Marsikdo pove, da so bili zanj poleg staršev najpomembnejši ljudje njegovega otroštva stari starši. Vnuku so vzorniki in učitelji življenjske modrosti v vsakdanjih okoliščinah in tudi varen pristan, kjer je sprejet in ljubljen ne glede na vse.

Stari starši imajo kot vnukov »zunanji družinski obroč« zelo pomembno vlogo. Imajo privilegij, da vzgojne odločitve prepustijo otrokovim staršem, sami pa se lahko osredotočijo na sprejemanje otroka takega, kot je, kar otroku ustvari občutek, da ima v njih varen pristan, kjer je brezpogojno sprejet in ljubljen. Kar še zdaleč ni isto kot »dajati potuho«! Varen pristan vnuk potrebuje, da ohranja ali znova vzpostavi občutek notranjega miru, sprejetosti, čeprav ga je polomil ali čeprav se mu je zgodilo kaj, kar se mu zdi nerešljivo. Je mesto, kjer si opomore in dobi pogum, da se spopade z novimi življenjskimi izzivi. Kako bi vnuku ustvarili varen pristan?

Inkontinenca prizadene približno dvakrat manj moških kot žensk, a še zdaleč ni redka, čeprav o njej manj govorimo. Pogostejša je pri starejših moških, ne gre za logično posledico staranja, pač pa  je največkrat povezana s povečanjem prostate in težav, ki jih to prinaša.

Stresna inkontinenca je najpogosteje posledica kirurških posegov v urogenitalnem predelu (na primer odstranitev prostate, operacija sečnega mehurja), pri katerih pride do poškodbe živcev ali mišic okoli sečnice, spodnji del mehurja pa nima več zadostne podpore. Zadrževanje urina je odvisno le še od zapiralke sečnice, ki je včasih prešibka, da bi zadržala urin v stresni situaciji, ko se pritisk v trebušni votlini poveča – pri dvigovanju težjih bremen, smejanju, teku … Stresna inkontinenca se pojavi pri vsakem tretjem operiranem moškem v prvih šestih mesecih po operaciji prostate, po enem letu pa je inkontinenten še približno vsak šesti moški.

Z VNUKI

Karantena zaradi koronavirusa, ki je pretrgala srečevanje med družinskimi člani, je še posebno prizadela starejše. Osamitev za nikogar ni lahka, vendar obstaja kar nekaj možnosti, kako ostati povezan z vnuki tudi takrat, ko se ne moremo obiskati.

Sodobna tehnologija, mobilni telefoni in računalniki omogočajo skupni čas tudi takrat, ko smo narazen. Starejše generacije možnosti brezplačne komunikacije s sodobno tehnologijo sicer ne uporabljajo v tolikšni meri kot mlajše, a morda je prav čas v karanteni priložnost, da se jo naučimo uporabljati. Če pa to ni mogoče, poskusimo vzdrževati stik po telefonu in s pismi.

Z VNUKI

Ko nas doleti hujša bolezen, bi marsikdo slabo novico vnuku najraje zamolčal, da bi ga zaščitil pred skrbmi, ki jim otrok še ne more biti kos. Ali je prav, da se zavijemo v molk, ali je bolje, da vnuku pojasnimo, kaj se dogaja?

Malo verjetno je, da vnuk, ne glede na to, kako majhen je, ničesar ne bi opazil, ker otroci opazijo že najmanjše spremembe v vedenju domačih. Čutijo, da so odrasli zaskrbljeni in potrti, opazijo, da so z mislimi odsotni. Vedo, da je nekaj narobe, in ker ne morejo ugotoviti kaj, jih začne skrbeti. Zato se je z otrokom v primeru hude bolezni bolje pogovoriti, kot da ostane sam s svojimi strahovi.

Težave s suhimi očmi najpogosteje občutimo kot praskanje ali zbadanje v očeh. A tudi pretirano solzenje je znak suhih oči, ki so občutljivejše za zunanje dražljaje, kot sta veter in mraz, ter se odzovejo s pretiranim solzenjem.

Starost neredko povzroči, da se proizvodnja solz upočasni. Med najpogostejšimi razlogi za suhe oči so prav zmanjšano nastajanje solz in spremembe v sestavi solznega filma, ki zato očesa ne ščiti več dovolj. Tako se težava s suhimi očmi pogosto pojavlja pri starejših, ker se takrat zmanjša izločanje solz. Včasih gre tudi za starostne spremembe solzne žleze, ki je pogosta pri ženskah v menopavzi. Težave zaradi suhih oči sicer pogosteje opažajo ljudje, ki veliko časa preživijo pred računalniškimi in drugimi zasloni. Ker pri takšnem delu premalokrat pomežiknemo, se solzni film na očeh ne obnavlja dovolj pogosto. Težave s suhimi očmi povzroča tudi zadrževanje v suhih in klimatiziranih prostorih. Uporaba kontaktnih leč ima prav tako neugoden vpliv na nastanek ustreznega solznega filma.

Pri sladkornih bolnikih je glivična okužba nohtov precej pogostejša kot pri ljudeh z normalnim presnavljanjem glukoze. Nikakor ne gre le za lepotno nadlogo, saj okužba poveča tveganje za resne zaplete, ki lahko pripeljejo do diabetičnega stopala in celo do amputacije noge.

Z glivično okužbo nohtov se sreča vsak tretji bolnik s sladkorno boleznijo, pri čemer moški zbolevajo pogosteje kot ženske. V stik z glivicami pridejo v javnih prostorih, kjer hodijo bosi (bazeni in toplice), prenašajo se tudi med družinskimi člani in prek obutve. Vsak stik z glivico še ne pomeni okužbe, vendar je pri sladkornih bolnikih verjetnejša. Zaradi motenega občutka za bolečino so pogostejše poškodbe na nohtih na nogah, oskrba stopal s krvjo je slabša, visok glikemični sladkor pa ovira normalno celjenje ran, kar glivicam olajša vstop pod noht in okužbo.

Ko se vam je rodil vnuk, ste bili polni načrtov, kako mu boste najboljši stari starši, kaj vse mu boste pomagali odkriti, kaj boste skupaj počeli. Potem pa se – le kdo bi vedel, zakaj – odnos ne razvija, kot si želite.

Vnuka vidite veliko manj, kot bi si želeli. Občasno dobite kakšno njegovo fotografijo, povabljeni ste na njegov rojstni dan in obisk za večje praznike, za več pa ni časa. Na vaše klice se njegovi starši odzivajo mlačno. Če jim napišete sporočilo, dobite odgovor šele čez nekaj dni ali pa sploh ne, čeprav veste, da imajo telefonski zaslon neprestano pred očmi. Vnuk raste in se razvija, prestopa majhne in velike mejnike razvoja, minevajo trenutki, ki ste se jih ob njegovem rojstvu tako veselili, vi pa njegovega napredka ne morete spremljati kot član družine, ker ste potisnjeni v vlogo občasnega obiskovalca. Vnuk se vam odtujuje, in to boli. Še bolj vas boli, ker sta vas v to vlogo potisnila vaš lastni otrok in njegov zakonec. Kako bi lahko popravili oziroma izboljšali odnos z vnukom?

Kože v zrelih letih ne negujemo povsem enako, kot smo jo v prejšnjih desetletjih. Potrebe kože se z leti namreč spreminjajo, kot se spreminjajo njene lastnosti.

Z leti koža postane tanjša, manj prožna in občutljivejša. Gube se globlje zarisujejo, koža postane ohlapnejša, konture obraza manj definirane. Koža je manj mastna in bolj suha. Ker je slabše prekrvavljena, je bolj bleda in ima manj leska, poleg tega pa se na njej jasneje pokažejo kožne nepravilnosti, kot so hiperpigmentacija (starostne pege), kožne lise in popokane žilice. Letom, genetski dediščini in normalnim telesnim spremembam se ne moremo izogniti, lahko pa začnemo čim bolje skrbeti zase, kar se bo pokazalo najprej na boljšem splošnem počutju in nato tudi lepši koži.