O medgeneracijski nepravičnosti
Z izrazom medgeneracijska solidarnost po navadi mislimo na solidarnost do starejših generacij, redko pa je govora o solidarnosti do mlajših ali celo do še nerojenih generacij. To so tiste, ki bodo čutile negativne posledice degradiranega okolja, zato lahko govorimo o medgeneracijski nepravičnosti.
Ko gre za konkretne osebe, otroke in vnuke, je skrb za potomce nekaj najbolj naravnega, samo po sebi umevnega. A ko je govora o prihodnosti in dobrobiti prihodnjih generacij, se le redki prepoznajo kot del problema, še manj pa kot del rešitve za nastalo podnebno krizo, v katero smo pripeljali naš planet.
-
Vsi najraje živimo doma v znanem okolju, v hiši, ki smo jo z veliko odrekanja gradili več let. Ali pa smo kupili stanovanje, v katerem smo zdaj ostali sami, ko so otroci odšli. V Sloveniji kar 89 odstotkov starejših živi v lastniški nepremičnini, kar pa samo po sebi ne pomeni, da živijo v stanovanju, primernem za starost. Hiše in stanovanja so potrebni vzdrževanja, zamenjava kurilne peči ali pralnega stroja je hud finančni problem, pokojnine so majhne, da marsikdo celo stroškov ogrevanja ne zmore več.
Neformalni oskrbovalci potrebujejo pomoč
Kar 80 odstotkov dolgotrajne oskrbe za starejše in kronične bolnike v Evropi opravljajo neformalni oskrbovalci, večinoma svojci, prijatelji ali sosedje. Ocenjujemo, da se v vlogi oskrbovalca znajde tudi vsak deseti Slovenec.
Za svoje delo niso plačani, a kljub temu bistveno prispevajo k zagotavljanju zdravstvenih in socialnih storitev. Brez njihovih prizadevanj bi se sistem oskrbe sesul.
Izbruh pandemije covida-19 je težave neformalnih oskrbovalcev še zaostril. Tisoči prebivalcev pri nas in milijoni po vsej Evropski uniji so v zadnjih mesecih postali neplačani oskrbovalci svojih bližnjih, pomoči potrebnih.Spodbujanje počitniških letovanj
Slovenija ni edina država, ki je uvedla turistične bone za omilitev posledic epidemije koronavirusa. Tudi drugje z raznimi spodbudami vabijo domačine, da počitnice preživijo v svoji državi in tako pomagajo pri oživljanju turizma.
Na Hrvaškem so za domačine že lansko jesen načrtovali uvedbo posebne turistične kartice za krepitev turizma. Na kartico, ki velja eno leto, naj bi delodajalci zaposlenim nakazali do 338 evrov za počitniške dejavnosti za vse hrvaške kraje na obali in v notranjosti države. Za delodajalce, ki bodo nakazali denar v ta namen, predvidevajo davčne olajšave.
-
Med ukrepi za odpravo posledic epidemije je tudi vavčer ali bon za turizem, uradno se imenuje bon za izboljšanje gospodarskega položaja na področju domače potrošnje turizma. Vlada je zanje namenila 346 milijonov proračunskih sredstev. Podrobnosti o izvajanju tega ukrepa še niso dokončno dorečene, zato povzemamo, kar je bilo znanega do 25. maja.
Vsakemu polnoletnemu državljanu Slovenije pripada turistični bon v vrednosti 200 evrov, otrokom pa v vrednosti 50 evrov, ki naj bi jih porabili do konca decembra 2020. Poleg zaposlenih so do bona upravičeni tudi samozaposleni, študenti in upokojenci. Bone bomo lahko uporabili pri ponudnikih v Sloveniji, ki ponujajo prenočitev oziroma prenočitev z zajtrkom in so vpisani v register ponudnikov nastanitev. To so hoteli, apartmaji, turistične kmetije, kampi itd.
Dunaj vzorno skrbi za kakovostno bivanje starejših meščanov
Dostopnost stanovanj za vse, tako za bolj ali manj premožne, starejše, mlade družine kot tudi za osebe s posebnimi potrebami, zmerna najemnina, po drugi strani pa tudi urejena infrastruktura, dobro delujoč javni prevoz in čisto okolje – vse to so razlogi, da je Dunaj že vrsto let razglašen za mesto, ki ponuja najboljšo kakovost življenja na svetu. Predstavniki dunajskih oblasti se radi pohvalijo s svojim modelom »stanovanj za vse«, kamor že tri desetletja spadajo tudi stanovanjske skupnosti starejših. Dve smo obiskali skupaj s predstavniki stanovanjskega sklada in zavoda za oskrbo Mestne občine Ljubljana. Obisk je organiziralo predstavništvo mesta Dunaj v Ljubljani – Eurocomm.
Kaj nam prinaša delitvena ekonomija?
Ali res vsako gospodinjstvo potrebuje svoj vrtalnik (po domače »bormašino«), če pa ga uporabljamo le vsake toliko časa? Je nakup avtodoma smiseln, če ga uporabljamo samo nekaj tednov na leto, preostali čas pa je parkiran na dvorišču?
Deljenje oziroma skupna uporaba dobrin ni novost; že stoletja si v knjižnicah izposojamo knjige, na podeželju obstaja dolga tradicija skupne uporabe kmetijskih strojev, v nekaterih razvitih državah že desetletja perejo v samopostrežnih pralnicah. Pri delitveni ekonomiji gre za model, v katerem več posameznikov skupaj uporablja neko dobrino, na primer avto, kolo, stanovanje ali hišo, hišne pripomočke, orodja, zemljišče, pri čemer je za uporabnika pomembnejša dostopnost kot lastništvo.
-
Različne skupnostne oblike bivanja starejših oseb so v tujini znane že desetletja, pri nas pa si počasi, a vztrajno utirajo pot. Predstavljamo tri primere stanovanjskih skupnosti, ki dobro delujejo. Objekti so v lasti občine oziroma mesta, upravljajo pa jih neprofitne organizacije, zavodi ali zadruge.
Prilagojeno stanovanje na Dunaju v mirnem predelu mesta z razgledom na Donavo, in sicer v zgornjem nadstropju prenovljenega bloka, je namenjeno bivanju samostojnih starejših oseb. V stanovanju, ki je last mestnega stanovanjskega sklada, upravlja pa ga nevladna organizacija Samariterbund, je osem samostojnih sob velikosti od 20 do 30 m² z lastno kopalnico in balkonom. Stanovalci si delijo prostorne skupne prostore, to so velika moderno opremljena kuhinja, svetla jedilnica, ki služi tudi kot dnevni prostor, knjižnica, TV-kotiček, shramba,...
Smo pri sobivanju starejših korak ali dva naprej?
Sobivanje in druge skupnostne oblike bivanja starejših so v tujini precej uveljavljena oblika, za katero se starejši odločajo zaradi različnih vzrokov: ker živijo v neprilagojenem stanovanju ali hiši, nočejo biti v breme svojcem, pogosto pa preprosto zato, ker se želijo varno in samostojno starati v družbi in ob podpori vrstnikov. Na ta način si želijo izboljšati kakovost bivanja, ostanejo aktivni, si dajejo medsebojno oporo, ne nazadnje pa tudi znižajo življenjske stroške.
Glede na slovensko posebnost, da skoraj 90 odstotkov starejših živi v lastni nepremičnini, se na neki način razume, da so starejši preskrbljeni in se niti državi niti lokalni skupnosti ni treba ukvarjati s problemom njihovega bivanja. A dejanske razmere so drugačne: mnogi starejši živijo v lastnih, a neprilagojenih nepremičninah, na katere so močno navezani, čeprav so jim po svoje v breme.
Kako je živeti v stanovanjski skupnosti?
Pri Zvezi društev upokojencev Slovenije se že nekaj let ukvarjajo z razvojem skupnostnih oblik bivanja starejših, saj so prepričani, da je treba med dvema skrajnostma – ostati sam doma in iti v dom za starejše – razviti in ponuditi tudi druge oblike bivanja. Dosegli so, da je poglavje o bivanju starejših s poudarkom na razvoju skupnostnih oblik uvrščeno v nacionalni stanovanjski program 2015–2025 in strategijo dolgožive družbe. Z nasveti so pomagali tudi pri nastanku stanovanjske skupnosti starejših v vasi Davča.
