Evropski projekt Stara mesta – novi rezultati (Old towns, new results) si prizadeva spodbuditi aktivno državljanstvo ter družbeno in medkulturno sodelovanje v sedmih mestih iz Italije, Portugalske, Španije, Malte, Grčije, Romunije in Slovenije. Namen projekta je bolje se spoznati, tesneje se povezati, opozoriti na potrebe in pričakovanja posameznih skupin, prisluhniti potrebam vseh generacij in oblikovati predloge za izboljšave.

Predstavljamo izkušnje iz italijanske občine San Cassianno in Lizbone na Portugalskem.

Iz roda v rod

Človek se ne rodi kot hipnotizer, vsekakor pa mora imeti talent oziroma sposobnosti, se veliko izobraževati in tudi veliko garati. No, Božidar Grilc je te sposobnosti v sebi zgodaj spoznal, toda nikogar ni bilo, ki bi mu pojasnil njegova notranja dogajanja in doživljanja drugih stanj zavesti. Nikoli tudi ni izvedel, ali je morda podedoval te danosti od katerega od staršev ali starih staršev, saj se o tem ni govorilo. Je pa po njem podedovala te sposobnosti njegova mlajša hčerka Lara.

Verjetno se le malo ljudi iz držav Evropske unije identificira s pojmom državljan Evrope; za to je več vzrokov – odtujenost evropskih institucij in dejstvo, da se v pisani druščini držav med seboj ne poznamo, zato nas omejujejo predsodki in klišeji. Ob tem pa še delitve na velike in majhne države, na bogate in revne ... in dejstvo, da se ne sliši glas navadnih ljudi. Tudi zato je nezainteresiranost za evropske volitve tako nizka.

Da bi bila Evropska unija bližje ljudem, se je rodil program Evropa za državljane, ki spodbuja aktivno državljanstvo, slišati pobude, razmišljanja, ideje tistih, katerih glas sicer ne bi dosegel centrov moči in odločanja. Del tega programa je tudi projekt Stara mesta – novi rezultati (Old towns, new results), pri katerem sodelujejo občine, nevladne organizacije oziroma civilne družbe iz Italije, Portugalske, Španije, Malte, Grčije ter Romunije. Iz Slovenije je del tega programa Društvo za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto. Med drugim je partner Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU, izkazalo se je tudi na področju skrbi za enake možnosti. 

Ko sem vprašala Tilna, najmlajšega od petih Slakanovih otrok, ki je pri 26 letih že uveljavljen skladatelj, kdo je njegov vzornik, je kot iz topa dejal, da so to njegovi starši. Danes je tako lepo priznanje iz ust mladega človeka redko slišati, zato sem si želela spoznati to družino iz Tabora v Savinjski dolini.

Mama Vida in oče Simon sta si za svojih pet otrok prizadevala pri razvoju njihovih talentov. Spodbujala sta branje, odgovornost do šole, jim omogočila, da se naučijo kolesariti, smučati, plavati, plesati, pridobiti vsaj osnovno glasbeno izobrazbo in ob polnoletnosti narediti šoferski izpit. Z leti so počasi odhajali od doma. Najstarejši Primož je zdravstveni tehnik-reševalec in živi na Dobrni, za njim je violinist Andraž, edina hči Patricija je pravnica, oba sta si dom ustvarila v Ljubljani, Ožbej, ki živi v Mariboru, je magister prometnega inženirstva, doma je le še Tilen, skladatelj (z več kot 80 deli) in profesor na umetniški gimnaziji.

Iz roda v rod 

Zaprta meja je naju s pisateljem in režiserjem Markom Sosičem z Opčin nad Trstom prisilila, da sva se pogovarjala po telefonu in e-pošti. Osamitev pa je delala preglavice tudi njegovim staršem, ki so kljub letom (oče bo letos star 90 let, mama pa 87) še zelo družabni in so težko sprejeli osamo v času koronavirusa. »Navajena sta, da se s prijatelji dobivajo na kavi v kavarni, in temu se jima je bilo težko odreči. Sicer pa so moji starši zelo potrpežljivi in razumevajoči,« pravi naš sogovornik.

Sestri Jolanda in Sabina sta si izbrali poklic, ki je povezan z zdravjem; Jolanda je zdravnica – specialistka pediatrije, Sabina pa magistra farmacije. Njuna mama in oče sicer nista delala v zdravstvu, rdeča nit, ki v tej družini teče iz roda v rod, pa je delavnost, disciplina in povezanost z naravo vključno z zaupanjem v njeno moč. Glede na pandemijo, ki nas je vse postavila v povsem nov položaj in se izrazito kaže tudi med strankami v lekarnah, smo se v tokratnem pogovoru s Sabino pogovarjali tudi o tem, kaj nam lahko priporoča za izboljšanje imunskega odziva in tudi kako se – glede na še ne tako daljno preteklost – spreminja lekarniška dejavnost.         

Pasarstvo je plemenita in kompleksna obrt, ki zajema kovaštvo, zlatarstvo, lesarstvo, oblikovanje in še kaj. Slobodan Radjelović - Bobi je hvaležen, da se je lahko učil od mojstra Janeza Žmuca, Plečnikovega učenca. Do Ljubljane in mojstra ga je pripeljala ovinkasta pot. Vzorci iz njegovega vijugastega življenja se ponavljajo pri njegovih dveh sinovih – žal tudi ločitev ter življenje v tujini, k sreči pa tudi delavnost, volja do učenja, prijaznost in optimizem.

Bobijeva starša – oba zdravnika – sta se ločila, ko je bil še majhen. Po ločitvi se je mama odločila za delo v Libiji, sedemletnega Slobodana, ki ga od malega kličejo Bobi, pa je vpisala v zasebno šolo na Malti. Živel je v katoliškem internatu in se šolal v angleščini. Zaradi oddaljenosti sta se z mamo videvala le nekajkrat na leto, počitnice pa sta preživljala po svetu. V Beograd, kjer so nekoč živeli, se nista vračala. Na Malti je živel do svojega 20. leta. V tem času se je mama drugič poročila in se z možem, »Sarajlijo«, ki ga je srečala pri svojem delu v Libiji, preselila v Sarajevo. Tam je Bobi študiral ekonomijo turizma, dokler ni spoznal Slovenke, ki je postala njegova, zdaj žal že bivša, žena.

Dr. Darja Kocjan Ačko je sicer Ljubljančanka, vendar je od otroštva naprej ob očetu odkrivala kmečko življenje in moč zemlje. Danes je docentka na oddelku za agronomijo ljubljanske biotehniške fakultete. Odmevni so njeni članki in strokovne knjige, saj je že v času, ko so bila v rastlinski pridelavi v ospredju predvsem sintetična kemična sredstva, opozarjala na pomen ekološke pridelave hrane.

Ljubezen do zemlje je v njej rasla zaradi očeta, ki se je rad vračal v domači Zagrad pri Škocjanu in pomagal na družinski kmetiji. Takrat še ni bilo strojev, zato je prav prišel vsak par rok. Tudi otroci so pomagali po svojih močeh in sogovornici ti spomini veliko pomenijo.

»Najraje sem med otroki in med starimi ljudmi,« pravi naš izjemni gledališki in filmski igralec Pavle Ravnohrib. Mlado in staro je osvojil kot legendarni televizijski voditelj Malih sivih celic, odmeva z vsako svojo gledališko vlogo – sprva v Slovenskem mladinskem gledališču, nato tudi na drugih odrih, zadnja leta pa je član Anton Podbevšek teatra. Poznamo ga tudi po filmskih upodobitvah, še zlasti kot Prešerna. S Prešernom je na »ti«, saj ga je ob tej vlogi preštudiral, kolikor ga je le lahko preštudiral, in z njim našel marsikatero vzporednico. Tega seveda še ni vedel, ko je prejel Prešernovo študentsko nagrado, saj je že takrat nakazal, da je igralec velikega formata. Za svoje vloge je prejel številna prestižna priznanja in nagrade.

V Duhovni skupnosti Oriš – energij narave je približno 400 Slovencev. Njihov center je na Bizeljskem, kjer imajo tik ob gradu svoj tempelj, ta pa velja za največji center v Evropi. Trikrat na leto ima v njem svoja predavanja tudi vodja skupnosti dr. Síkírù Sàlámì - Bàbá King. Po rodu je Nigerijec in je doktor socioloških znanosti, bil je univerzitetni profesor katedre za afrikanistiko na Univerzi v São Paulu, študiral in predaval pa je tudi v Angliji, nato pa se je preselil v Brazilijo in tam ustanovil center. Od leta 2000, ko je bil center v Braziliji postavljen, se po svetu močno povečuje število zainteresiranih za filozofijo oriš.