Pravijo, da tiskane knjige nimajo več prave prihodnosti in bomo v prihodnje brali le digitalno. A obiski knjižnih sejmov doma in po svetu tega še ne kažejo in večina se s tem gotovo ne strinja. Doma imamo najbrž kar veliko knjig, ki smo jih postopoma kupovali, odvisno od tega, kako strastni bralci smo, nekaj smo jih tudi podedovali. Pred desetletji so knjige kupovali tudi na zalogo. Bolj kot zdaj so bile priljubljene knjižne zbirke, ki so žal mnogokrat le polnile police in dajale vtis kultiviranosti. Knjigam je bilo dejansko prilagojeno tudi pohištvo v dnevni sobi. Delno odprte omare čez vso steno do stropa so bile nekaj običajnega, knjige so bile na vidnem mestu. Pohištvo je zavzelo velik del dnevne sobe, ki je bila zaradi takih omar videti natrpana in manjša.

Vandramo po Sloveniji

Krim (1108 m) je najvišja gora v okolici Ljubljane. Na njeni južni strani ji ta plečata gora visoko in mogočno dviguje obzorje. V primerjavi s severno alpsko veduto, ki je siva in nazobčana, sta Krim in njegova hribovita spremljava lepo zaobljena in kopasta. Mogočnost je izrazitejša zaradi globine nizkega in pogosto megličastega Barja. Mogočen se kaže torej zaradi našega globinskega pogleda čez Barje, a daje tudi vtis, da se nebo, kadar se pripravlja na slabše vreme, prav nad njim najprej odene v oblake. Tako je Krim že od pamtiveka ljubljanski vremenski prerok. 

Dih pomladi

Na belem prtu, nadprtu, prtičkih ali zavesah cvetijo ljubke rožice, ki naznanjajo prihod pomladi.

Risbe cvetov s pomočjo fotokopirnega stroja povečamo na želeno velikost. Sestavimo jih v poljuben vzorec in ga prerišemo na svileni papir. Vzorec na prt prenesemo tako, da med svileni papir in blago vložimo kopirni papir za tkanine in ga skrbno prerišemo z dobro ošiljenim svinčnikom.

Za vezenje potrebujemo prejice v dveh zelenih in petih rdečih barvnih odtenkih. Vezemo z dvema ali tremi nitkami deljive prejice. Stebla in žile na listih vezemo s stebelnim vbodom, cvetne lističe s polnim vbodom, cvetne prašnike pa s ploščatim vbodom.

Ne le zaradi mednarodnega dneva žensk, ampak tudi zato, ker imamo pri nas igralke, ki so zaznamovale slovensko gledališko, filmsko in televizijsko sceno s tako imenovanimi močnimi ženskami vlogami, ki zahtevajo veliko iskanja, študija, posluha, smo se odločili, da predstavimo Bernardo Oman, njena razmišljanja o takih vlogah in gibanju #Me Too, ustvarjalnosti in povezovanju žensk v gledališkem in filmskem svetu, ki pri nas še ni zaživelo.

Čeprav se je rodila v Novem mestu, je otroštvo in mladost preživela na Gorenjskem. »Bilo je lepo, razigrano in svobodno. Zelo veliko sem bila zunaj, imeli smo veliko hišo z vrtom. V bližini je bil park, jer smo se otroci pogosto igrali.« Idiličnost pa so »motili« izjemno strogi starši. Menila sta, da jo bosta s strogostjo obvarovala pred grdim in slabim, tudi njunega nasveta, naj se odloči za varen poklic ekonomistke, ni zmogla zavrniti. »Toda v srednji šoli sem obiskovala dramski krožek in povabili so me v amatersko skupino v Prešernovem gledališču Kranj, kjer sem spoznala kolege, ki so se odločili za opravljanje sprejemnih izpitov na igralski akademiji (AGRFT), posnemala sem jih in izpit opravila v prvem preizkusu. Starša sta nasprotovala moji odločitvi, ker jim poklic igralke ni bil všeč, skrbela ju je finančna plat igralskega poklica, ker nismo bili bogati. Toda pridobila sem Titovo štipendijo, s katero sem se lahko preživljala med študijem.«

Ali ste vedeli, da je fotografija obstajala pred izumom fotoaparata? Fotoaparat se je v skoraj 200 letih iz navadne škatle z zamegljenimi fotografskimi odtisi prelevil v visokotehnološke mini računalnike, ki jih danes najdemo celo v svojih prenosnih telefonih.

Osnovna zasnova fotografije obstaja že od 5. stoletja pr. n. št., a dokler ni okoli leta 1030 arabski znanstvenik razvil zasnove »camera obscura«, se ta umetnost ni razvijala.

Tudi takrat kamera še ni snemala slik, ampak jih je projicirala na drugo površino. »Camera obscura« v latinščini pomeni temna soba in opisuje naravni optični fenomen, kjer v temen prostor skozi luknjico vstopa svetloba. Ker svetloba potuje v ravnih črtah, na drugem koncu prostora nastane obrnjena slika predmeta. Okoli leta 1500 je »camero obscuro« opisal tudi Leonardo da Vinci in jo primerjal s človeškim očesom.

V sredo, 29. aprila 2020 (4 dni)                             

Vstopna mesta: Celje, Trojane, Ljubljana in ob poti (Grosuplje, Ivančna Gorica, Novo mesto in Metlika)

Prvi dan: Odhod avtobusa ob 6. uri izpred dvorane Zlatorog v Celju, v Ljubljani na Dolgem mostu ob 7. uri. Vožnja čez mejni prehod Metlika in po avtocesti v Dalmacijo. Postanek v Makarski, nato bomo nadaljevali pot do hotela v Drveniku, kjer nas čaka pijača dobrodošlice. Popoldne prosto za sprehod ob morju …

Od nedelje, 31. maja, do srede, 3. junija 2020 bo potekalo že 16. srečanje Vzajemnosti. 

Dragi naši bralci in prijatelji Vzajemnosti, 

vse bolj se približuje naše letno druženje. Tokrat bomo spoznavali severno Dalmacijo, točneje Unescovo mesto Zadar, ki je polno kulturnih znamenitosti in od koder je lepo izhodišče za potepanje po bližnji okolici z ladjo ali avtobusom. Tudi tokrat bomo poskrbeli za razgibavanje, izobraževanje, zabavo in ples. 

Nastanjeni bomo v hotelu Donat s tremi zvezdicami, ki leži v priljubljenem naselju Borik v borovem gozdičku v bližini prodnate plaže, nedaleč od Zadra. Iz hotela vodi do plaže kratka urejena pot, sicer pa ima hotel tudi zunanji bazen. Bivali boste v dvoposteljnih sobah.

Vse odkar sem prehodila francoski del Jakobove poti, me je zanimalo, kako je videti camino z druge plati. Lani spomladi sem dobila priložnost za prostovoljno delo na Jakobovi poti v Španiji, najprej v albergu, tj. prenočišču za romarje, potem pa v sprejemni pisarni za romarje v Santiagu de Compostela.

Po opravljenem vikend tečaju za prostovoljce sem odšla v Bercianos del Real Camino, vasico, oddaljeno približno 40 kilometrov od Leona. V albergu, kjer so na voljo prenočišča in hrana za prostovoljne prispevke, sta bila poleg mene še Španec Luis in Avstralka Jenny. Naše delo je bilo, da do sedmih pripravimo zajtrk, ko so vsi odšli, pa smo počistili spalnice in sanitarije. Nato smo nabavili živila v bližnjem Sahagunu. Ob 13.30 smo začeli sprejemati popotnike. Vpisali smo jih na seznam, jih seznanili s hišnim redom in jim dodelili postelje. Pripravili smo jim večerjo, ob 22. uri pa zaprli prenočišče. Na začetku je bilo videti vse dokaj enostavno, v drugem tednu pa se je vreme poslabšalo, celo snežilo je, in prostori so bili brez ogrevanja izredno mrzli. Da smo se vsaj malo ogreli, smo kuhali čaj.