PRILOGA

»Kot ob rojstvu potrebujemo roke, ki nas bodo ljubeče varovale, tako ob smrti potrebujemo roke, ki blažijo bolečino, lajšajo simptome, s stiskom odženejo strah pred osamelostjo in ohranijo naše dostojanstvo do konca, ko nam z ljubeznijo zaprejo trudne oči.«

Ta citat mi v predstavitveni brošuri Ljubhospica najprej pade v oči. Druga posebnost je sodobna rdeča hiša z velikimi okni in veliko svetlobe, kamor vstopim. »V Ljubljani smo za staro porodnišnico, ki je bila rdeče barve, pogosto uporabljali ime rdeča hiša. Tam se je začelo življenje, v naši prav tako rdeči hiši pa se mnoga življenja iztečejo,« mi ob pozdravu reče Tatjana Fink, vodja hiše Ljubhospic, edinega hospica v Sloveniji. V njem zagotavljajo celostno oskrbo bolnim z napredovalo neozdravljivo boleznijo ob koncu življenja, ko se je...

PRILOGA

Kadar se zdravstveno stanje družinskega člana tako poslabša, da ne zmore več opravljati osnovnih življenjskih potreb (hoditi, skrbeti za osebno higieno, se samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, se obuvati in sezuvati itd.), lahko zaprosi za dodatek za pomoč in postrežbo (DPP) oziroma to v njegovem imenu naredijo svojci.

Dodatek za pomoč in postrežbo je pravica iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki ni odvisna od premoženjskih razmer upravičenca. Gre za mesečni denarni prejemek in je namenjen temu, da z njim upravičenec oziroma njegovi skrbniki pokrivajo stroške, ki nastajajo zaradi »trajnih sprememb v zdravstvenem stanju, zaradi katerih ne more zadovoljevati osnovnih življenjskih potreb in zato nujno in stalno potrebuje tujo nego in pomoč,« kot je zapisano v zakonu. V praksi to pomeni, da ljudem pripada ta denarna pomoč potem, ko je njihovo zdravstveno stanje tako načeto, da za normalno življenje potrebujejo pomoč druge osebe. Do dodatka so upravičeni upokojenci pa tudi prejemniki starostne, predčasne invalidske, vdovske ali družinske pokojnine s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji. Dedičem denarja po smrti tistega, ki je prejemal dodatek za pomoč in postrežbo, ni treba vračati.

Letos mineva 110 let od rojstva pisatelja Miška Kranjca, zato bo tokratni Pohod po Miškovi poti posebej slovesno obarvan. Pohod, ki ga že več kot dvajset let pripravljajo njegovi prekmurski rojaki, bodo zaključili s kulturno in literarno prireditvijo pred njegovo rojstno hišo v Veliki Polani.

Pohodniki se bodo zbrali v soboto, 6. oktobra, med 9. in 10. uro v Lendavi pred Športno-kolesarskim centrom Čentiba, Lendavska ulica 19, in se skupaj podali na okrog 15 kilometrov dolgo pot do pisateljeve rojstne hiše. Iz Lendave vodi pot do zidanice Miška Kranjca v Lendavskih goricah in mimo 372 metrov visoke Piramide, ki velja za najvišjo točko Lendavskih in Dolgovaških goric. Pohodniki bodo prišli k znamenitemu stolpu Vinarium, največji tukajšnji turistični znamenitosti. S kartončkom, ki ga bodo prejeli ob prijavi, bo vstop na stolp ta dan prost, vendar le za tiste, ki se bodo nanj podali peš. Drugi se bodo lahko okrepčali pred vhodom, od koder je prav tako lep razgled. Seveda pa se ne more primerjati s tistim z vrha Vinariuma, visokega 53,5 metra, ki stoji na 302 metrih nadmorske višine in ponuja pogled kar na štiri države.

Za 90. rojstni dan si je Friderik Hrast, upokojeni kriminalist, pravnik, gospodarstvenik in slikar, podaril dve posebni darili: knjigo svojih spominov, ki jo je začel pisati dve leti prej in je izšla slabo leto pred njegovim visokim jubilejem, in slikarsko razstavo.

Kaj je spodbudilo 88-letnega gospoda, da se lotil pisanja spominov s svinčnikom na bele liste papirja? »Nekega poznojesenskega dne leta 2015 sem se srečal v ljubljanskem Severnem parku s starim prijateljem Lojzetom Maslom. Med drugim me vpraša, ali še slikam. Odvrnil sem mu, da nič več, saj mi preprosto ne gre. In vse, kar koli se je kdaj začelo, se nekoč tudi konča! »Že že, ampak saj ti ne moreš brez dela, pa začni pisati! Za seboj imaš življenje, bogato dogodkov, in pisati znaš!«

V spomin na svojega rojaka, pisatelja Franceta Bevka v Cerknem vsako leto pripravijo kar nekaj kulturnih prireditev, ki potekajo ves tretji teden v septembru, vrh pa dosežejo s pohodom v Zakojco in slovesnostjo pred Bevkovo domačijo v Zakojci nad Baško grapo. 

Organizatorjev rekreativnega pohoda, ki bo potekal v nedeljo, 16. septembra, je več, odvisno od tega, po kateri poti se podate. Najdaljša pot vodi iz Cerknega čez Porezen, označena je kot srednje zahtevna, zanjo pohodniki potrebujejo okrog šest ur, na pot pa se odpravijo že ob 5.30 zjutraj izpred TIC-a v Cerknem. Za varen korak poskrbijo člani Planinskega društva Cerkno. Ob 8. uri se prav tako iz Cerknega odpravi skupina, ki jo pot vodi na Gradišče, Zakriž, Vrh Ravni do Zakojce. Ta pot traja od štiri do pet ur, je prav tako vodena in je srednje zahtevna. Najkrajša pa je pot iz Hudajužne v Baški grapi, ki se začne ob 9.30, je lahka in jo pohodniki zmorejo v eni uri. Ta pohod organizirata LTO Laufar in Društvo Baška dediščina.

Tisti, ki se sredi poletja ne boste hladili ob morju, se lahko podate po senčnih poteh doline Gračnice in Jurkloštra in se srečate s skrivnostjo Orionovega ozvezdja na Zemlji.

Naravoslovno-zgodovinski pohod po Orionovi poti spada v sklop tematskih pohodnih poti Po laških poteh. Orionova pot je speljana po sledeh starodavnih kultur skozi kraje in predele, za katere pater Karel Gržan v knjigi V znamenju Oriona sklepa, da je bilo tam megalitsko svetišče, »središče sveta« v trikotu med Savinjo, Savo in Sotlo. Gradi na tezi, da stara prazgodovinska gradišča na območju Oriona v dolini Gračnice s sozvezdji predstavljajo ostanke kulture neolitskih (ali bakrenodobnih) ljudstev.

Koronarni klub Ljubljana že več kot 35 let uspešno deluje na področju vseživljenjske rehabilitacije srčno-žilnih bolnikov. Ti imajo po odpustu iz bolnišnice možnost ambulantne rehabilitacije, ki traja približno tri mesece, potem pa se znajdejo bolj ali manj sami s svojo boleznijo, vprašanji in strahovi.

Zato so že leta 1981 v Ljubljani ustanovili klub, ki je humanitarna neprofitna organizacija kroničnih koronarnih bolnikov. Za bolnike je namreč izredno pomembno, da imajo oporo strokovnega kadra, ki oblikuje in izvaja program. Strokovnjaki s področja srčno-žilne rehabilitacije bolezen poznajo ter skrbi in težave bolnega razumejo, pomaga pa tudi druženje s sotrpini s podobnimi izkušnjami. »Pomembna so namreč nadaljevanje rehabilitacijske vadbe, izobraževanje in spremljanje bolnika, saj na ta način preprečujemo zaplete, ponovne srčno-žilne dogodke, bolniku pomagamo ob ponovni vključitvi v socialno in delovno okolje, skušamo odgovoriti na njegove dvome, omiliti psihološke težave in mu prisluhniti,« pravi Petra Simpson Grom, predsednica Koronarnega Kluba Ljubljana. Ob ustanovitvi je bil prva laična organizacija koronarnih bolnikov v tedanji Jugoslaviji in od takrat nepretrgoma sodeluje z ambulanto za rehabilitacijo kliničnega oddelka za žilne bolezni UKC.

Če je nekoč veljalo, da so vraščeni nohti posledica pretesnih čevljev ali napačnega striženja nohtov na nogah, pa ima danes kljub udobni obutvi tovrstne težave vse več ljudi, tudi majhni otroci. Vzrokov za to je več, med drugim tudi dedna zasnova stopala, različne anomalije, tudi poškodbe. 

Unguis incarnatus je medicinski izraz za vraščen noht. V praksi to pomeni, da se noht vrašča v okoliško mehko tkivo, kar povzroča bolečino in vnetje, včasih pa tudi bakterijsko okužbo. Najpogosteje je vraščen noht na palcu. Vzroki za vraščanje nohta so največkrat poškodba, preozki čevlji, uživanje nekaterih zdravil in nepravilno pristriženi nohti. Kot opaža Karmen Perko iz centra Pedimed, kjer se ukvarjajo z nego stopal in nohtov, je ljudi s tovrstno težavo vse več. V medicini je praksa, da vraščen noht zdravijo kirurško z operacijo, vendar se pogosto ponovi, sam poseg pa je zelo boleč.

»Župančičeva pot ni cilj, je potovanje, ki se nikoli ne konča.« Tak je slogan tradicionalne poti od Dragatuša do Vinice, po kateri se bodo pohodniki odpravili v soboto, 9. junija, in se poklonili 140. obletnici rojstva Otona Župančiča.

Ta kulturno-športni pohod, dolg 13 kilometrov, simbolno ponazarja pot, ki jo je v mladosti prehodil pesnik, ko se je iz Dragatuša namenil k sorodnikom v svojo rojstno Vinico. Kot dijak se je večkrat iz Novega mesta, kjer se je šolal, odpravil peš čez Gorjance v Dragatuš, kjer je preživel otroška leta. Od tam pa skozi slikovit kraški svet mimo Klepčevega mlina, okljukov reke Lahinje ter belokranjskih steljnikov naprej skozi prijetno senco gozda na Žeželj, kjer stoji Marijina romarska cerkev, k sorodnikom v Vinico.

Anton Aškerc velja za enega najbolj znanih slovenskih pesnikov, v njegov spomin poteka dobro obiskan pohod, ki se začne v Zidanem Mostu in zaključi na Aškerčevi domačiji na Senožetah nad Rimskimi Toplicami. Letošnji bo v soboto, 16. junija, in bo tudi v znamenju čebel in medu.

Že 23. leto zapored bo Kulturno društvo Anton Aškerc Rimske Toplice v sodelovanju s kulturnimi društvi krajevnih skupnosti Rimske Toplice in Zidani Most ter družino Aškerc počastilo spomin na svojega znamenitega rojaka. Pohod so prvič pripravili leta 1996, zasnovali so ga domačini v sodelovanju s prof. Jožico Košak in učenci OŠ Antona Aškerca Rimske Toplice ter Marjanom Lipovškom iz Velikega Širja. Zaradi velikega zanimanja ljudi in slikovitosti krajev, skozi katere poteka, je takoj postal tradicionalen. Leta 2012 je bila pot v celoti urejena in označena po evropskih standardih. Je redno in lepo vzdrževana, za kar skrbita STIK Laško in občina Laško, poznana pa je po svojevrstnih kažipotih v obliki velike črke A.