Oktobra pred 60 leti je Novomeščanka Milica Jakopin prejela prijazno pismo iz Nemčije; kot dijakinja ekonomske srednje šole v Ljubljani se je že pred tem v angleščini dopisovala z vrstnicama iz Japonske in Belgije; tokrat pa je bilo pred njo pismo v nemščini. Iz dopisovanja z Vero se je razvilo 60-letno prijateljstvo.

Mladi so si želeli stikov s svetom in znanja tujih jezikov, naslove pa jim je posredovala agencija Sven V. Knudsen iz Köbenhavna na Danskem in tudi med seboj so si izmenjavali naslove, in tako je bil svet prepleten s pismi. Mnoga prijateljstva so vzklila in se hitro tudi končala. Toda prijateljstvo, ki se je začelo s pismom Vere Beffart iz Wiesbadna, traja že šest desetletij in med njima še vedno potujejo pisma, seveda pa se tudi slišita po telefonu in se redno srečujeta. »Začeli sva si dopisovati kot dijakinji, danes sva babici, jaz celo že prababica, in vse bolj sva povezani. Povezali sta se tudi najini družini,« pripoveduje Milica.

Na vprašanje, ali je bilo zabavno na trgatvi, sem dobila pri družini Simonič iz Semiča dva odgovora – prvič, da je trgatev trdo delo, tako kot je potem tudi delo v kleti, in drugič, da je bilo kljub temu na njihovi letošnji trgatvi zares veselo.

»Prvič smo imeli harmoniko, peli smo in celo zaplesali,« je dejala gospa Alenka. Pojasnila je, da je za tako vzdušje poskrbela nova generacija – predvsem sin Gregor in njegovo dekle Nataša. Kako veselo bo torej za martinovo, ko iz mošta nastane vino! Toda v Simoničevi kleti iz grozdja, ki ga pridelajo na svojih dveh hektarih vinogradov, ne nastaja običajno vino, ampak penina, ki pa zahteva veliko časa in posebne postopke, zori pa cela tri leta. In ni samo ena, kar osem različnih penin pridelujejo.

Glede na misel filozofa Mirta Komela, da se kozmopolitizem ne razvije izključno iz urbane izkušnje, ampak iz kombinacije najzanimivejših univerzalnih protislovij, je družina Delavec iz Mač nad Preddvorom ena redkih pri nas, hkrati pa najboljši primer kozmopolitizma. A vse izhaja iz dela, kot o družini priča že priimek.

Domačija družine Delavec je po arhivskih podatkih stara že več kot 450 let. Nekoč so bili gruntarji in so imeli pol hube, kar je bilo mnogo bolje kot kajžarji, ki so imeli le hiško in eno kravico. Toda tudi gruntarji niso imeli dovolj za preživetje, zato so morali »doštukati« z delom pri bogatejših kmetih.

Franc Lorger je inženir kemijske tehnologije, njegov sin Goran pa inženir elektrotehnike, oba pa sta po duši bioenergoterapevta. Obdarjena sta z večjim bioenergetskim potencialom, ki sta ga nadgrajevala tudi z različnimi izobraževanji, še zlasti pa ju je navdušila Domančićeva metoda, po kateri tudi delata. Posvetila sta se pomoči ljudem, živalim, naravi ... Poudarjata, da ne zdravita bolezni, ampak ljudem in živalim energijo le pošiljata.

Veliko bolnih je pri njiju poiskalo pomoč, tudi Božidar Lelas. Komaj 30-letni komercialist je imel raka na modih in metastaze v pljučih. Po operaciji, pripoveduje, se je začela še večja groza, saj so rakaste celice kar podivjale, metastaze so bile že   v pljučih, jetrih, ob aorti... Bolečine so bile neznosne in tudi stroka je dvignila roke. Le malo življenja so mu še napovedali, toda družina in prijatelji so kljub vsemu zanj iskali pomoč. In tako je z zadnjimi močmi, ker je zaradi metastaz v pljučih komaj dihal, poklical Franca in le s težavo...

Ivan Sivec je maja dopolnil 70 let, julija pa je prejel visoko državno odličje – red za zasluge za narod. Takrat je predsedniku države Borutu Pahorju javno obljubil, da bo, če bo zdrav, napisal vsaj še trideset knjig. »Lani so mi namreč izrezali ledvico in z njo vred skoraj sedemcentimetrski rakasti tumor. Zdaj spet funkcioniram kot prerojen. Hvala vam, ljudje v belem, ste čudoviti ljudje!« pravi sogovornik.

Ivana Sivca pozna tako rekoč vsak Slovenec, saj je že poldrugo desetletje med najbolj branimi avtorji. Obenem je najplodovitejši slovenski pisatelj, saj je do zdaj napisal kar 157 knjig, ki so natisnjene v več kot 355.000 izvodih. Po njegovih štirih romanih Pozabljeni zaklad, Vlomilci delajo poleti, Zakleta bajta in Princ na belem konju so bili posneti filmi in televizijske nadaljevanke. Je avtor več kot tri tisoč besedil za narodno-zabavno in zabavno glasbo, poleg tega je napisal več monografij o znanih slovenskih skladateljih.

Ko je človek za nekaj »poklican«, prej ali slej postane to njegov poklic. Tako je Igor Bahor iz Velenja postal lončar, čeprav je študiral elektrotehniko. Ko je v času študija v Ljubljani delal pri lončarju, se mu je odprl nov svet. Svet, ki ga ni hotel več zapustiti. Že na samem začetku resnejšega dela na področju lončarstva in keramike pa je ugotovil, da je to šele vrh ledene gore in da se mora še veliko naučiti. In to vse življenje počne.

Rodil se je v Črnem Vrhu nad Idrijo očetu Tonetu, učitelju iz Dragovanje vasi v Beli krajini, in mami Francki, domačinki iz Kanjega Dola, ki je bila po poklicu kuharica. Takrat so učitelje z dekretom prestavljali sem ter tja in družina, v kateri se je rodila še sestra Darija, se je preselila v Šoštanj in nato v Velenje.

Ruski zdravilec Nikolai Shevchenko je leta 1993 patentiral svoje zdravilo, za katerega je, kot je napisal, zbral dokaze, da zdravi mnoge bolezni, vključno z rakom. Zaradi enostavnosti in nenavadne kombinacije je to »zdravilo« sprožilo kup glasnih napadov in nasprotovanj, toda tisti, ki so si s tem zdravilom pomagali, so bili še glasnejši, in metoda je začela hitro odmevati na vseh koncih sveta.

Sestavini Shevchenkove metode sta najmanj 40-odstotni alkohol, najbolje kar vodka, in hladno stisnjeno sončnično olje. Obe sestavini je treba pretresati najmanj 5 minut in tako nastane nova zmes (podobna estrom, ko se pri mešanju oljnih kislin in alkohola izloči voda in nastane nova zmes), ki jo pijemo ali pa uporabljamo kot obkladek, če imamo težave s kožo. Avtor  navaja, da je zmes dobrodošla kot preventiva, v močnejšem odmerku in pogosteje zaužita pa kot kurativa. V preventivne namene zadošča mešanica 30 ml hladno stisnjenega sončničnega olja in 30 ml vodke. Mešanico naj bi popili enkrat do dvakrat dnevno.

Placebo je lahko postopek ali snov, po videzu enaka zdravilu, ki pa ne vsebuje zdravilne učinkovine. Ker bolnik tega ne ve, verjame, da je to, kar prejme, koristno zdravilo in zato izgine bolečina. Tako kot placebo pa učinkuje tudi nocebo, ki predstavlja strah pred neželenimi učinki zdravila oziroma slab odnos bolnikov do terapije, zato lahko občutijo poslabšanje simptomov. Medicina je še vedno dokaj skeptična glede teh dveh pojavov, saj placebo pojmuje kot » moč utvare«.

Pa vendar je v znanosti vse več raziskav o medsebojnem vplivu duševnih in telesnih mehanizmov. Sodobne tehnike slikanja možganov odpirajo vrata teoriji, ki pravi, da posameznikov način razmišljanja in njegova prepričanja ne vplivajo le na njegovo duševno stanje, temveč lahko povzročijo tudi dejanske biološke spremembe v telesu.

Križna Gora nad Škofjo Loko, s katere se razširja pogled na verigo vrhov Kamniških Alp in Karavank, slovi tudi po Gostilni pri Boštjanu. Po odprtosti in prijaznosti jih poznajo pohodniki in ljubitelji narave in dobre hrane iz vse Slovenije, z nami pa sta Jožica in Boštjan Bernik delila tudi svojo prav posebno osebno zgodbo.

 »S sosedi, ki so Boštjana že poznali, sem sedela pred hišo, ko se je na kolesu pripeljal mimo. Ustavil se je in se začel pogovarjati. Tudi z menoj. In potem ko so vsi sosedje že odšli, sva midva še kar klepetala ...« pripoveduje Jožica. Ko je spoznala Boštjana, je bila ločena in imela je tri otroke – Mileno, Lidijo in Maksa, Boštjan pa je bil vdovec. Žena, stara komaj 29 let, je zaradi zelo agresivnega raka na hitro umrla, in tako sta Boštjan in sinček Miha ostala sama. Jožica in Boštjan sta hitro ugotovila, da sta za skupaj, in tudi otroci so se med seboj takoj vzljubili. Štirje nadobudneži so dobili še dve sestrici. »Toda v naši družini ni mojih, tvojih in najinih otrok, ampak so vsi najini,« pravita zakonca Bernik, ki imata že osem vnukov.