GREMO NA IZLET

V soboto, 28. julija 2018

Vstopna mesta: Ljubljana, za doplačilo (10 evrov) odhodi iz Celja in Novega mesta (ob prijavi najmanj 15 potnikov), mogoči vstopi ob poti (Kranj, Lesce, Jesenice).

Odhod avtobusa s Kongresnega trga v Ljubljani bo ob 6. uri. Peljali se bomo proti Gorenjski, skozi karavanški predor, po avtocesti proti Salzburgu in naprej pod obronke Watzmana in drugih visokih nemških vrhov do Berchtesgadna. Najprej si bomo ogledali rudnik soli. Zapeljali se bomo z jamskim vlakom v notranjost rudnika, se sprehodili po njem in si ogledali kratek film o njegovem nastanku in postopku pridobivanja soli. S splavom se bomo zapeljali čez slano jezero. Potem ko se bomo vrnili iz rudnika, se bomo z avtobusom zapeljali do slikovitega jezera Königssee (Kraljevo jezero). Sledi prosti čas za sprehod med stojnicami in uživanje ob jezeru. Za doplačilo priporočajo vožnjo z električno ladjo po jezeru do polotoka, kjer stoji cerkvica sv. Bartolomeja. V popoldanskih urah se bomo odpravili proti domu. Prihod v Ljubljano v večernih urah.

Paradižnik na domači gredici ima rad toploto in sonce, deževno poletje in vlaga mu ne prijata. Kljub temu pa smo lahko z nekaj ukrepi pri vzgoji uspešni tudi v deževnem poletju. 

Ob sajenju na gredice, visoke grede ali posode sadikam za začetno rast dodamo zemljo za paradižnike Bio Plantella, ki je bogata s huminskimi šotami, bioaktivno glino in hranili. Paradižnik potrebuje veliko količino hranil, saj plodove tvori celo poletje in še v jeseni, zato ga je treba tudi med rastno sezono dognojevati. Za pravilen razvoj plodov potrebuje veliko naravnega kalija in primerno količino fosforja, ki sta pomembna za tvorjenje sladkorja in slasten okus.

Vrtičkarji praviloma radi sadijo grmovnice, ker so manjše od jabolk, hrušk ali breskev. Praviloma so tudi manj občutljive za bolezni in škodljivce, zlasti če jim omogočimo prave pogoje za rast. Nekatere imajo sladke in drobne plodove, druge pa grenke, trpke in kisle. Vsak pa ima svoje značilnosti. Pobližje bomo spoznali ameriške borovnice, sibirske borovnice in aronijo.

Ameriške borovnice (Vaccinum corymbosum) uvrščamo v družino vresovk, ki združuje več kot 200 vrst in podvrst listopadnih in zimzelenih rastlin. Najdemo jo na vsej zemeljski obli. To so olesenele grmovnate rastline, uspevajo pa v izrazito kislih tleh. V naših gozdovih najdemo samonikle borovnice, kot so gozdna borovnica, brusnica, barska kopišnica in drobnolistna kopišnica. Te vrste borovnic so okusne in sladke, vendar drobne. V Ameriki najdemo izredno velike borovnice, ki so jih začeli žlahtniti v dvajsetih letih 20. stoletja. Uspevajo v izrazito kislih tleh (pH 3,5 do 5,2). To kislost dajeta šota in približno 30 odstotkov humusa, dobro je, da je vmes tudi peščena glina (10 odstotkov).

Avstralija je prostrana dežela in do nje je iz Slovenije dolga pot, ki pa se obrestuje. Prijazni ljudje, zanimiva mesta, širina pokrajine in prekrasne plaže ostajajo v spominu. Tako kot gostoljubnost naših ljudi, ki so šli s trebuhom za kruhom in ostali tam doli. Združujejo se v slovenska društva in klube, ki smo jih obiskali, in ljubeznivi gostitelji so nam omogočili vpogled v njihova življenja. A obstaja upravičena bojazen, da bo za njimi slovenska beseda zamrla.

Prvi Slovenci, ki so se ustalili v Avstraliji, so prišli tja okoli leta 1910, vendar je težko določiti, koliko jih je bilo, ker so se pred prvo svetovno vojno opredeljevali kot Avstrijci. V dvajsetih letih preteklega stoletja se je na peto celino preselilo skoraj 10.000 Slovencev. Med njimi je bilo predvsem veliko Primorcev z območij, ki so takrat pripadla Italiji. Poglaviten razlog za izseljevanje Slovencev pa so bili poslabšan ekonomski položaj kot posledica hitre industrializacije in deagrarizacije ter spremembe družbenopolitičnega sistema po drugi svetovni vojni. 

Grahovo ob Bači je eden izmed majhnih krajev, ki se vrstijo po strmih pobočjih v dolini reke Bače. Ta se spušča z bohinjskega grebena in se izliva v Idrijco, globoko pod Šentviško planoto. Ker je ravnega sveta ob strugi zelo malo, se je za dolino uveljavilo ime Baška grapa. Vas leži na obrobju 2. varstvenega območja Triglavskega narodnega parka, ki poteka po južnih pobočjih Rodice in Črne pesti.

V Sloveniji to ni edino Grahovo, krajev s podobnim imenom pa je še več v drugih slovanskih deželah. Nekateri so morda dobili ime po grahovih poljih, pri Grahovem ob Bači pa lahko izvor imena iščemo v katerem izmed starih osebnih imen ali priimkov (Grah, Gracco). Vsaj tako je zapisano v Etimološkem slovarju slovenskih zemljepisnih imen.

V aprilu smo, ko na vrtu in naravi poganja množica majhnih rož, oznanjujoč pomlad, med gojenimi trajnicami pa so zdaj aktualne tudi nizke sorte bradatih perunik. Na njihovih cvetovih je za celo mavrico barv, zato vam posredujem svoje izkušnje in nekaj zaljubljenosti v perunike ….

Skoraj domoljubna dolžnost slovenskega vrtičkarja je, da se zaveda bogastva našega rastlinskega sveta, in to predvsem cvetočega dela. Sem pa prištevamo vsaj štiri predstavnike rodu Iris, kar po slovensko pomeni perunika. Ena med njimi je bradata ter raste od Nanosa in Lipice do bohinjskih skalnih škrbin, vendar ni ravno med pritličnimi. Tej se pridružita kot mokrotni antipod obvodna in sibirska perunika. V zatišju grmovja pa s svojimi izrazito prijetnimi vonjavami opozori nase travnolistna perunika (Iris graminea), ki svoje cvetje skriva med ozkim travno zelenim listjem. Ta vrsta je prav zaradi takšne postavitve cvetnih stebel za vrtnarstvo manj primerna. Nekatere izhodiščne vrste iz tujih logov so drugo nasprotje, saj njihova stebla zlahka zrastejo meter in pol visoko. 

Tej trditvi Eda Majarona se ne smemo začuditi, saj je vse življenje predan lutkarstvu kot ustvarjalec, pedagog, kritik, režiser, umetniški vodja, teoretik – mislec in praktik lutkovnega gledališča, priznan pri nas in v tujini. Zaslužen je za to, da so slovensko lutkovno umetnost sprejeli zunaj naših meja, kjer je stkal pomembne vezi s priznanimi tujimi umetniki in strokovnjaki s tega področja. Od leta 2010 je častni član mednarodne zveze lutkarjev UNIMA. Njegov opus je izjemno bogat, večkrat nagrajen, z lutkami je prepotoval pol sveta, njegove predstave pa še drugo polovico. Lani je izšla njegova zelo zanimiva knjiga Vera v lutko, posvečena njegovi ženi in vsem nekdanjim lutkarjem, v kateri obuja tudi spomine na velika imena slovenskega lutkarstva in njihova dela, zato vas vabimo na sprehod po postajah Majaronovega dela in razmišljanjih o lutkah.