Nikjer ni vse zlato, kar se sveti
Čeprav sta poleti praznovala 60. obletnico poroke, ki ji rečemo tudi diamantna, se še natančno spomnita, da sta se spoznala 28. junija leta 1959. Vsak od njiju je spremljal slepo osebo, ki jih je njihovo društvo slepih in slabovidnih peljalo na izlet na morje. »Ko sva se spogledala, je iskrica med nama takoj preskočila in se pri priči močno vnela,« sta začela Tilka in Janez Cimerman iz Ljubljane, ki sta imela tedaj že oba, kar je bilo za tisti čas običajno, redno službo za nedoločen čas.
Na srečo je tudi Janez že odslužil vojaščino, ki je tedaj pri mornarici trajala kar tri leta. Poročila sta se dve leti kasneje, natančneje 26. avgusta. »Civilna poroka je bila na ljubljanskem magistratu, cerkvena pa na Sveti Gori nad Novo Gorico, saj je Tilka, po dekliško Furlan, doma iz vasi Brije in je Primorka.«
-
Majda Konvalinka iz Ljubljane je zaradi svojih številnih dobrih del leta 2011 postala slovenska naj prostovoljka leta. Za dolgoletno človekoljubno delovanje je štiri leta kasneje, ko je imela že devetdeset let, prejela še državno odlikovanje Rdečega križa Slovenije. Pri tej človekoljubni organizaciji deluje že skoraj šestdeset let.
»Odkar pomnim, pomagam ljudem v stiski,« pravi 96-letna sogovornica, ki še sama skrbi zase. Sem in tja sicer zboli, a vsem zdravstvenim tegobam pogumno kljubuje. Pred leti je premagala tudi raka dojk. »Da je treba revnim in nesrečnim pomagati, so me naučili že starši, jaz pa svoja otroka, onadva sta to prenesla na moje vnuke … Tako se veriga dobrote nadaljuje. To je zelo pomembno v tem svetu, kjer nekaj veljajo le dobiček, moč, oblast in rivalstvo,« nadaljuje sogovornica, ki se je rodila v Kranju. Že več kot šest desetletij pa vse poletne mesece preživi v Dolenjskih Toplicah, kjer je imel legendarni dr. Konstantin Konvalinka, možev oče, pred drugo svetovno vojno dvajset let v lasti terme in tudi veliko hišo. Le-to je kasneje prodala, saj je ni več mogla vzdrževati ter negovati okolice, in si kupila stanovanje v topliškem naselju.
-
»Zdravje je največ, kar imamo. Žal se tega pogosto zavemo šele, ko zbolimo,« je začel upokojeni zdravnik prim. mag. Dušan Repovš, dr. med., specialist socialne medicine, iz Ljubljane. Konec letošnjega avgusta ga je predsednik države Borut Pahor odlikoval z medaljo za velike zasluge v javnem zdravstvu in preventivni medicini ter še posebej v zdravstveni vzgoji.
Že v študentskih letih je stopil na preventivno pot in začel predavati na srednjih in višjih šolah predmete, kot so prva pomoč, nega bolnika in zdravstvena vzgoja. Pozneje je svoje poglede in novosti s tega področja prenašal tudi dodiplomskim in podiplomskim študentom na univerzi.
-
Člani in članice Kulturnega društva Pekre - Limbuš so konec maja letos nastopili na 17. festivalu komedije Pekre, na katerem sodelujejo izključno ljubiteljske dramske skupine. Poželi so navdušenje z Grenlandijo, komedijo, ki jo je napisal Vinko Möderndorfer, priredil in režiral Tone Partljič, dogaja pa se v domu za starejše občane.
Zgodba je taka: Ker mlademu tajkunu Matiji zaradi goljufij grozi zaplemba zelo številnega premoženja, ga na hitro prepiše na babico Ano, ki velja za osebo z demenco, a to v resnici ni. Ko hoče namreč njen goljufivi vnuk premoženje nazaj, izve, da je babica velik del njegovega imetja zapravila tako, da je stanovalcem doma iz drugega nadstropja kupila letalske vozovnice za Grenlandijo …
Debelost lahko povzroči diabetes
Dejstvo je, da ima kar 65 odstotkov ljudi, starih nad 65 let, eno ali več kroničnih bolezni. Med najpogostejšimi je sladkorna bolezen ali diabetes, ki ji po domače mnogi ljudje še vedno rečejo tudi cukrovka. V razvitih državah, kamor spada tudi Slovenija, je veliko ljudi predebelih, prebivalstvo pa se stara, zato je tudi sladkorne bolezni vse več.
»Starost je le eden izmed pomembnih dejavnikov tveganja za pojav sladkorne bolezni. Mednje prištevamo še dedno nagnjenost, nezdravo prehranjevanje, debelost ter telesno nedejavnost,« pravi Nika Šatej, dr. med., specialistka splošne medicine, ki dela v ambulanti za sladkorno bolezen ZD Bežigrad v Ljubljani. Ob tem pojasni, da je sladkorna bolezen skupina presnovnih bolezni, za katere je značilna povišana vrednost sladkorja (glukoze) v krvi. Normalna vrednost glukoze na tešče je od 4 do 6 mmol/l. Če je ta vrednost več tednov močno povišana, se pojavijo značilni znaki. To so pogostejše in obilno uriniranje, nočno uriniranje, žeja, prekomerno pitje, hujšanje ob normalnem teku, meglen vid, utrujenost, srbenje spolovila itd.
-
Vsakega od nas je že kdaj pičil komar, opeklo sonce, presenetili prehlad, prebavne težave, glavobol ali pa smo se pri rezanju kruha urezali v prst. Pri večjih nesrečah in boleznih je treba vsekakor k zdravniku, pri manjših nezgodah pa si lahko pomagamo sami, če znamo in imamo pri roki najnujnejše v domači lekarni.
Vsekakor si doma ni priporočljivo ustvariti prevelikih zalog zdravil, ker tista, ki jim poteče rok trajanja, niso več uporabna, zato jih je treba zavreči. Vsaj enkrat letno je dobro pregledati vse, kar hranimo v domači lekarni. O tem, kaj v njej imeti in kako si pomagati ob manjših poletnih nezgodah, smo se pogovarjali s prim. Jano Govc Eržen, dr. med., specialistko družinske medicine in nacionalno koordinatorko za preventivo odraslih, iz Celja.
Ni bolniškega dopusta za nego mame ali očeta
V uredništvo smo letos dobili kar nekaj pisem s podobno vsebino. V njih nam bralci pišejo, da imajo starše, ki jih je prizadela možganska kap ali pa so bili operirani na kolku. Odpustili so jih iz bolnišnice, a ker živijo sami, nimajo nikogar, ki bi zanje skrbel. Starši ne morejo sami vstati, kaj šele, da bi šli samostojno v trgovino, si kaj skuhali, pomili posodo ... Nekateri so tudi napisali, da živijo v drugem kraju, celo v tujini, da imajo svojo družino z otroki, ki se še šolajo, ali da jim delodajalec ne dovoli vzeti dopusta za nego starša itd. Stiske enih in drugih so takrat neizmerne.
-
Lahko bi rekli, da je naša sogovornica Pavla Mlinarič iz Maribora, upokojena magistra javne uprave, človek, ki že vsaj zadnjih trideset let živi pred časom. Kar naprej namreč tuhta in razmišlja, kaj storiti, da bi bilo tudi za najrevnejše, zelo osamljene in najranljivejše življenje lepše in prijaznejše. Sprva ob njenih predlogih ljudje odkimavajo in pravijo, da to ni mogoče. Čez nekaj časa pa vendarle njene zamisli sprejmejo in le-te zaživijo.
Pavla Mlinarič ima 78 let in s partnerjem Milenkom živi v hiši blizu mariborske vzpenjače. Ker okoli domovanja nimata dovolj zemlje, sta si v bližini najela njivo, njuna mala nebesa, kjer preživljata dneve od zgodnje pomladi do pozne jeseni. Tam imata majhno, a lično barakico, v njej plinski štedilnik, da si pogrejeta hrano in skuhata kavico, pa tudi ležišče, da se lahko tisti, ki ga je delo preveč utrudilo, malo odpočije. »Uživava v kmetovanju in opazovanju, kaj vse zraste izpod najinih rok,« začne. Sta samooskrbna, pa tudi sinu, ki živi s svojo družino v prvem nadstropju iste hiše, ni treba kupovati zelenjave. »S solato, svežim paradižnikom ali blitvo pa pogosto razveselim še kakšno prijateljico.«
Brez cepljenja se epidemije ne bomo rešili
V srednjem veku so ljudje v povprečju dočakali le tri desetletja. Še Ivan Cankar, ki je živel v začetku dvajsetega stoletja, je pisal o štiridesetletnih starcih in starkah, kar ni čudno, saj je bila tedaj povprečna življenjska doba le petdeset let. Danes pa lahko v razvitem svetu, torej tudi v Sloveniji, pričakujemo, da bomo v povprečju doživeli 85 let in več. In kaj je najbolj prispevalo k naši dolgoživosti? Predvsem antibiotiki in cepiva. Zato ne razmišljajte o tem, ali bi se ali se ne bi cepili proti koronavirusni bolezni.
-
Leta 1965, ko je imela Marija Merčun šele 16 let, je prišla v Slovenijo iz lepega obmorskega mesta Metković na Hrvaškem, ki spada v Dubrovniško-neretvansko županijo v južni Dalmaciji. V Kamniku je obiskala brata, ki je že živel tu. Tudi njej je bilo pri nas všeč in čez noč se je odločila, da bo tu ostala.
Takoj je našla delo v tovarni Svilanit, ki je imela tedaj skoraj tisoč zaposlenih. Zdaj jih tam dela le še okoli 200. »Skoraj vsa nekoč cvetoča podjetja so propadla ali propadajo. Sprašujem se, ali je kapitalizem res boljša družbena ureditev. No, morda za tajkune, za nas, navadne ljudi, pa gotovo ne,« je začela Marija Merčun, ki se je po 37 letih delovne dobe v istem podjetju, kjer je ves čas delala v šivalnici, leta 2002 upokojila.