Pravijo, da imajo stari starši pravico razvajati, starši pa dolžnost vzgajati. Toda tudi pri pravici do razvajanja je modro upoštevati razumne meje. S čim vnuke lahko razvajamo in kaj je nedopustno?

Najprej bi se morali vprašati, kaj je razvajanje. Merila se spreminjajo s časom. Nekoč bi šolar, ki ga starši pospremijo do šole, veljal za razvajenca. Zdaj je to običajno. Merila se spreminjajo tudi z osebnimi izkušnjami, ki jih pridobivamo z leti življenja. Morda ste bili do svojih otrok kdaj strogi, da jih ne bi razvajali, zdaj pa bi ravnali drugače. Nekaj okvirnih meril pa vendarle obstaja. Zagotovo je razvajanje, če otroka zasipamo z materialnimi dobrinami in predragimi predmeti (igračami, napravami z zasloni ipd.), če namesto njega opravljamo naloge, ki jih že zmore, če odstranimo prav vsak kamenček na njegovi poti, če ugodimo vsem njegovim kapricam, če vedno postavljamo njegove potrebe pred potrebe vseh drugih ...

Uspešno ste vzgojili enega, dva ali več otrok, toda od takrat do zdaj, ko je prišel vnuk, so minila desetletja. Čas je za kratek osvežilni tečaj. Najprej opozorilo: ne glede na to, da komaj čakate, da boste videli vnuka, ne hitite v porodnišnico, dokler vam mlada mamica ne da zelene luči. Po porodu še krvavi, vse jo boli, izčrpana je, prsi ima preobčutljive, ker v njih nastaja prvo mleko, je neprespana in vznesena od čustev. Nujno se mora odpočiti, poleg tega je pri novorojenčku prvi na vrsti mladi očka, saj se mora mlada družina povezati. Dajmo jim čas, da bo začetek dober. Lahko pa mladi mamici napišete kratko pismo, v katerem ji čestitate, novorojenčku pa zaželite dobrodošlico.

Za otroka je vedno znova velika dogodivščina, ko prespi pri starih starših. Pri starih starših je podobno kot doma, a tudi čisto drugače. Kako narediti dogodek lep, da ga bo otrok spravil med srečne spomine? 

Ko pride otrok prespat k starim staršem, je vznemirjen. Vesel je, a ga je tudi malo strah, kako bo. Zato naj pride k vam že popoldne, da bo dovolj časa za vse, da se bo do spanja naigral in naklepetal z vami, pojedel dobro večerjo in se umiril. Njegovo vznemirjenje se bo počasi poleglo, zato bo laže zaspal in bolje spal.

Družina niso le starši in otroci. Pomembna je tudi razširjena družina, ki povezuje stare starše, vnuke, sestre in brate, tete in strice, sestrične in bratrance ... V njej imajo svoje mesto tudi tisti, ki so nas že zapustili, ker so se odselili, se ločili ali umrli.

Žal pa vezi razširjene družine pri sodobnem načinu življenja hitro bledijo, če jih ne negujemo. Stari starši so lahko tisti, ki prevzamejo nalogo povezovalca. Lahko so nosilci družinske tradicije in spominov, skupni zaupniki in blažijo napetosti. To je njihovo dragoceno darilo za mlajše generacije, zlasti vnuke. Za otroke je razširjena družina pomembnejša, kot si običajno mislimo.

Kako predati vnukom vrednote, za katere verjamemo, da so pomembne, ker bo pošten, širokosrčen, spoštljiv, prijateljski. Odgovor je en sam: tako da sami živimo v skladu z vrednotami, ki jih cenimo, in da poskrbimo, da z vnuki preživimo dovolj časa. Bolj ko živimo v skladu s svojimi vrednotami, bolj nam otroci verjamejo. Koristno je tudi, če svoja dejanja uokvirimo še z besedami. Tako otrokom pomagamo, da se vrednot zavedo.

Vzgoja o vrednotah se začne, ko je vnuk še v pleničkah. Na primer učenje tega, da vrstnika ne sme ugrizniti, ker hoče njegovo igračo, se začne že pri najmanjšem. Do vstopa v šolo se od otroka pričakuje, da upošteva temeljne vrednote. Če ne bo pošten do sošolcev in vljuden do učiteljev, bo imel težave. Najbolje je začeti pri družinski pripadnosti.