delati kot zidar, tesar, mizar ipd. ponižujoče.«

DSTRTE PODOBE – JAVORJE

Gručasto vaško jedro z raztresenimi kmetijami leži na podoru na južnem pobočju Starega vrha, ki naselje varuje pred hladom s severa. Kljub višini (cerkev je 695, posamezne domačije na pomolih in rebreh pa do 740 metrov nad morjem) so podnebni pogoji, ki jih zagotavljata zavetna in prisojna lega, ugodni tako za prebivanje kot kmetovanje. »Če temu dodamo še zelo rodovitno zemljo in pridne ljudi, je razumljivo, da v kraju še vedno prevladuje kmečko prebivalstvo, tako da je ves položni svet obdelan,« pravi 68-letni upokojeni kmet Vladimir Štibelj z Dermotove kmetije v Javorjah 27 in pristavi, da v vasi danes sicer ni več nobene čiste kmetije, vendar je vseeno vse pokošeno, tudi najbolj strme grive.

»Pred desetimi leti in več smo imeli na izpostavi neprimerno več zahtevkov s področja invalidskega zavarovanja, kar je bilo glede na težko industrijo (Železarna Jesenice) povsem razumljivo. Danes pa bistvenih razlik med področji izvajanja zavarovanja, torej med zadevami s področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ni več čutiti,« nam je najprej pojasnila vodja Zpizove jeseniške izpostave Edina Džamastagić. 

Sedem zaposlenih uslužbenk na njihovi izpostavi pokriva le področje pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ne pa tudi področja matične evidence in prispevkov ter mednarodnega zavarovanja. Toda čeprav nimajo posebnega oddelka za matično evidenco in prispevke, je ena strokovna sodelavka zaposlena samo zato, da zavarovancem, upokojencem in delodajalcem ponuja vso pomoč v zvezi z vprašanji, ki se nanašajo na to področje.