»V tej hiši sta živela moja babica in dedek. Po šoli sem prišla k njima na kosilo, 'nahranila' pa sta tudi mojo dušo, saj so bili pogovori še zlasti z babico nepozabni. Predala mi je razumevanje življenja v preteklih časih in marsičesa, kar je povezano z žensko – od odnosov, ljubezni pa vse do staranja. Ni mi predavala, ampak sem med sproščenimi pogovori in še zlasti iz njenih pripovedi različnih zgodb doumela, kaj mi sporoča, kaj je pomembno ... Vse to se me je zelo dotaknilo.«

Tako mi pripoveduje Tatjana Grča, po izobrazbi univerzitetna diplomirana ekonomistka, ki skupaj z možem vodi družinsko gradbeno podjetje v Notranjih Goricah. Doda, da je motor podjetja njen mož Leon, zidarski mojster, ki je hišo ženinih starih staršev obnovil in razširil tako, da je v njej dovolj prostora za njuno petčlansko družino in še za koga. Dva od njunih treh sinov sta že odrasla, najmlajši pa je še osnovnošolec.

»Od nekdaj me boli socialna neenakost, to, da ljudje s plačo ali pokojnino ne morejo preživeti. Dobrodelne akcije tako delno popravijo ali omilijo krivice in zapolnijo vrzeli, ki jih za sabo pušča premalo socialna država. Prostovoljstvo je nekaj plemenitega. V ospredje postaviš druge, in kar narediš dobrega zanje, je dobro tudi zate. To delo osrečuje, izpolnjuje, bogati, uči …« pravi Nuša Rustja, upokojena profesorica, prostovoljka, organizatorica, ljubiteljica umetnosti, predvsem pa človek z veliko začetnico.

Šest Debevčevih otrok je odraščalo v Argentini, a v srcu so nosili Slovenijo, kot sta jih naučila starša in kjer so si trije med njimi ustvarili nov dom. Zelo lepe spomine imajo na nedeljska kosila, ko je vsa družina obsedela za mizo, ko so se veliko pogovarjali in prepevali do noči. »Pravo bogastvo so bili tisti pogovori – razglabljanje o življenju, vrednotah in spominih,« pripoveduje Matej, najmlajši od Debevčevih otrok.

Debevčevi otroci so odraščali ob očetu, ki je proučeval zgodovino, odpiral filozofska vprašanja, znal je prijeti za vsako delo in je vsako delo tudi cenil. In ob mami, ki je imela posebno karizmo, ki je še zlasti zasijala ob vzgoji in spodbujanju umetniške ustvarjalnosti otrok. Oče Lojze Debevec je bil doma iz Begunj pri Cerknici, mama Marica pa iz Ljubljane. V Argentino sta prišla kot begunca. Oče je bil med tistimi redkimi, ki jim je uspelo pobegniti iz teharskega taborišča; kljub trpljenju je bil njegov duh krepak in »izbral je življenje«.

Mednarodno priznana znanstvenica prof. dr. Aleksandra Kornhauser, legendarni zdravnik prof. dr. Pavle Kornhauser in njuna hči, cenjena pediatrinja dr. Lilijana Kornhauser Cerar so tri osebnosti, ki so obogatile področja njihovega profesionalnega in družbenega delovanja. Tudi sinova Andraž in Matej Cerar sta uspešna vsak na svojem področju.

»Pogovor o družini mi obudi toliko spominov, čustev... Marsikaj že skoraj pozabljenega spet privre na dan,« pravi dr. Lilijana Kornhauser Cerar, ki v porodnišnici ljubljanskega UKC-ja vodi oddelek za intenzivno terapijo in nego novorojenčkov. In kako je bilo odraščati ob tako uspešnih starših? »Marsikateri so od mene že zaradi priimka pričakovali več znanja in truda kot od vrstnikov, do mene so bili bolj kritični. Kot pubertetnica sem doživljala nasvete staršev kot vtikanje v samostojnost, z zrelostjo pa je njuno mnenje postalo potrditev in...

Marjan in Zorica Fabjan sta rojena istega leta in istega dne v isti porodnišnici, toda spoznala sta se šele kot študenta medicinske fakultete. Zorica, ki je hodila v kranjsko gimnazijo, je kmalu vedela, da hoče biti zdravnica, Marjan pa je v kamniški gimnaziji še upal, da bo arhitekt. Zdaj je tako rekoč oboje – kot estetski kirurg je zdravnik in arhitekt hkrati. Estetska kirurga sta tudi sin Matic in hčerka Živa, Gašper pa je direktor klinike Fabjan.

Marjan izhaja iz delavske družine, ima še sestro, ki je bila vse do upokojitve zaposlena v njihovi kliniki. Od doma je »prinesel« poštenje in velik čut za estetiko, kasneje pa je v sebi odkril tudi menedžersko žilico. Njihova družina ni živela v razkošju, zato je za študij potreboval štipendijo, le-to pa je lahko dobil le za študij medicine. In tako je moral »pozabiti« na arhitekturo. Zamišljal si je, kako bo zdravil ljudi v odročnih krajih med gorami (vsak prosti čas izkoristi za   hojo v hribe), toda v jeseniški bolnišnici, kjer sta bila z...

 Zgodbe ljudi iz Dolža so hkrati zgodbe mnogih krajev po Sloveniji, ki so bili zaradi oddaljenosti že vnaprej ožigosani kot manj vredni in manj sposobni. Rekli so jim »podgurci« in tako poudarili negativen predznak. Zato so nekateri odšli daleč stran, tisti, ki so ostali, pa so ta žig kar ponotranjili. Čas pa je prinesel spremembe in napredek: šolo, cesto, ki je razdalje skrajšala, internet pa je ves svet povezal v globalno vas. In danes je slika povsem drugačna. Dolž in podobne vasi so kot Pepelka, ki se je otresla pepela in zacvetela kot princeska.

Družina Sonje Boh povezuje Štajersko in Dolenjsko, natančneje povedano, njen rod se širi od Selnice na Dravskem polju do Zgornje Slivnice pri Grosupljem. Ob tem pa Sonjo pozna marsikdo od Grosuplja do Ljubljane; nadvse je priljubljena zlasti v domači vasi. To se je izkazalo ob pogrebu njene mame. Zelo je bila ganjena, ko se je poln avtobus krajanov z Zgornje Slivnice pripeljal v Selnico na njen pogreb. Tudi s tem so ji pokazali, kako zelo jo spoštujejo.

Že desetletja dela v krajevnem odboru Rdečega križa, šesti mandat je v svetu krajevne skupnosti, bila je tudi občinska svetnica v Grosupljem, vodila je aktiv kmečkih žena, na njeno pobudo je na Zgornji Slivnici zaživelo društvo prijateljev mladine, tudi gasilcem ni mogla odreči sodelovanja, sploh pa ne upokojencem. Za svoje delo je prejela številna priznanja in odlikovanja. »Kar 111 starejših krajanov imamo v odboru RK; že pripravljam božično-novoletna darila in voščilnice, saj naši starostniki letos potrebujejo še toliko večjo pozornost zaradi covida,« pravi Sonja Boh, ki tudi tekmuje – v košnji, vožnji traktorja, pikadu ... »Ko bom velik, bom imel v hiši sobo za vse tvoje medalje,« ji je nekoč rekel vnuk Luka.

Zgodbo Janka in Sonje Štifter o družinski oljarni z Vira pri Domžalah sta njuna sinova Jaka in Rok nadgradila s kremami in olji za nego telesa. In kako se je začela njihova poslovna pot? Odgovor ni kratek, saj sta Janko in Sonja kar odstirala zgodbe, med katerimi pa – presenetljivo – nobena ni bila povezana z oljarstvom; vse pa so povezane z usvajanjem novih znanj, občutkom za potrebe, ki jih narekujejo čas in ljudje, z inovacijami in tudi poslovno žilico, ki je v tej družini doma že mnogo rodov.

Marjana Benčina Schmidt živi v Nemčiji že 51 let. Že kot gimnazijka je tekoče pisala v nemškem jeziku, zato je bila vesela povabila, da del poletja preživi pri družini, s katero so se Benčinovi spoznali na morju. Dva meseca je delala v njihovi modni hiši in domov prinesla lep zaslužek in veliko prijetnih spominov. Tako prijetnih, da se je kmalu spet vrnila in se pozanimala o možnosti zaposlitve.

Na veliko presenečenje je dobila delo prevajalke v zagrebškem podjetju Export-import, obenem pa je opravljala tudi druga dela. Kljub uspehu pa jo je pekla vest zaradi staršev. Še zlasti zaradi očeta, ki je delal na rentgenskem oddelku in je pričakoval, da bo študirala medicino. Ko pa je spoznal njenega bodočega moža Hanza Schmidta, je bil tudi on pomirjen.

Karmen Brataševec nam je zaupala zgodbo o klenih ženskah iz vasi Kozana v Goriških brdih: o babici Emiliji, mami Nataliji in tetah Vandi in Adriani. Emilija je sama vzgojila vse tri hčerke v izjemno delavne in vztrajne osebnosti, jih izšolala in ustvarila precejšnje premoženje. Podjetnost in spoštovanje do zemlje ter izvornih korenin se prenašata iz roda v rod, najtesneje pa sta s temi vrednotami povezana Nedjan, starejši sin gospe Karmen, ter njegov starejši sin Timon.

Čeprav ime Karmen v latinščini pomeni pesem, je njeno življenje to postalo šele takrat, ko se je poročila. Rodila se je namreč kot nezakonski otrok, breme tega pa je mnogokrat občutila. Ko je bila stara komaj eno leto, je mama Natalija odšla v Trst, kjer je obiskovala šolo za babice v okviru Univerze v Padovi. S pridobljeno diplomo je bila ena redkih tako visokoizobraženih babic na Goriškem. Prepešačila je Brda po dolgem in počez, podnevi in ponoči in na svet pomagala skoraj 600 otrokom. Za hčerko pa so skrbele predvsem nona ter teti. »Redki so bili večeri, ko mama ni delala. Takrat sem se stiskala k njej in jo prosila, naj ostane pri meni,« se še danes spominja. Kot se živo spominja tudi prvega obhajila. Kot vsi obhajanci je imela novo obleko – sicer pa so bile de Reyeve vedno lepo oblečene. No, po uradnem cerkvenem obredu so se fotografirali in vsi otroci so imeli ob sebi starše, le Karmen je bila čisto sama. Tako hudo jo je prizadelo, da se je glasno razjokala.