Za nami je 14. srečanje bralcev in prijateljev revije Vzajemnost, ki bo marsikomu – na Mali Lošinj smo se peljali kar z osmimi avtobusi – pustilo lepe spomine. Sončno vreme, prijetno toplo morje, lepo urejen hotel s prijaznim osebjem in odlično hrano … vse to je pripomoglo k dobremu razpoloženju. Simpatični Kompasovi vodniki in vodnice, animatorji ter animatorke pa so skrbeli, da nam ni ničesar manjkalo.

V hotelu Vespera v zalivu Sunčana uvala so nam plesalci folklorne skupine Manfrina iz Malega Lošinja pripravili lepo dobrodošlico. V slikovitih nošah so nam tri generacije plesalcev prikazale plese s Suska, Lošinja in Cresa. Mag. Jožica Dorniž, odgovorna urednica Vzajemnosti, ter Marijan Papež, generalni direktor Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, sta udeležencem zaželela prijetno bivanje. Potem so se nekateri odpravili na prvi sprehod ob morju, drugi že na večerjo, da so si nabrali moči za večerno zabavo s plesom, najbolj neučakani pa so zaplavali v morju, ki je bilo prijetno toplo.

Tako kot se hitro spreminjajo tehnologije po svetu na vseh področjih, se tudi pri vzgoji rastlin. Čeprav lahko rečemo, da s kar veliko zakasnitvijo, saj se je pravi razvoj začel šele proti koncu 20. stoletja. Intenzivno pa se je spremenil v zadnjih desetih letih.

Osnovno vlogo v prehrani rastlin so do nedavnega igrala gnojila z osnovno kratico NPK, kar je sinonim za mineralna gnojila, ki pa so imela veliko pomanjkljivost, saj so močno vplivala na okolje. Zakisala so zemljo, nitrati so se spirali v zemljo, za proizvodnjo pa je bilo porabljeno tudi veliko energije.

Slikarko Nado Marijo Golob Pignatari iz Ljubljane smo v Vzajemnosti že predstavili. Ker pa je v zadnjem času naredila serijo slik z morskimi motivi in smo si v uredništvu zaželeli nekoliko morskega vzdušja, smo jo vnovič povabili v svojo hišno galerijo. Na tokratni razstavi je serija slik iz Benetk pa Izole, ki ji je tako ljuba, in še drugih obmorskih krajev. Tokrat je uporabila le dve tehniki, in sicer olje na platno in akril na platno, ter močne kromatične barve, ki so tako ali tako njen prepoznavni znak.

V Kaplji vasi pri Preboldu, v ateljeju kiparja in upokojenca Cirila Hočevarja, se »rojevajo« podobe ljudi, ki vsaka zase predstavlja neko zgodovinsko obdobje, čas, v katerem je ta oseba živela, delala, ustvarjala in pustila svoj pečat in slavo v mestu ob Savinji.

Po izdelavi lutk – podob ljudi, ki so nekoč delali v premogovniških rovih Šaleške doline in v naravni velikosti bogatijo rudarski muzej pod zemljo v Velenju, se Ciril Hočevar že tretje leto ukvarja z izdelavo lutk znanih Celjanov, skupno jih je na seznamu trideset, ki so jih izbrali v Turističnem in kulturnem društvu Celje.

Kraj Adergas blizu Cerkelj na Gorenjskem zaznamuje nekdanji samostan s cerkvijo, okoli katerega so nanizane hiše, ki segajo tudi na okoliške griče. Težko si je zamišljati davno pretekle čase, ko je življenje utripalo predvsem za samostanskimi zidovi. Takrat naj bi nastalo ime, ki je najverjetneje popačenka nemških besed.

»An der Grass (Na trati) ali pa morda An der Gasse (Na ulici).« Možnosti pa je še več: lahko bi bila skovanka priimka katerega izmed graščakov ali pa morda namiguje na orla (nemško adler) v grajskem grbu. O izvoru imena mi pripoveduje Silvo Sirc, eden izmed najbolj vsestransko aktivnih domačinov.

Na otok Lanzarote, ki je najstarejši med Kanarskimi otoki, smo potovali z ladjo in sredi širnega morja zagledali zelo nizek otok, za katerega se je od daleč zdelo, da je obrobljen s snegom. Ko smo pripluli bližje, se je sneg spremenil v strnjena naselja nizkih belih hišk z ravnimi strehami, za hribčke pa so nam povedali, da so ugasli vulkani.

Ob prihodu v glavno mesto Arrecife nas pozdravita dve veliki vetrnici, in ko na marsikateri hiši vidimo sončne celice, je jasno, da so na otoku doma okolju prijazni ljudje. Ker so razvili ekoturizem, se razlikuje od drugih skomercializiranih Kanarskih otokov.

Z odhodom na letni oddih se daljši vožnji z avtomobilom običajno ni mogoče izogniti. Pogosto je potovanje povezano še z vožnjo s trajektom. Na Hrvaškem je večina otokov povezanih s celino prav na tak način.

Trajektne vožnje so običajno kratke, od nekaj deset minut pa do več ur, kolikor traja vožnja iz Splita do Visa. Vkrcavanje je običajno videti tako, da se z avtomobilom v pristanišču postavite v vrsto in v bližnjem kiosku kupite vozovnico. V glavni turistični sezoni so lahko vrste za trajekt zelo dolge, zato se je dobro izogniti prevozom ob koncu tedna.