Ob prometnih in drugih nesrečah ter nenadnih zdravstvenih zapletih je ključnega pomena hitro ukrepanje očividcev. Vsak izmed nas lahko reši življenje, zato bi morali že otroci poznati osnove oživljanja in vedeti, kje v bližini je avtomatski zunanji defibrilator (AED), je osnovno sporočilo ob evropskem dnevu oživljanja.

Slovenski reanimacijski svet, ki deluje v sklopu Slovenskega združenja za urgentno medicino, je v oktobru skupaj s partnerji pripravil številne dogodke za ozaveščanje o prvi pomoči. Opozorili so predvsem na to, kako pomembno je ukrepati čim prej, saj je najpomembnejših prvih pet minut po dogodku, ter dovolj dolgo, tudi 10 minut in celo več. Resda doživimo stres, ko vidimo nezavestnega človeka na tleh, še zlasti, če je naš bližnji, vendar ne smemo dopustiti, da nas to vrže iz tira.

Zadnja leta veliko pogosteje in bolj odprto govorimo o demenci tako v zasebnih kot strokovnih krogih ter širši javnosti. Še posebej je v ospredju septembra, ko je tudi svetovni dan alzheimerjeve bolezni. A strokovnjaki opozarjajo, da te bolezni v resnici ne poznamo dovolj, predvsem pa nismo dovolj pripravljeni na posledice povečanega števila bolnikov, ki nas čaka v naslednjih desetletjih. 

Pri nas je bolnikov z demenco 32 tisoč (najpogostejša oblika je Alzheimerjeva bolezen), čez 25 let naj bi se število podvojilo. Vendar točnih evidenc nimamo, zato to število temelji na primerljivih podatkih iz sosednjih držav. Obstajajo pa domneve, da naj bi bil diagnosticiran le vsak četrti bolnik. Slovenija je lani sprejela strategijo za obvladovanje demence, tudi akcijski načrt je v zaključni fazi, ministrstvo za zdravje je poleti izdalo javni razpis za področje demence. A bolnikom, ki so odvisni od tuje pomoči, ukrepi, zapisani na papirju, ne pomagajo prav dosti. Še vedno je bolezen stigmatizirana, so poudarili na skupni konferenci Spominčice - Alzheimer Slovenija in Zdravniške zbornice Slovenije.

Obrabo hrustanca v sklepih strokovno imenujemo osteoartroza. Za to bolezen sta značilni propadanje sklepnega hrustanca in vnetje, ki mu sledijo spremembe v sklepu. Znano je, da do teh sprememb ne prihaja le zaradi staranja, pač pa je to tudi težava mnogih športnikov. Sklepni hrustanec nenehno propada, ta proces pa je pri mlajših ljudeh, ki nimajo poškodb ali pretiranih obremenitev sklepov, navadno v ravnovesju. S staranjem, prevelikimi obremenitvami ali poškodbami sklepov pa se to ravnovesje poruši in proces propadanja hrustanca poteka hitreje kot obnova. Ko govorimo o osteoartrozi, so najbolj ogroženi ljudje po petdesetem ali šestdesetem letu, športniki in ljudje s preveliko telesno težo.

Beseda holesterol zveni tako moderno, da bi jo lahko imeli za izum naše civilizacije. V bistvu pa gre za popolnoma naravno in zelo koristno snov, s katero si naše telo zagotavlja polno delovanje. Težava nastane takrat, ko je holesterola preveč, saj lahko ti presežki sčasoma poapnijo in ustvarijo strdke, ki lahko pripeljejo do resnih bolezni in zapletov v srcu ali ožilju.

Danes že skorajda vsi vemo, da je treba raven holesterola v krvi nadzorovati. Pa to počnemo? Kot kažejo raziskave CINDI, ima kar 60 odstotkov ljudi v Sloveniji preveč holesterola v krvi. Sodobna medicina loči tri ravni, ki se gibljejo od normalnih (do 5 mmol/l) do bolezenskih vrednosti (nad 8 mmol/l). Med obema skrajnostma je območje povišanih vrednosti holesterola (5–8 mmol/l), ki je najpogostejši primer in hkrati tudi situacija, v kateri ima posameznik največ vpliva na ureditev ravni holesterola v krvi. V primeru bolezenskega povišanja namreč posameznik nima veliko izbire – zaradi izredno visokega tveganja za nastanek bolezni mora takoj začeti jemati močna zdravila za zniževanje ravni holesterola. Ker imajo mnoga tovrstna zdravila številne neželene učinke, je ravni holesterola modro začeti nadzorovati bolj zgodaj, takrat ko so obvladljive brez močnih zdravil.

Živa bitja, tudi človek, imamo v svojih genih zapisano nagnjenost k boleznim, staranju ali pa dolgemu življenju. Zato se ljudje, ki so kronološko enako stari, močno razlikujejo po biološki starosti. Tisti z »boljšimi« geni so videti veliko bolje, če genetske prednosti ne izničijo z nezdravim življenjskim slogom. Za zaviranje procesov staranja v celicah je zelo pomembna sposobnost za tvorbo zadostne količine beljakovin, ki DNK in RNK zaščitijo pred škodljivimi vplivi.

Na genetski zapis še ne moremo vplivati, potekajo pa številne raziskave o možnostih genetskega zdravljenja in spreminjanja človeškega genoma, tudi genov, ki določajo procese staranja, oz. genov, ki nas ščitijo pred temi procesi. Na procese staranja vplivajo poleg genetske danosti še številni drugi dejavniki, predvsem notranji in zunanji kemično-fizikalni vplivi. Glavna razloga staranja sta odmrtje ali poškodbe celic v našem organizmu. Pospešeno jih povzročajo in pospešujejo prekomerna telesna teža, kajenje, nedejavnost, nepravilna prehrana, pretirano uživanje alkohola. Če želimo proces staranja upočasniti, potem se moramo redno ukvarjati s športnimi dejavnostmi, v svojo prehrano vključiti več sadja in zelenjave, rib in soje. Zelo pomagajo tudi pravilno izvajane dihalne vaje in tehnike za zmanjševanje stresa.

O ukrivljenem nožnem palcu (lat. hallux valgus) govorimo, kadar je nožni palec obrnjen proti drugim prstom, med palcem in stopalom pa je videti izbočeno kost. Gre za tako imenovano subluksacijo ali polovični izpah osnovnega členka nožnega palca; kost, ki se zdi, da raste ob bazi palca, pa je pravzaprav zadebeljena glavica prve stopalnice. Hallux valgus je zdaleč najpogostejša deformacija (razobličenje) sprednjega dela stopala, ki utegne biti boleč sopotnik starejših.

Ukrivljen nožni palec lahko prizadene vse ljudi ne glede na spol in starost, a strokovnjaki pravijo, da so ženske dvakrat bolj ogrožene kot moški. Raziskave so pokazale, da ima ukrivljen nožni palec skoraj 60 odstotkov žensk, starih 70 let in več. »Vzrok za to so pogosto visoke pete in 'špičaki'. Ženske, ki dolga leta nosijo takšno obutev, imajo namreč kar za 20 odstotkov več možnosti za razvoj deformacije nožnega palca kot tiste, ki uporabljajo udobnejšo obutev, v kateri ne prihaja do nenaravnega položaja prstov, pri čemer je porušeno ravnovesje kit in vezi v stopalu,« je začela mag. Alenka Höfferle Felc, upokojena zdravnica fiziatrinja, sicer pa tudi profesorica angleščine in francoščine, nekdanja radijska in televizijska voditeljica ter avtorica zdravstvenih člankov v strokovnih in poljudnih revijah.

 Naravno kisanje je eden izmed najstarejših načinov konzerviranja zelenjave. Spada med biološke metode, saj zelenjavo konzervira naravna mlečna kislina. Čeprav bi lahko kisali skoraj vso zelenjavo, najpogosteje uporabimo na rezance narezano zelje in repo. Kisanje celih zeljnih glav ali rep zavzame več prostora, kar velikokrat ni zanemarljivo dejstvo.

 Naravna mlečna kislina nastaja pod vplivom mlečnokislinskih bakterij iz ogljikovih hidratov (sladkorja) iz zelenjave. Razvoj bakterij mlečnega kisanja do določene mere omogoča sol, saj iz zelenjave pospeši izločanje vode in tako ustvarja življenjske pogoje za omenjene bakterije. Pri pravilnem poteku kisanja mlečna kislina preprečuje razvoj drugih bakterij, ki bi zelenjavo pokvarile, prav tako preprečuje razvoj plesni. Zaradi kisline rastlinska vlakna nabreknejo in zelenjava postane lažje prebavljiva.