-
Vandramo po Sloveniji
Krim (1108 m) je najvišja gora v okolici Ljubljane. Na njeni južni strani ji ta plečata gora visoko in mogočno dviguje obzorje. V primerjavi s severno alpsko veduto, ki je siva in nazobčana, sta Krim in njegova hribovita spremljava lepo zaobljena in kopasta. Mogočnost je izrazitejša zaradi globine nizkega in pogosto megličastega Barja. Mogočen se kaže torej zaradi našega globinskega pogleda čez Barje, a daje tudi vtis, da se nebo, kadar se pripravlja na slabše vreme, prav nad njim najprej odene v oblake. Tako je Krim že od pamtiveka ljubljanski vremenski prerok.
-
Vandramo po Sloveniji
»Sam grem po dolini kraški, / kadar vanjo jutro sije / in se morje zdrave sile / v mlado dušo mi razlije,« je pesnik Srečko Kosovel pel v pesmi Jutro na Krasu. Kaj bi pa lahko doživeli vi, če bo tudi v februarju »zobato« zimsko sonce tako dobrotno kot v januarju?
Pokrajina okoli Volčjega Gradu (z avtoceste pri Sežani je do te vasi 20 kilometrov; kažipoti so dovolj pogostni) ni v neskončnost gola, kamnita in pusta planjava, prav nasprotno – je poseljena in rodovitna, pestra mešanica polj, senožeti in kamnitim gnezdom podobnih vasi, ki jih ob straneh obdaja značilen obsredozemski gozd. Kraševec je stoletja in stoletja izbijal ali dvigal kamenje s tal in ga nalagal v ogradah. Zdaj na tisoče kilometrov kamnitih ograd prepreda matični Kras in oklepa manjše ali večje kmečke površine. Tisočletno sožitje človeka z naravo je dalo tej deželi posebno očarljiv pečat.
Skrivnostno polje, skrivnostni osamelec
VANDRAMO PO SLOVENIJI
Štiri kilometre dolgo in kilometer široko polje ob cesti iz Grosuplja v dobrepoljsko dolino je krajinski park v ustanavljanju, ki ga radi obiskujejo naravoslovci in naravoslovno navdihnjeni izletniki. Na tem poplavnem oziroma dotočno-ponornem kraškem polju lahko v malem opazujejo enako zanimive, enako premenljive naravne pojave, kot jim jih v bolj razglašenem veličastju ter v skrivnostih podobno razklada Cerkniško jezero.
Zakrasela apnenčasta pobočja nad Grosupeljsko kotlino pretočijo vode na Radensko polje. Kadar se ponori na polju, ki jih tu imenujejo retja, po večjih deževjih kaj obirajo pri odtoku – kot kopalna kad, ki ima slabo prepusten iztok –, začnejo dotočni potoki naraščati in se razlivati. Jeseni in spomladi si Dobravka na severnem delu polja poišče nove vijugave struge in čaka dolge tedne, da jo posrkajo ponori Požiralnika v Ključu. Približno enako je na južnem delu polja, kjer rečici Zelenka in Šica, ki pretakata in onkraj Ilove gore polnita vode izvira Krke, izginjata v mogočnih ponorih Pekla in Zatočnih jam. Tudi te jame, ki so kot vhodne veže v prelomljeno zemljo, včasih obnemorejo in takrat se vse tri vode združijo v jezero, ki je v isti sapi potrpežljivo in nestrpno.
Istrski sveti kamen v Krkavčah
Vandramo po Sloveniji
Če hočete pozimi na izlet čim dlje od snega in ledu, se je dobro podati v slovenski del Istre, v Šavrinska Brda, pač izbrati kakšen lep dan brez burje ali juga. Z dobrim cestnim zemljevidom se ne morete izgubiti v mreži starosvetnih vasic, vsaka cesta vas lahko pripelje tudi na morje, ki ga lahko ponekod uzrete v daljavi. Vendar ste prišli uživat v staro kmečko kulturno krajino, ki v tem času še rojeva zadnje jesenske plodove, tu in tam pa v njej že zadiši po pomladi.
Predlagani cilj? Vas Krkavče. Iz Kopra 17 kilometrov. Iz Portoroža gre cesta do kraja Dragonja (9 km) in nato po dolini reke Dragonje do Krkavč še 8 kilometrov. Krkavče so kraj, ki se je kot v objemu, kot v obrambo pred zavojevalci ali burjo strnil na enem od slikovitih šavrinskih grebenov. Je kot sestra drugim vasem v piranskem zaledju: Padni, Koštaboni, Pomjanu, Gažonu ... Seveda je novodobna slovenska gradbena vnema tudi tu pljusnila po okoliških gmajnah; tudi tu preti nevarnost, da bodo ta stara istrska selišča postala urbanistična sračja gnezda.
Narava pri Kosci in zgodovina na Gradišču
Vandramo po Sloveniji
Nekaterim prebivalcem Slovenije so slapovi od rok, Ljubljančani pa imajo le četrt ali pol ure vožnje iz mesta do parkirišč, s katerih je v isti meri časa mogoče priti do šumelišč z bistro vodo: v Pekel pri Borovnici, k Bajdinškima slapovoma pri Turjaku, Orglicam v Kamniški Bistrici ... in Kosci pri Višnji Gori. Pohitite h kateremu od slapov, preden jih bo vklenil led. Do Kosce pa se pride iz Višnje Gore po levi strani avtoceste skozi vas Stari trg in od tam še kilometer do zaselka Kosca in do vstopa v sotesko potoka z istim imenom, kjer parkirate. Hoje do slapov je za dobre pol ure. Pot je ponekod nekoliko spolzka, zato je potrebna športna obutev.
-
Vandramo po Sloveniji
Takšno je ustno izročilo vaščanov iz vasi Gropada: So sosedje Kraševci pasli tudi na naši gmajni, in če so šli na sejem v Bazovici, so radi zavili z bazoviške ceste tudi proti naši vasi in se ustavili v križišču, kjer so se cepile ceste v Bazovico, Gropado in Orlek pri Sežani. Na cepišču je rasel mogočen hrast, ki je imel zdravilne moči. Da je res zdrav in svet, smo ugotovili mi.
Hrast danes stoji sicer na naši strani državne meje, vendar je do njega najlaže in tudi najbolj zanimivo priti z italijanske strani, iz Gropade. Do te slovenske vasi se pripeljete s ceste Opčine–Bazovica, tako da v vasi Padriče (Padriciano) zavijete levo. Po enem kilometru ste že v Gropadi. Peljete skozi vas, kjer na desno vodi cesta k bližnji državni meji. Pred njo parkirate, se peš podate na slovensko stran in se po dobrem kilometru znajdete na sečišču starih cest, ki peljejo v Bazovico, Sežano in Orlek. Hrast stoji točno na sečišču in že spada v Živi muzej Krasa, katerega sestavni del je Gropajska gmajna. Do njega pridete tudi po daljši stari cesti, ki je iz Sežane peljala v Bazovico, dolgi okoli dve uri hoda.
Jelenk, sveta gora starovercev
Na vrhu Jelenka, enega od številnih vrhov, s katerih se banjška planota strmo spušča na zahod v dolino Soče, boste po ne preveč naporni turi najprej nagrajeni z res spodobnim razgledom, in to ne le po širnih Banjščicah, ampak še čez, po rogatem reliefu idrijsko-cerkljanskih in trnovskih gora ter podolij, pa še na jug bo segel pogled – na krvavo bojišče iz prve svetovne vojne na hribu Škabrijel.
Najhitreje se na vrh Jelenka (787 m) pride z južne strani te gore, iz Bat na Banjščicah. Cesta pelje kakšen kilometer proti Kanalskemu Vrhu. Pri usmerjevalni tabli, ki kaže na levo za Jelenk, parkirate. Manj kot ura je do vrha, od koder je komaj pet kilometrov zračne črte daleč videti bel pokrov samostana in cerkve na Sveti gori, vi pa stojite na nenavadnem, kar strašljivem grebenu golega, s škrapljami izjedenega kraškega skalovja, na katerega so nanošeni veliki in majhni prodniki.
Kjer preteklosti ni in vendarle je
Vandramo po Sloveniji
To bo pot k ozvezdju Oriona. Brez skrbi, nihče vas ne vabi na pot v vesolje, le k njegovemu odrazu na Zemlji. Potovanje po dolini 18 km dolge reke Gračnice lahko začnete iz Rimskih Toplic, kjer se najprej peljete čez Savinjo v vas Globoko, tam pa zavijete na desno. Po manj kot kilometru pri kažipotu za Jurklošter zapeljete levo v dolino, čez prag skrivnostnega sveta Kozjanskega. Tu vas v teh vročih dneh čaka v globokih gozdovih in bistrih vodah veliko svežine.
Reka Gračnica se globoko zajeda v Kozjansko. Njena tesna dolina prečka zatišni, od gospodarskega razvoja odrinjen kozjanski svet v smeri vzhod-zahod. V posameznih zgodovinskih časih se je po dolini pretakal dinamičen promet, saj so vojaki, trgovci in romarji skoznjo utrli prehod med stisnjenimi nagrbančenimi posavskimi hribi, s katerimi so, kaže, imele gorotvorne sile posebno veselje, ki je vztrajalo stotine milijonov let. Posavske zemeljske gube so v svojih kamninskih plasteh izbočene (antiklinale) ali kotanjasto usločene (sinklinale).
Korinjski hrib ali Ciganov vrh
Poskusimo zavandrati v Suho krajino, deželico, v kateri vsa voda gine v tla. In vendar je njeno površje zeleno, košnja pa poleti obilna. Požrešna trohnoba mori les v gozdovih, ki po snegolomu in žledu ostajajo v glavnem nepospravljeni. Tu ima kaj pokljati pod tacami splašenih živali, hm, tudi medveda. Da je to suha dežela? Tudi domačini bi se radi otresli svojega poimenovanja, po katerem Suha krajina kakor da označuje nekaj manj prijetnega, manj imenitnega.
Treba se je torej zapeljati v dolino zgornje Krke, pri Zagradcu prečkati reko, dolenjsko lepotico, kreniti nekoliko navkreber proti Ambrusu. Najvišji hrib in širno razgledišče nad Suho krajino je Korinjski hrib, ki je tik nad vasicama Mali in Veliki Korinj. Za pregleden dostop skrbi dobra prometna signalizacija. Korinjski hrib (731 m) je na redko prepreden s starimi zidovi manjših stavb, vodnih zbiralnikov, ki izdajajo, da so tu nekoč živeli ljudje. Za njimi so ostali temelji zgodnjekrščanske cerkve iz 6. stoletja.
-
VANDRAMO PO SLOVENIJI
Iz Gorenje vasi v Poljanski dolini pelje na Vrh Sv. Treh Kraljev (884 m), ki je najvišji vrh Rovtarskega hribovja, najbližja cesta skozi Todraž, Lučine, Goli Vrh in Smrečje. Na Vrhu je ob cerkvi obsežno parkirišče, nemara največje parkirišče – celo tlakovano – med Škofjo Loko, Vrhniko, Žirmi in Idrijo. Skozi Horjul in Smrečje lahko pripeljete na Vrh tudi iz ljubljanske smeri. Koliko Slovenije je tu na ogled!
Rovtarsko hribovje je bilo izkrčeno šele ob koncu srednjega veka. Z Vrha je deželica še zmeraj videti kakor ob naselitvi: je očarljiva mešanica celkov in temnega smrečja, zaselkov, zbranih okoli cerkvic, in samotnih kmetij. Ruti ali rovti izhajajo iz nemške besede za krčevine, beseda rovte pa je v slovenščini po nemarnem postala pojem za zakotne puščobne kote z nekoliko nerodnimi prebivalci. Adijo mestne sence, poje učenec v Prešernovi Novi pisariji, ko oznanja pesniško vrnitev k slovenski ruralni kulturi.