Marjan in Zorica Fabjan sta rojena istega leta in istega dne v isti porodnišnici, toda spoznala sta se šele kot študenta medicinske fakultete. Zorica, ki je hodila v kranjsko gimnazijo, je kmalu vedela, da hoče biti zdravnica, Marjan pa je v kamniški gimnaziji še upal, da bo arhitekt. Zdaj je tako rekoč oboje – kot estetski kirurg je zdravnik in arhitekt hkrati. Estetska kirurga sta tudi sin Matic in hčerka Živa, Gašper pa je direktor klinike Fabjan.

Marjan izhaja iz delavske družine, ima še sestro, ki je bila vse do upokojitve zaposlena v njihovi kliniki. Od doma je »prinesel« poštenje in velik čut za estetiko, kasneje pa je v sebi odkril tudi menedžersko žilico. Njihova družina ni živela v razkošju, zato je za študij potreboval štipendijo, le-to pa je lahko dobil le za študij medicine. In tako je moral »pozabiti« na arhitekturo. Zamišljal si je, kako bo zdravil ljudi v odročnih krajih med gorami (vsak prosti čas izkoristi za   hojo v hribe), toda v jeseniški bolnišnici, kjer sta bila z...

 Zgodbe ljudi iz Dolža so hkrati zgodbe mnogih krajev po Sloveniji, ki so bili zaradi oddaljenosti že vnaprej ožigosani kot manj vredni in manj sposobni. Rekli so jim »podgurci« in tako poudarili negativen predznak. Zato so nekateri odšli daleč stran, tisti, ki so ostali, pa so ta žig kar ponotranjili. Čas pa je prinesel spremembe in napredek: šolo, cesto, ki je razdalje skrajšala, internet pa je ves svet povezal v globalno vas. In danes je slika povsem drugačna. Dolž in podobne vasi so kot Pepelka, ki se je otresla pepela in zacvetela kot princeska.

Družina Sonje Boh povezuje Štajersko in Dolenjsko, natančneje povedano, njen rod se širi od Selnice na Dravskem polju do Zgornje Slivnice pri Grosupljem. Ob tem pa Sonjo pozna marsikdo od Grosuplja do Ljubljane; nadvse je priljubljena zlasti v domači vasi. To se je izkazalo ob pogrebu njene mame. Zelo je bila ganjena, ko se je poln avtobus krajanov z Zgornje Slivnice pripeljal v Selnico na njen pogreb. Tudi s tem so ji pokazali, kako zelo jo spoštujejo.

Že desetletja dela v krajevnem odboru Rdečega križa, šesti mandat je v svetu krajevne skupnosti, bila je tudi občinska svetnica v Grosupljem, vodila je aktiv kmečkih žena, na njeno pobudo je na Zgornji Slivnici zaživelo društvo prijateljev mladine, tudi gasilcem ni mogla odreči sodelovanja, sploh pa ne upokojencem. Za svoje delo je prejela številna priznanja in odlikovanja. »Kar 111 starejših krajanov imamo v odboru RK; že pripravljam božično-novoletna darila in voščilnice, saj naši starostniki letos potrebujejo še toliko večjo pozornost zaradi covida,« pravi Sonja Boh, ki tudi tekmuje – v košnji, vožnji traktorja, pikadu ... »Ko bom velik, bom imel v hiši sobo za vse tvoje medalje,« ji je nekoč rekel vnuk Luka.

Zgodbo Janka in Sonje Štifter o družinski oljarni z Vira pri Domžalah sta njuna sinova Jaka in Rok nadgradila s kremami in olji za nego telesa. In kako se je začela njihova poslovna pot? Odgovor ni kratek, saj sta Janko in Sonja kar odstirala zgodbe, med katerimi pa – presenetljivo – nobena ni bila povezana z oljarstvom; vse pa so povezane z usvajanjem novih znanj, občutkom za potrebe, ki jih narekujejo čas in ljudje, z inovacijami in tudi poslovno žilico, ki je v tej družini doma že mnogo rodov.

Marjana Benčina Schmidt živi v Nemčiji že 51 let. Že kot gimnazijka je tekoče pisala v nemškem jeziku, zato je bila vesela povabila, da del poletja preživi pri družini, s katero so se Benčinovi spoznali na morju. Dva meseca je delala v njihovi modni hiši in domov prinesla lep zaslužek in veliko prijetnih spominov. Tako prijetnih, da se je kmalu spet vrnila in se pozanimala o možnosti zaposlitve.

Na veliko presenečenje je dobila delo prevajalke v zagrebškem podjetju Export-import, obenem pa je opravljala tudi druga dela. Kljub uspehu pa jo je pekla vest zaradi staršev. Še zlasti zaradi očeta, ki je delal na rentgenskem oddelku in je pričakoval, da bo študirala medicino. Ko pa je spoznal njenega bodočega moža Hanza Schmidta, je bil tudi on pomirjen.

Karmen Brataševec nam je zaupala zgodbo o klenih ženskah iz vasi Kozana v Goriških brdih: o babici Emiliji, mami Nataliji in tetah Vandi in Adriani. Emilija je sama vzgojila vse tri hčerke v izjemno delavne in vztrajne osebnosti, jih izšolala in ustvarila precejšnje premoženje. Podjetnost in spoštovanje do zemlje ter izvornih korenin se prenašata iz roda v rod, najtesneje pa sta s temi vrednotami povezana Nedjan, starejši sin gospe Karmen, ter njegov starejši sin Timon.

Čeprav ime Karmen v latinščini pomeni pesem, je njeno življenje to postalo šele takrat, ko se je poročila. Rodila se je namreč kot nezakonski otrok, breme tega pa je mnogokrat občutila. Ko je bila stara komaj eno leto, je mama Natalija odšla v Trst, kjer je obiskovala šolo za babice v okviru Univerze v Padovi. S pridobljeno diplomo je bila ena redkih tako visokoizobraženih babic na Goriškem. Prepešačila je Brda po dolgem in počez, podnevi in ponoči in na svet pomagala skoraj 600 otrokom. Za hčerko pa so skrbele predvsem nona ter teti. »Redki so bili večeri, ko mama ni delala. Takrat sem se stiskala k njej in jo prosila, naj ostane pri meni,« se še danes spominja. Kot se živo spominja tudi prvega obhajila. Kot vsi obhajanci je imela novo obleko – sicer pa so bile de Reyeve vedno lepo oblečene. No, po uradnem cerkvenem obredu so se fotografirali in vsi otroci so imeli ob sebi starše, le Karmen je bila čisto sama. Tako hudo jo je prizadelo, da se je glasno razjokala.

Evropski projekt Stara mesta – novi rezultati (Old towns, new results) si prizadeva spodbuditi aktivno državljanstvo ter družbeno in medkulturno sodelovanje v sedmih mestih iz Italije, Portugalske, Španije, Malte, Grčije, Romunije in Slovenije. Namen projekta je bolje se spoznati, tesneje se povezati, opozoriti na potrebe in pričakovanja posameznih skupin, prisluhniti potrebam vseh generacij in oblikovati predloge za izboljšave.

Predstavljamo izkušnje iz italijanske občine San Cassianno in Lizbone na Portugalskem.

Iz roda v rod

Človek se ne rodi kot hipnotizer, vsekakor pa mora imeti talent oziroma sposobnosti, se veliko izobraževati in tudi veliko garati. No, Božidar Grilc je te sposobnosti v sebi zgodaj spoznal, toda nikogar ni bilo, ki bi mu pojasnil njegova notranja dogajanja in doživljanja drugih stanj zavesti. Nikoli tudi ni izvedel, ali je morda podedoval te danosti od katerega od staršev ali starih staršev, saj se o tem ni govorilo. Je pa po njem podedovala te sposobnosti njegova mlajša hčerka Lara.

Verjetno se le malo ljudi iz držav Evropske unije identificira s pojmom državljan Evrope; za to je več vzrokov – odtujenost evropskih institucij in dejstvo, da se v pisani druščini držav med seboj ne poznamo, zato nas omejujejo predsodki in klišeji. Ob tem pa še delitve na velike in majhne države, na bogate in revne ... in dejstvo, da se ne sliši glas navadnih ljudi. Tudi zato je nezainteresiranost za evropske volitve tako nizka.

Da bi bila Evropska unija bližje ljudem, se je rodil program Evropa za državljane, ki spodbuja aktivno državljanstvo, slišati pobude, razmišljanja, ideje tistih, katerih glas sicer ne bi dosegel centrov moči in odločanja. Del tega programa je tudi projekt Stara mesta – novi rezultati (Old towns, new results), pri katerem sodelujejo občine, nevladne organizacije oziroma civilne družbe iz Italije, Portugalske, Španije, Malte, Grčije ter Romunije. Iz Slovenije je del tega programa Društvo za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto. Med drugim je partner Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU, izkazalo se je tudi na področju skrbi za enake možnosti. 

Ko sem vprašala Tilna, najmlajšega od petih Slakanovih otrok, ki je pri 26 letih že uveljavljen skladatelj, kdo je njegov vzornik, je kot iz topa dejal, da so to njegovi starši. Danes je tako lepo priznanje iz ust mladega človeka redko slišati, zato sem si želela spoznati to družino iz Tabora v Savinjski dolini.

Mama Vida in oče Simon sta si za svojih pet otrok prizadevala pri razvoju njihovih talentov. Spodbujala sta branje, odgovornost do šole, jim omogočila, da se naučijo kolesariti, smučati, plavati, plesati, pridobiti vsaj osnovno glasbeno izobrazbo in ob polnoletnosti narediti šoferski izpit. Z leti so počasi odhajali od doma. Najstarejši Primož je zdravstveni tehnik-reševalec in živi na Dobrni, za njim je violinist Andraž, edina hči Patricija je pravnica, oba sta si dom ustvarila v Ljubljani, Ožbej, ki živi v Mariboru, je magister prometnega inženirstva, doma je le še Tilen, skladatelj (z več kot 80 deli) in profesor na umetniški gimnaziji.