-
Z VNUKI
Ni prijetno, kadar se vnuki med seboj sprejo. Če so poleg njihovi starši, je najbolje prepustiti ukrepanje njim. Kaj pa, kadar ste odgovorni vi?
Otroški prepiri izbruhnejo pogosto in nenadno. Povod je lahko kar koli, rdeča lego kocka, ki jo je vzel oni drugi, zadnji piškot, ki si ga nočeta deliti ... Otroci hitro vzkipijo, a na srečo spet hitro postanejo prijatelji. Če bi imeli več socialnih spretnosti in življenjskih izkušenj, do takih drobnih prepirov sploh ne bi prišlo. Toda otroci se šele učijo, kako se dogovarjati, kdaj vztrajati in kdaj popustiti. Prepiranje so učne ure, pri katerih se brusijo, zato ni modro takoj poseči v vsak prepir med vnuki. Dajmo jim čas, da poskusijo nesporazume urejati sami.
-
V hladnem letnem času koža na rokah postane suha in groba. Neprijetno zateguje, srbi in skeli, včasih pa tudi razpoka, še posebno na členkih. Starejša koža zadržuje še manj vlage. Ko se vlaga v povrhnjici kože zaradi mraza in suhega zraka še zniža, so roke videti luskaste, suhe in zgubane, včasih pa tudi pordele.
Na členkih koža lahko razpoka. Razpoke skelijo, občasno zakrvavijo in se dolgo ne pozdravijo. Težava se z leti stopnjuje, saj koža na rokah postaja vse tanjša, manj odporna in občutljivejša. Zato potrebuje več nege. Suha koža ni le težava žensk, ampak tudi moških, čeprav marsikdaj še vedno zamahnejo z roko, češ da kozmetike ne uporabljajo. Bi jim bili morda bolj na kožo pisani domači pripravki iz naravnih sestavin?
-
Vsi si želimo, da bi vnuku v šoli dobro šlo. Kadar se mu zatakne ali kadar se nam zdi, da dela ne zmore sam, bi mu pomagali. Kdaj je prav, da mu pomagamo, ko pa bi moral svoje šolsko delo opravljati samostojno?
Odgovor je v razmisleku, čemu otrok potrebuje pomoč. Najmlajši šolarji potrebujejo na primer spodbudo, da vadijo branje. Če torej z zanimanjem poslušate, ko vam glasno bere, ste na pravi poti. Spodbujate ga tudi tako, da mu berete vi. Ali pa berete z njim slikopise. Zabavno je tudi izmenično branje.
-
Kopičenje krame v shrambi, kleti, spalnici ... do te mere, da se je po prostoru že težko premikati, sproža nešteto očitkov, prepirov in zamer med odraslimi otroki, ki so že v zrelih letih, in ostarelimi starši, lahko pa tudi med partnerjema.
Vsi imamo v domovih nekaj krame. Nato jo enkrat na leto pregledamo, kaj zavržemo, podarimo ali porabimo – in smo zadovoljni. Zdi se nam, da lažje dihamo. Človek, ki kopiči kramo, pa sam ničesar ne zavrže. Ko njegovo kramo pregledajo in zavržejo člani družine, se mu zgodi katastrofa.
-
Otroci pogosto zbolijo. Ko so najbolj bolni, z njimi doma ostane eden od staršev. Nato pa pridejo na vrsto stari starši, saj so zaposleni starši pogosto pod pritiskom, naj se čim prej vrnejo v službo. Na kaj naj bomo pozorni pri varovanju vnuka, ko okreva, a še ni zdrav?
Pogoste bolezni so pri otrocih normalne, saj njihov imunski sistem še ni tako dozorel kot pri odraslih. Poleg tega se v vrtcih in šolah gibljejo v tesno povezani skupnosti z velikim številom otrok, s katerimi si okužbe izmenjujejo. Kljub temu pa storimo vse, da bo otrok čim prej spet zdrav, da ga varujemo pred dodatnimi zapleti, ki lahko sledijo že običajnemu prehladu. Po bolezni je tudi manj odporen. Če bi šel prekmalu nazaj, bi zelo verjetno kmalu znova zbolel. Otroku zelo koristi, če ga med okrevanjem še kakšen dan doma varujejo stari starši.
-
Če imate občutek, da slušni aparat ne deluje več tako dobro kot prej, najprej preverite, ali ga res vzdržujete, kot je treba.
- Odstranite ušesno maslo. Ušesno maslo je najpogostejši vzrok za okvaro slušnega aparata. Zato je pomembno, da vsako jutro in/ali večer slušni aparat previdno očistite s posebno krpico. Lažje ga je očistiti zjutraj, ker se maslo čez noč strdi. Pazite pa, da ga pri brisanju ne zanesete na vhode in izhode aparata. Skrbite tudi za cevke pri zauheljnih aparatih. Pri nekaterih modelih je treba cevke menjati na dva do tri mesece.
-
Osamljenost se v starejših letih priplazi potihoma. Vse manj imamo občutek, da smo še vključeni v življenje, da se še kdo veseli naše družbe, da še koga zanimajo naše misli, da še komu koristimo. Za marsikoga je najtežji čas, ko pridejo prazniki, ko se vsi drugi zberejo z družino in prijatelji. Takrat je najtežje biti sam.
V starejših letih se krog prijateljev, sorodnikov, znancev in sosedov začne krčiti. Nam dragi ljudje odhajajo, zmanjša pa se tudi krožnica, po kateri se vsakodnevno gibljemo. Novi ljudje, med katerimi bi srečali nove znance in morda celo prijatelje, vstopijo v naše življenje vedno redkeje. Če nas ovira še zdravje, če postanemo manj gibljivi, se težava še zaostri. In vendar obstajajo možnosti, kako se izviti osamljenosti.
Čudežna in vsestranska konoplja
Ljudje uporabljamo konopljo že vsaj 15.000 let. Iz njenih vlaken so lovci v sivi davnini pletli močne vrvi in mreže. V Egiptu in Mezopotamiji so jo dodajali v glinene zidake, da so bili trdnejši. Po vsem svetu so iz nje tkali blago. Konopljina semena pa so uporabljali tudi za prehrano, saj vsebujejo več beljakovin kot goveje meso, in iz njih stiskali olje odlične kakovosti, ki vsebuje zdravju koristno kombinacijo proteinov, ogljikovih hidratov, mineralov, vitaminov, aminokislin in klorofilov. Že tisočletja pa je bila ljudem znana tudi zdravilna raba konoplje. Nekatere vrste konoplje, tiste, ki vsebujejo omamne snovi, so uporabljali tudi v ritualne namene.
-
Letos povabite vnuka k sebi, še preden se začnejo prazniki, na »predpraznovanje«. To bo primeren uvod v praznični čas, velika prednost pa bo, da boste na tem praznovanju imeli vnuka samo zase. Zadovoljni bodo tudi njegovi starši, saj jim boste podarili prost večer.
Če bo praznovanje pred prazniki uspelo, boste morda vzpostavili prijetno družinsko navado, ki se je bo vnuk veselil tudi prihodnja leta. Namen »predpraznovanja« ni predpremiera enakega rituala, kot ga imate v družini za božič ali novo leto, ampak ustvarjanje prazničnega vzdušja, na katerem se v celoti posvetite vnuku. Ko vam pomaga, se počuti sprejetega in velikega. Ob delu z vami se spotoma uči novih veščin, vi pa dobite priložnost, da pokukate v njegov svet, lahko pa mu predate tudi svoje vrednote.
Kako z vnukom govoriti o smrti?
Z VNUKI
Vsak otrok se prej ali slej sreča s smrtjo, občutki izgube in žalosti. To je neizogibno. Toda kako naj z vnukom govorimo o umiranju in smrti, da mu ne vzbudimo strahu in napačnih predstav?
Otrok se s smrtjo sreča prej, kot si mislimo. Vidi povoženo žival, poginulo ptico, mrtvo čebelo in občuti mešanico radovednosti ter odpora. Ko pa posluša pravljice, ki pripovedujejo o smrti in sirotici, ki ostane sama na svetu, občuti močan strah pred tem, da bi ostal zapuščen še sam. Smrt v družini ga torej ne pretrese zato, ker bi prvič slišal za smrt, ampak zaradi močnih čustev, ki ga preplavijo in jim ni kos. Dodatno se prestraši, ko vidi odrasle, ki so mu bili vedno trdna opora, močno prizadete, ker jokajo in so žalostni. Zamajejo se mu tla pod nogami. To pa ne pomeni, da bi morali svojo žalost pred otrokom skrivati. Saj žalosti pred njim tako ali tako ne moremo skriti, ker izjemno dobro občuti že najmanjše spremembe razpoloženja najdražjih. Nujno je le, da se z njim pogovorimo. Če ne bomo spregovorili, ga bo še bolj strah. Pogovor mu pomaga ohraniti občutek varnosti. Kaj mu povemo, pa je odvisno od otrokove starosti.