Ko skušamo motivirati funkcionarje naših društev, da bi našli prostovoljke in prostovoljce, ki bi skušali najti bolne in onemogle in jim poiskali pomoč v društvu ali lokalni skupnosti, naletimo na vrsto pomislekov, ki jih velja dati pod drobnogled.

Najpogostejši ugovor je, da v društvu že obiskujejo bolne in onemogle člane v domovih, najpogosteje ob rojstnih dnevih in večjih praznikih. Bolezen seveda ne izbira praznikov, tedaj si tudi otroci vzamejo več časa za svoje starše. Ure, ko svojcev ni doma, so zelo dolge, vsak obisk jih skrajša. Razbitje dnevne rutine in vsaj za urico ali dve olajšati življenje svojcem, neformalnim negovalcem, je tudi zelo pomembno. V društva upokojencev, kjer se vedno najdejo tisti, ki so si vzeli za življenjsko poslanstvo pomagati bolnim in onemoglim vrstnikom, je vključena le polovica upokojencev. Društva, ki razširijo obiske tudi na tiste, ki niso včlanjeni, opravljajo poslanstvo naše zveze, saj je osnovno načelo zveze od nastanka naprej skrbeti za kakovost življenja vrstnikov in se boriti za pravice starejših.

Število članov v Zvezi društev upokojencev počasi, a konstantno pada od leta 2008 naprej. Medtem ko na Dolenjskem, v Beli krajini, Zasavju, Posavju in Šaleški dolini uspevajo vzdrževati število članov, se je le-to v drugih pokrajinah znižalo za 7 do 20 odstotkov, največ na južnem Primorskem in v osrednji Sloveniji. Napočil je čas, ko moramo ponovno pretresti pomen naše velike organizacije, naše aktivnosti, naše potrebe in poiskati nove metode za pridobivanje članstva. Zato smo se lani na upravnem odboru ZDUS dogovorili, da bomo organizirali kreativne delavnice predsednikov društev, kjer bomo pregledali dosedanje aktivnosti in se pogovorili o novih izzivih, ki jih prinaša sedanji čas.

Pred dnevi sem gledala oddajo, kjer so se pogovarjali o pokojninah. Spet sem slišala besede, ob katerih me spreleti srh, da mladi v Sloveniji tako ali tako ne bodo dočakali pokojnin, da morajo začeti dajati v (privatne) pokojninske sklade čim prej, da bodo na stara leta imeli kaj za življenje. Kako lahkotno to izrekajo mladi, ki si starosti in njenih težav sploh ne morejo predstavljati! In kako hitro nasedajo tistim, ki hočejo kovati dobičke iz njihovih vplačil. Med strokovnjaki, ki so sedeli v krogu, je bil le eden, ki je dejal: »Za vsem tem govorjenjem o tem, da ne bo pokojnin, tičijo določeni interesi.« Žal mi je bilo, ker svoje misli ni razvijal naprej. Bojim se, da smo bili na njegove besede pozorni le tisti, ki vemo, kaj pomeni na stara leta reden dohodek, za katerega jamči država.

Kako zelo se desettisoči starejših in njihovih družin bori za preživetje, kaže poteza Karla Erjavca v predvolilnem času, ko je postavil za svojo volilno parolo zvišanje regresa. Z izbiro prave teme je dobil volitve. Erjavčeva poteza je starejšim koristila dvojno: večje število starejših bo dobilo letos regres, hkrati pa je vtaknil palico v kolesje načrtnega zniževanja pokojnin, ki ga izvajajo tisti, ki skušajo zaslužiti na račun siromašenja slovenskega prebivalstva.

Uničevalnega pohoda neoliberalne elite v svetu in Sloveniji še zdaleč ni konec. Pokojninska blagajna je prevelika, da bi lahko mirno poslovala brez posegov tistih, ki jemljejo revnim za svoje lastno bogatenje. Zadnjič sem bila ob novici, da bo neki direktor, ki je zapravil ničkoliko milijonov, spravil nezakonito podjetje na boben in delavce ob plače, čeprav mu sodijo, obdržal pol milijona vredno hišo, ker jo je pravočasno 'zavaroval'. Pri tem pa rubijo hiše in stanovanja ljudem, ki niso plačali položnic! Človek ne more verjeti, da je to mogoče.

Uničena sem, sem dejala svojemu sodelavcu Tonetu. Kaj naj povem našim bralcem? Povej jim kaj lepega, da jim bo začetek novega leta lažji, mi je dejal.

Ob meni se igrajo moji vnuki – Zala, Nejc, Jan in Jutra. Božični in novoletni prazniki so redka priložnost, ko dobiva dedek in babica vnuke samo zase. Nič ne potrebujejo babice, da bi se igrala z njimi, le ob njih mora biti, najti kakšen bombon in izgubljeno nogavičko, pomagati, če se sprejo, in zvečer, ko je treba spat, potrebuje Jutra nočno lučko in babico, da ji prežene pošasti, ki rastejo v njeni domišljiji.

Vsi starejši se bojimo časa, ko bomo postali odvisni od pomoči svojih otrok, sosedov, plačanih oskrbovalcev. Skrbi nas, kako se bodo otroci odzivali na naše potrebe, ali bomo imeli dovolj sredstev, da si bomo plačali pomoč, da bomo lahko ostali doma ali pa bomo prisiljeni poiskati pomoč v domu za starejše. Zato mnogi načrtno skrbijo za ohranjanje telesnega in duševnega zdravja, kar jim bo omogočilo neodvisnost še globoko v starosti. Aktivnosti v društvih upokojencev so namenjene prav temu, da ostane naše življenje polno in plodno, da se...