Še dobro, da ne vemo, kaj vse se nam bo v življenju zgodilo in kam vse nas bodo odpeljale poti, a da bom v svojem življenju doživela in preživela dve vojni in na stara leta postala brezdomka in begunka – tega si pa nisem predstavljala. A človek preživi marsikaj, strne svoje misli živahna gospa Valerija Skrinjar Tvrz, upokojena novinarka, plodovita pisateljica in prevajalka, partizanka v drugi svetovni vojni, begunka iz obleganega Sarajeva. Septembra lani je dopolnila 90 let.

Svoj visoki jubilej je počastila tako, da je napisala novo knjigo z naslovom Kjer oljke cveto. V njej je opisala obdobje agrarne reforme v slovenski Istri po koncu druge svetovne vojne, ko jo je jugoslovanska tiskovna agencija Tanjug iz Ljubljane kot mlado novinarko poslala v cono B svobodnega tržaškega ozemlja.

Lani je minilo sto let od konca prve svetovne vojne, ki jo je vsa Evropa počastila s številnimi spominskimi prireditvami. Zelo se je povečalo zanimanje za obiske krajev, kjer je potekala frontna linija in kamor je dve leti kasneje zarezala Rapalska pogodba.

Ker je frontna linija potekala tudi prek krajev današnje Slovenije, lahko tudi po celem stoletju še vedno naletimo na konkretne ostanke bitk. Za nas je imel konec prve svetovne vojne poleg grozljive izgube tisočih človeških življenj še dodatne hude posledice: Rapalsko pogodbo in z njo izgubo precejšnjega dela ozemlja.

Park vojaške zgodovine Pivka se lahko pohvali z enim najzanimivejših muzejev v državi, v maju pa pripravljajo tudi vodeni pohod po tamkajšnji krožni poti vojaške zgodovine.

Na poti proti Ilirski Bistrici in morju ob cesti pri Pivki ni mogoče prezreti mogočnega poslopja na levi strani. V njem je urejeno muzejsko turistično središče, ki obiskovalcem ponuja edinstven vpogled v bogato vojaškozgodovinsko dediščino Slovenije s posebnim poudarkom na vojni za obrambo samostojnosti leta 1991. Zbirko tankov, topov in oklepnih vozil dopolnjuje več razstav, največ zanimanja pa vzbujata podmornica P-913 Zeta, ki si jo je mogoče ogledati tudi znotraj, ter nemška vojaška parna lokomotiva 33-110, ki je največji in najtežji eksponat v parku. V objektu je tudi zelo dobro založena muzejska trgovinica.

Skoraj 74 let so stare rdeče knjižice z naslovom Nekaj partizanskih, v katerih je natisnjenih 17 partizanskih in revolucionarnih pesmi, ki so jih po spominu zapisali jugoslovanski aktivisti v nemškem koncentracijskem taborišču Dachau. V zapuščini svojega očeta Vlasta Kopača jih je našla hči Mojca Kopač in jih ob dnevu spomina na žrtve holokavsta podarila članom Skupnosti internirancev Dachau.

Pesmi so bile napisane s pisalnim strojem in razmnožene na ciklostil ter spete v lične knjižice, izdal pa jih je kulturno-propagandni odsek Jugoslovanskega narodnega odbora v koncentracijskem taborišču Dachau maja leta 1945. Nekatere knjižice so celo oštevilčene kot bibliofilski izvodi. Te pesmi so prepevali taboriščniki na mitingih in srečanjih med čakanjem na odhod v domovino in med vračanjem. Kako je taboriščnikom, ki so se po koncu vojne bolni in izčrpani vračali na svoje domove, uspelo prenesti tudi večje število teh knjižic in druge risbe, ki so se ohranile vse do danes, ni povsem jasno. Mojca Kopač pa pravi, da njen oče o taborišču doma ni nikoli govoril.

Na velikonočni ponedeljek, ki bo letos 22. aprila, se bo po vsej Sloveniji zvrstilo kar lepo število pohodov različnih težavnosti, ki bodo po obilju velikonočne hrane za marsikoga dobrodošli. Izbrali smo dva najbolj obiskana.

Za pohod z najdaljšo tradicijo, letos bo že 26. po vrsti, velja velikonočni pohod iz Oplotnice do Črnega jezera na Pohorju in nazaj. Glavni organizator je Planinsko društvo Oplotnica, če je vreme lepo, pa se ga udeleži tudi več kot tisoč pohodnikov, ki zadnja leta prihajajo od vsepovsod. Za pot do Črnega jezera in nazaj v Oplotnico potrebujejo od pet do šest ur zmerne hoje po razgibanem terenu. 

V Gledališču Glej so na oder postavili že drugo predstavo Starci mladih režiserjev Tina Grabnarja in Hane Vodeb. Sedem nastopajočih med 64. in 79. letom s pomočjo čarovniških trikov pred gledalci razgrinja zgodbe o lastnih strahovih in bolečinah, o osamljenosti, strahu pred fizičnim propadanjem, težavah pri spopadanju s sodobnimi tehnologijami pa tudi o svojem veselju do življenja, prijateljstvu in zavedanju o svoji minljivosti.

Najstarejša med nastopajočimi je 79-letna Stanka Škodič, svetlolasa gospa iskrivih oči in vedrega nasmeha, ki se – v predstavi in resničnem življenju – najtežje spopada s sodobno tehnologijo, z računalnikom. Teh v času njene aktivne delovne dobe seveda še ni bilo, še mobilnih telefonov ne, a uporabo le-tega je usvojila. Računalnik pa ji predstavlja večji problem. »Nisva prijatelja. Otroka sta mi ga kupila in me spodbujala, ampak ga imam kar tam, v sobi, pokritega s prtičkom. Jaz pa grem rajši ven, v naravo!« pove v predstavi in napove, da ga bo na koncu razbila. No, vmes pa še malo čara: razreže in spet sestavi vrvico, raztrga in ponovno sestavi časopis in telefon. Seveda gre za trike, ki se jih je bilo treba naučiti, tako kot žongliranja. A naloge za gospo, ki si bo letos naložila osmi križ, niso bile prav preproste. Ali se je bilo težko naučiti čarovniške trike, vprašam. »Bilo, a sem vztrajala in doma ponavljala in ponavljala. Ponosna sem na to, da mi je uspelo,« pove.

Med 21. in 24. marcem bodo v Planico spet romale množice športnih navdušencev in navijačev, da bi spodbujale pogumne mladeniče, ki se bodo s skakalne velikanke pognali v zrak in pristali tam nekje daleč čez 200 metrov. Ne glede na to, kakšne rezultate bodo dosegli naši orli, si vsi po vrsti zaslužijo naše globoko spoštovanje in občudovanje že zato, ker se s tistih višin, s strmega zaleta poženejo v dolino. Kdor ne verjame, naj se enkrat pozimi ali poleti povzpne po zaletišču in pogleda navzdol ...

Valentin ima sicer ključ do korenin, a očitno tudi ključ do src in ljubezni, saj bo v februarju največ organiziranih pohodov po Sloveniji prav okoli 14. februarja, ko goduje sveti Valentin.

Za Valentinov pohod z najdaljšo tradicijo velja pohod iz Kozjega na Bohor, ki ga organizirata Turistično društvo Kozje in Planinsko društvo Bohor Senovo. Letos bo že petindvajseti. Zgodil se bo v soboto, 16. februarja, ko se bodo pohodniki zbrali ob 9. uri v Kozjem in se podali na okoli štiri ure dolgo pot do koče na Bohorju. Ker je ob poti precej postojank s hrano, napitki in ponekod tudi z glasbo, se bo pohod zagotovo podaljšal. Pot je srednje zahtevna, ob prijavi je treba plačati pet evrov startnine, brez obveznih (medenih) srčkov seveda ne bo šlo.

Zadnjo januarsko soboto se bodo pohodniki na Dolenjskem podali na tradicionalni pohod, ki so ga organizatorji poimenovali S cvičkom med vinogradi. Potekal bo od Otočca do Trške gore in nazaj na Otočec.

Tovrstni dogodki so praviloma jeseni, ko grozdje zori in se v sodih že spreminja v vino. A tudi zimski pohodi med vinogradi niso več neobičajni, narava tedaj miruje, zemlja počiva, ni še napočil čas za prva vinogradniška dela, zagotovo pa za pokušino tega, kar je nastalo v sodih. Pa tudi vinogradniki imajo več časa, da se posvetijo obiskovalcem. In ker bomo na Dolenjskem, bo pohod posvečen cvičku.

Letošnje leto smo v Sloveniji posvetili spominu na Ivana Cankarja, 26. decembra pa se bodo ljubitelji hoje v naravi podali na pohod, poimenovan Po poteh Cankarjeve matere.

 Neža Pivk, mati slovenskega pisatelja Ivana Cankarja, se je rodila 29. decembra 1843 v vasi Vrzdenec. Omožila se je na bližnjo Vrhniko, v zakonu z Jožetom Cankarjem se jima je rodilo 12 otrok, Ivan je bil osmi po vrsti. Pot zato poteka od njenega rojstnega Vrzdenca do Vrhnike, kjer je družina živela. Štirinajst kilometrov pohodniki z več postanki prehodijo v dobrih štirih urah, vmes pa se spominjajo posameznih opisov in zapisov iz Cankarjevih del in se srečajo z vrhniško kulturno in etnološko dediščino.