Iz roda v rod 

Zaprta meja je naju s pisateljem in režiserjem Markom Sosičem z Opčin nad Trstom prisilila, da sva se pogovarjala po telefonu in e-pošti. Osamitev pa je delala preglavice tudi njegovim staršem, ki so kljub letom (oče bo letos star 90 let, mama pa 87) še zelo družabni in so težko sprejeli osamo v času koronavirusa. »Navajena sta, da se s prijatelji dobivajo na kavi v kavarni, in temu se jima je bilo težko odreči. Sicer pa so moji starši zelo potrpežljivi in razumevajoči,« pravi naš sogovornik.

Sestri Jolanda in Sabina sta si izbrali poklic, ki je povezan z zdravjem; Jolanda je zdravnica – specialistka pediatrije, Sabina pa magistra farmacije. Njuna mama in oče sicer nista delala v zdravstvu, rdeča nit, ki v tej družini teče iz roda v rod, pa je delavnost, disciplina in povezanost z naravo vključno z zaupanjem v njeno moč. Glede na pandemijo, ki nas je vse postavila v povsem nov položaj in se izrazito kaže tudi med strankami v lekarnah, smo se v tokratnem pogovoru s Sabino pogovarjali tudi o tem, kaj nam lahko priporoča za izboljšanje imunskega odziva in tudi kako se – glede na še ne tako daljno preteklost – spreminja lekarniška dejavnost.         

Pasarstvo je plemenita in kompleksna obrt, ki zajema kovaštvo, zlatarstvo, lesarstvo, oblikovanje in še kaj. Slobodan Radjelović - Bobi je hvaležen, da se je lahko učil od mojstra Janeza Žmuca, Plečnikovega učenca. Do Ljubljane in mojstra ga je pripeljala ovinkasta pot. Vzorci iz njegovega vijugastega življenja se ponavljajo pri njegovih dveh sinovih – žal tudi ločitev ter življenje v tujini, k sreči pa tudi delavnost, volja do učenja, prijaznost in optimizem.

Bobijeva starša – oba zdravnika – sta se ločila, ko je bil še majhen. Po ločitvi se je mama odločila za delo v Libiji, sedemletnega Slobodana, ki ga od malega kličejo Bobi, pa je vpisala v zasebno šolo na Malti. Živel je v katoliškem internatu in se šolal v angleščini. Zaradi oddaljenosti sta se z mamo videvala le nekajkrat na leto, počitnice pa sta preživljala po svetu. V Beograd, kjer so nekoč živeli, se nista vračala. Na Malti je živel do svojega 20. leta. V tem času se je mama drugič poročila in se z možem, »Sarajlijo«, ki ga je srečala pri svojem delu v Libiji, preselila v Sarajevo. Tam je Bobi študiral ekonomijo turizma, dokler ni spoznal Slovenke, ki je postala njegova, zdaj žal že bivša, žena.

Dr. Darja Kocjan Ačko je sicer Ljubljančanka, vendar je od otroštva naprej ob očetu odkrivala kmečko življenje in moč zemlje. Danes je docentka na oddelku za agronomijo ljubljanske biotehniške fakultete. Odmevni so njeni članki in strokovne knjige, saj je že v času, ko so bila v rastlinski pridelavi v ospredju predvsem sintetična kemična sredstva, opozarjala na pomen ekološke pridelave hrane.

Ljubezen do zemlje je v njej rasla zaradi očeta, ki se je rad vračal v domači Zagrad pri Škocjanu in pomagal na družinski kmetiji. Takrat še ni bilo strojev, zato je prav prišel vsak par rok. Tudi otroci so pomagali po svojih močeh in sogovornici ti spomini veliko pomenijo.

»Najraje sem med otroki in med starimi ljudmi,« pravi naš izjemni gledališki in filmski igralec Pavle Ravnohrib. Mlado in staro je osvojil kot legendarni televizijski voditelj Malih sivih celic, odmeva z vsako svojo gledališko vlogo – sprva v Slovenskem mladinskem gledališču, nato tudi na drugih odrih, zadnja leta pa je član Anton Podbevšek teatra. Poznamo ga tudi po filmskih upodobitvah, še zlasti kot Prešerna. S Prešernom je na »ti«, saj ga je ob tej vlogi preštudiral, kolikor ga je le lahko preštudiral, in z njim našel marsikatero vzporednico. Tega seveda še ni vedel, ko je prejel Prešernovo študentsko nagrado, saj je že takrat nakazal, da je igralec velikega formata. Za svoje vloge je prejel številna prestižna priznanja in nagrade.

V Duhovni skupnosti Oriš – energij narave je približno 400 Slovencev. Njihov center je na Bizeljskem, kjer imajo tik ob gradu svoj tempelj, ta pa velja za največji center v Evropi. Trikrat na leto ima v njem svoja predavanja tudi vodja skupnosti dr. Síkírù Sàlámì - Bàbá King. Po rodu je Nigerijec in je doktor socioloških znanosti, bil je univerzitetni profesor katedre za afrikanistiko na Univerzi v São Paulu, študiral in predaval pa je tudi v Angliji, nato pa se je preselil v Brazilijo in tam ustanovil center. Od leta 2000, ko je bil center v Braziliji postavljen, se po svetu močno povečuje število zainteresiranih za filozofijo oriš.

Rudolf Lopatec iz Dobrave pri Škocjanu, ki je s svojimi ročno izdelanimi čevlji segel celo do pariških modnih pist, pravi, da ostaja po srcu in duši kmet. Meni, da tisti, ki nad kmetovanjem vihajo nos, ne razumejo in ne cenijo življenja, saj vse izhaja iz zemlje, narave: hrana, najboljše surovine za oblačila in obutev ... Sam se tako v visokih krogih kot med kmeti dobro počuti, če je le med dobrimi ljudmi. So pa tu in tam takšni in drugačni, pravi. 

Rudolf je bil kot otrok zelo rad pri babici Mariji, ki ga je pazila in mu krajšala čas s pripovedovanjem o zgodovini njihove kmetije. Tudi o pradedu Janezu, čevljarju, ki je pridno delal, da bi si lahko nekoč kupil kos zemlje in kmetoval. Tako zelo je bil neučakan, da je s prvim prihranjenim denarjem ob čevljarski delavnici postavil kozolec, vendar vanj ni bilo kaj dati, ker ni imel travnika. Ker je sosednja zemlja pripadala gospodi Otoški, se je odpravil do »grofice«, kot so imenovali gospodarico, in predlagal, da bi kupil njen travnik, ki je...

Prihajamo v adventni čas, ko se od vsepovsod sliši glasba, tudi črnske duhovne pesmi. Te še posebno lepo zvenijo iz grl bratov Virtič, ki skupaj s prijateljem iz otroških dni tvorijo vokalno skupino 4Given. Za gospel, črnsko duhovno glasbo, so se odločili, ker »prinaša sporočilo radosti nad življenjem«. »Tako ga jemljemo – kot veselo sporočilo, evangelij,« pravijo vsi trije Virtičevi fantje. Že ime njihove skupine 4Given poudarja to sporočilo (forgiven – odpuščeno). O njihovi zanimivi družini smo se pogovarjali z Matejem, srednjim od treh bratov.

Rangusov mlin ob potoku Kobila v vasi Dolenje Vrhpolje je pred več kot sto leti kupil ded Antona Rangusa, sedanjega gospodarja in enega najbolj inovativnih mlinarjev pri nas. Ob obnovljenem starem mlinu stoji tudi sodobni električni mlin, ki melje same dobrote, tudi kamut – dragoceno in redko žito, ki izhaja iz starega Egipta.

Najbolj pa je ta mlin znan po ajdi, ki ima številne odlične hranilne in za zdravje varovalne lastnosti. Če je pri presnovi žit biološka vrednost beljakovin približno 50-odstotna, pri ajdi presega 90 odstotkov. Ajda uravnava tudi pretok krvi in preprečuje zastoje v kapilarah, spodbuja delovanje jeter, telo pa obogati tudi z železom, cinkom, magnezijem, fosforjem. Dragocena je tudi za sladkorne bolnike. Ajda, ki jo uvrščajo med žita, botanično pa je trava, ne vsebuje glutena, seveda če je tehnologija mletja tako dodelana, da v ajdovo moko ali kašo ne zaidejo sledi glutena, kar v sodobnem mlinu Rangusovi v celoti zagotavljajo. Tako je ajda dragocena hrana tudi za vse, ki trpijo zaradi preobčutljivosti za gluten ali celo za celiakijo.

Tahionizacija znižuje nivo entropije v fizični materiji, zato pospeši razstrupljanje, človeka harmonizira in umiri, krepi imunski sistem in upočasnjuje proces staranja. Pri zdravljenju se uporabljajo posebne komore in tako imenovana živa voda.

Tahioni so vrsta podatomskih delcev, ki potujejo s hitrostjo, večjo od svetlobe. Leta 1968 jih je odkril fizik Arnold Sommerfeld in jih poimenoval po grški besedi tachus, ki pomeni hiter. Tahioni imajo nenavadno lastnost, da pridobivajo hitrost, ko jim energija pojema, in obratno – ko jim dodajamo energijo, se njihova hitrost manjša. Na Zemljo prihajajo iz medzvezdnega prostora z visokoenergijskimi kozmičnimi žarki. Največ jih je na Antarktiki ali v notranjosti Grenlandije, nad 5000 metri nadmorske višine in ob nekaterih tekočih vodah globoko v pragozdovih Južne Amerike ali džunglah ekvatorialne Afrike. Ker je koncentracija tahionov na Zemlji zelo majhna, jih zbiramo s tako imenovanimi tahionskimi komorami; te so nastale potem, ko je dr. David Wagner z Univerze v Kaliforniji spoznal, da lahko s tahionsko energijo okrepi energijsko polje, povezano s fizičnim telesom. Razvil je postopek tahionizacije.