»Saj sem vedela, da bo Beni dobil zlato medaljo,« je rekla njegova 95-letna babica Marija Stanovnik, ki v živo ali pa ob televizijskih prenosih tekem zanj zvesto navija, in to v navijaški majici. Kanuist Benjamin Savšek, ki nas vse navdušuje s svojimi športnimi rezultati, izhaja iz tesno povezane družine, v kateri uspehi enega osrečujejo vse.

Beni je s svojo prijaznostjo in ustrežljivostjo že v otroštvu marsikomu zlezel pod kožo. »Vsi trije najini sinovi, med katerimi je le majhna razlika v letih, so vljudni in prijazni, toda v primerjavi z Jonasom in Domnom je najmlajši malce odstopal; če je srečal starejšo gospo, ki je iz trgovine nosila polne vrečke, ji je z veseljem pomagal in se z njo pogovarjal,« povesta mama Metka in oče Matjaž Savšek. Matjaž je odraščal na bregovih Save, saj izhaja z Broda, ki ga danes marsikdo napačno prišteva kar k Tacnu, kar domačine seveda moti. Od malega je veslal, toda predvsem za dušo. Je pa imel njegov brat Iztok velik potencial, vendar se je moral zaradi zdravstvenih težav profesionalnemu veslanju odpovedati. »Danes bi znali težave z neenakomerno rastjo skeleta regulirati, takrat pa ni bilo druge izbire.«

V lepi vasi Čezsoča smo obiskali dve sestri – Pavlino, ki je v 83. letu starosti, in Ano, ki je pravkar dopolnila 89 let. Raziskovalci lokalnega narečja in zahtevnega ljudskega petja se obračajo nanju, saj sta zakladnica ljudskega, še zlasti pa pevskega izročila. Nadaljuje ga Pavlinin sin Dario, ki že 39 let poje v Moškem pevskem zboru Golobar Bovec.

Po domače se je hiši reklo pri Čouplju, sicer pa so se pisali Hrovat. Rodilo se je 13 otrok, tudi trije sinovi, ki si jih je oče nadvse želel, toda eden je umrl ob prezgodnjem rojstvu, štirje otroci pa zaradi krvave griže. Ostalo je osem hčera in vse so – tako kot oče Anton in mama Terezija – zelo lepo pele. Pevska kultura pa je bistveni del slovenske kulture, poudarita sestri.

Zdi se, da se v mojem življenju vse sestavlja samo po sebi in vedno tako, kot mora biti, pravi glasbenik Aleksander Mežek. To ne pomeni, da je vedno vse idealno, saj je poleg uspehov doživljal tudi mnoge težke preizkušnje. Kot poudari, je treba znati sprejemati eno in drugo. Ta dar ima po mami, ki je mirno prenašala »valovanje« življenja.

Mama je bila šivilja, oče pa je bil zaposlen v jeseniški železarni. Živeli so v Mostah pri Žirovnici, v hiši, ki jo je skupaj z nekaj vrta po stricu podedoval njegov oče. V njej je bila med drugim tudi gostilna, po vojni pa je bil v kleti in pritličju celo zapor, kamor so zapirali tiste, ki so jih ujeli ob poskusu ilegalnega prestopa meje. »Spomnim se, da sem kot otrok zbiral različen odpadni material in mi je eden od zapornikov, ki sem mu skrivoma nosil hrano skozi rešetke, iz šopa žic oblikoval leva, žirafo in druge živali.«

»Ko je letos malo pred mojim stotim rojstnim dnem zdravnik komentiral izvide in je bilo vse v redu, sem se pohecala, češ kako bom pa umrla, če sem tako zdrava. Pa mi je tudi v hecu odgovoril, da naj vseeno pazim, kako prečkam cesto ...«

Gospa Nadja Sajovic se je z možem in otrokoma pred 60 leti preselila v Kalifornijo. V njihovi zelo uspešni družini je ohranila slovenski duh; sin in hči tekoče govorita slovensko, vnuki pa slovensko razumejo. Ohranila pa je tudi izjemno vitalnost in duhovitost. Sama skrbi zase in še vedno z veseljem vozi avto, saj ima dovoljenje do 103. leta.  

PRILOGA

Med veselimi in dobrimi ljudmi se znajdemo, ko vstopimo v Muzej Lojzeta Slaka in Toneta Pavčka, dveh velikih mož, ki sta se z glasbo in poezijo zapisala v srca Slovencev in obogatila našo kulturo. Občina Mirna Peč, od koder sta izhajala, se jima je poklonila s sodobnim multimedijskim muzejem, ki je prirejen tudi za slepe, slabovidne in naglušne obiskovalce.

Ker je Lojze Slak velik del življenja preživel na odru, je sredi dvorane postavljen oder, na njem pa harmonika. Obiskovalci lahko nanjo zaigrajo katero od Slakovih pesmi ali pa zapojejo in vse to posnamejo za svoj video. Ob spremljavi posnetkov Lojzeta Slaka in Fantov s Praprotna je to res pravi »harmonika šov«.

Kako lepo nam zadiši vrtnica, kako prijetno nas objame vonj kave, koliko lepih spominov v nas prebudi vonj parfuma, ki ga je uporabljala nam draga oseba ... Prijetni vonji nas razveseljujejo, drugi vonji pa so človeka že od nekdaj predvsem opozarjali. Zato ob sumljivih situacijah rečemo, da tukaj nekaj smrdi. Voh se nam zdi sam po sebi umeven, zato mu niti ne posvečamo posebne pozornosti in se ne vprašamo, kako bi bilo, če razkošja vonjav ne bi mogli več zaznati. Kako pomemben je voh, spoznamo šele, ko ga izgubimo.

Alzheimerjeva demenca je dobila ime po zdravniku, ki je verjel in dokazal, da demenca ni bolezen duše, ampak organska motnja s porušeno zgradbo osrednjega živčevja. Pri nas pa bi jo spet uvrstili v psihiatrijo ...

Slovenija je med prvimi na svetu sprejela nacionalno strategijo za demenco, naš model obravnave te bolezni pa je postal evropska zgodba o uspehu, kajti Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) nas je – tudi zaradi široke interdisciplinarne obravnave – predstavila kot primer dobre prakse. Med tistimi, ki so največ naredili za tak napredek v obravnavi demence in našo strokovno prepoznavnost v svetu, je zagotovo nevrolog prof. dr. Zvezdan Pirtošek. Sam pa navaja še vrsto imen, tudi psihiatra dr. Aleša Kogoja, ki je leta 1997 ustanovil društvo Spominčica. Z izobraževanjem svojcev in ozaveščanjem širše javnosti je društvo doseglo velike premike v družbi, ki že zna zdraviti ali vsaj lajšati bolezen, jo razumeti in zato tudi zavarovati dostojanstvo bolnikov.

Vsi poznamo visokega, vitkega Andreja Šifrerja in njegove pesmi. Mnoge med njimi so skoraj ponarodele in radi jih prepevamo (Lepa dekleta ljubijo barabe, Za prijatelje si je treba čas vzet', Gorska roža …), žal pa premalo prisluhnemo besedam, ki so pogosto prava poezija. Njegova besedila so lepa, globoka, včasih humorna, včasih presunljivo čutna ... Nastajajo na podlagi njegovega osebnega čustvovanja in življenjskih spoznanj. Med katerimi je tudi to, da je z njim težko živeti.

»Tebi, Janko, je bilo lepo postlano; ded in oče sta bila mesarja, ti pa si njuno delo malce posodobil in zmagal,« si misli marsikdo, ki seveda ne pozna Janka in Helene Kodila ter njune zgodbe. Zato si misli, da so njihovi mesni izdelki in dobrote iz njihove restavracije, ki iz Markišavcev pri Murski Soboti odmevajo daleč prek meja, nekaj samo po sebi umevnega ...

Stane Zavrl, Jankov ded, je bil res mesar. Živel je na Mirni na Dolenjskem, kjer je odprl prvo prodajalno mesa. Tudi njegov sin Janez, Jankov oče, je postal mesar; v mesnopredelovalni industriji Pomurka je delal kot tehnolog, bil je odprt za novosti. Bil pa je tudi zaveden čebelar. In Janko je kot najstnik veliko časa preživel med čebelami. »Pomagal sem očetu, saj smo imeli sto panjev, zato je bilo veliko dela. Z njim sem čebelaril in spoznaval tudi ekonomski del posla, še zlasti takrat, ko je preračunaval, kako bo s ceno medu 'prišel skozi'... In ko mi je kupil kolo, smuči in kasneje računalnik, sem se zavedal, da to ni darilo, ki bi padlo z neba, ampak je bilo treba vse to zaslužiti.«

Danes 77-letni Jože Štemberger iz vasi Vrbica pri Ilirski Bistrici se je kot kajžarski otrok naučil marsikaterega kmečkega opravila, saj so kajžarji, ki sami niso imeli zemlje, pomagali kmetom. Te izkušnje so mu prišle prav pozneje, ko se je na pobudo svojih dveh sinov odločil, da bo gojil koze. Sčasoma pa so skupaj ustvarili uspešno družinsko kmetijo.

Njegov oče je padel v partizanih, mama pa se je kasneje še enkrat poročila in Jože je dobil, kot poudari, zelo dobrega in skrbnega očima ter polsestro in polbrata. Ker se je odločil za kovinarski poklic, se je šolal v Kopru, kjer je bila znana industrijska kovinarska šola – IKŠ. »To je bila odlična šola, ki nam je dala veliko znanja. Živeli smo v internatu, in ker takrat ni bilo pravih prometnih povezav, sem šel domov le dvakrat v šolskem letu – za zimske in poletne počitnice. A mnogo fantov je bilo še mnogo bolj oddaljenih od doma. Med seboj smo bili zelo povezani in šolska leta so nam tako prijetno in hitro minila.«