Z izrazom medgeneracijska solidarnost po navadi mislimo na solidarnost do starejših generacij, redko pa je govora o solidarnosti do mlajših ali celo do še nerojenih generacij. To so tiste, ki bodo čutile negativne posledice degradiranega okolja, zato lahko govorimo o medgeneracijski nepravičnosti.

Ko gre za konkretne osebe, otroke in vnuke, je skrb za potomce nekaj najbolj naravnega, samo po sebi umevnega. A ko je govora o prihodnosti in dobrobiti prihodnjih generacij, se le redki prepoznajo kot del problema, še manj pa kot del rešitve za nastalo podnebno krizo, v katero smo pripeljali naš planet.

Vsi najraje živimo doma v znanem okolju, v hiši, ki smo jo z veliko odrekanja gradili več let. Ali pa smo kupili stanovanje, v katerem smo zdaj ostali sami, ko so otroci odšli. V Sloveniji kar 89 odstotkov starejših živi v lastniški nepremičnini, kar pa samo po sebi ne pomeni, da živijo v stanovanju, primernem za starost. Hiše in stanovanja so potrebni vzdrževanja, zamenjava kurilne peči ali pralnega stroja je hud finančni problem, pokojnine so majhne, da marsikdo celo stroškov ogrevanja ne zmore več.

Kar 80 odstotkov dolgotrajne oskrbe za starejše in kronične bolnike v Evropi opravljajo neformalni oskrbovalci, večinoma svojci, prijatelji ali sosedje. Ocenjujemo, da se v vlogi oskrbovalca znajde tudi vsak deseti Slovenec.

Za svoje delo niso plačani, a kljub temu bistveno prispevajo k zagotavljanju zdravstvenih in socialnih storitev. Brez njihovih prizadevanj bi se sistem oskrbe sesul.
Izbruh pandemije covida-19 je težave neformalnih oskrbovalcev še zaostril. Tisoči prebivalcev pri nas in milijoni po vsej Evropski uniji so v zadnjih mesecih postali neplačani oskrbovalci svojih bližnjih, pomoči potrebnih.

Slovenija ni edina država, ki je uvedla turistične bone za omilitev posledic epidemije koronavirusa. Tudi drugje z raznimi spodbudami vabijo domačine, da počitnice preživijo v svoji državi in tako pomagajo pri oživljanju turizma.

Na Hrvaškem so za domačine že lansko jesen načrtovali uvedbo posebne turistične kartice za krepitev turizma. Na kartico, ki velja eno leto, naj bi delodajalci zaposlenim nakazali do 338 evrov za počitniške dejavnosti za vse hrvaške kraje na obali in v notranjosti države. Za delodajalce, ki bodo nakazali denar v ta namen, predvidevajo davčne olajšave.

Med ukrepi za odpravo posledic epidemije je tudi vavčer ali bon za turizem, uradno se imenuje bon za izboljšanje gospodarskega položaja na področju domače potrošnje turizma. Vlada je zanje namenila 346 milijonov proračunskih sredstev. Podrobnosti o izvajanju tega ukrepa še niso dokončno dorečene, zato povzemamo, kar je bilo znanega do 25. maja.

Vsakemu polnoletnemu državljanu Slovenije pripada turistični bon v vrednosti 200 evrov, otrokom pa v vrednosti 50 evrov, ki naj bi jih porabili do konca decembra 2020. Poleg zaposlenih so do bona upravičeni tudi samozaposleni, študenti in upokojenci. Bone bomo lahko uporabili pri ponudnikih v Sloveniji, ki ponujajo prenočitev oziroma prenočitev z zajtrkom in so vpisani v register ponudnikov nastanitev. To so hoteli, apartmaji, turistične kmetije, kampi itd.

Dostopnost stanovanj za vse, tako za bolj ali manj premožne, starejše, mlade družine kot tudi za osebe s posebnimi potrebami, zmerna najemnina, po drugi strani pa tudi urejena infrastruktura, dobro delujoč javni prevoz in čisto okolje – vse to so razlogi, da je Dunaj že vrsto let razglašen za mesto, ki ponuja najboljšo kakovost življenja na svetu. Predstavniki dunajskih oblasti se radi pohvalijo s svojim modelom »stanovanj za vse«, kamor že tri desetletja spadajo tudi stanovanjske skupnosti starejših. Dve smo obiskali skupaj s predstavniki stanovanjskega sklada in zavoda za oskrbo Mestne občine Ljubljana. Obisk je organiziralo predstavništvo mesta Dunaj v Ljubljani – Eurocomm.

Ali res vsako gospodinjstvo potrebuje svoj vrtalnik (po domače »bormašino«), če pa ga uporabljamo le vsake toliko časa? Je nakup avtodoma smiseln, če ga uporabljamo samo nekaj tednov na leto, preostali čas pa je parkiran na dvorišču?

Deljenje oziroma skupna uporaba dobrin ni novost; že stoletja si v knjižnicah izposojamo knjige, na podeželju obstaja dolga tradicija skupne uporabe kmetijskih strojev, v nekaterih razvitih državah že desetletja perejo v samopostrežnih pralnicah. Pri delitveni ekonomiji gre za model, v katerem več posameznikov skupaj uporablja neko dobrino, na primer avto, kolo, stanovanje ali hišo, hišne pripomočke, orodja, zemljišče, pri čemer je za uporabnika pomembnejša dostopnost kot lastništvo.