Pohod po Levstikovi poti od Litije do Čateža je najbolj znan in najbolj priljubljen pohod med pohodi v spomin slovenskih pisateljev. Tokratno 32. popotovanje se bo zgodilo v soboto, 10. novembra.

Ker gre za res množično prireditev, saj so na njej našteli že tudi več kot 20 tisoč pohodnikov, so se organizatorji (Zavod Levstikova pot) dobro pripravili. Obvezna je registracija, startnina je 6 evrov, kdor želi avtobusni prevoz s Čateža nazaj na izhodišče, bo moral odšteti še dodatne 4 evre. Vsak pohodnik bo ob vpisu dobil revijo Levstikova pot, v kateri sta zemljevid in dnevnik poti, ter priložnostno darilo. Pot je dolga 22 oziroma 21,5 kilometra, a nobene bojazni ni, da bi se tisti, ki na pot ne boste šli v organizirani skupini, izgubili, saj je dobro označena. 

Bližajo se zimski dnevi, ko je treba poskrbeti za vitamine z domačega vrta. Z drobnoplodnim bavarskim in sibirskim kivijem se boste ob primernem skladiščenju v domači kleti sladkali še dolgo v zimo. Pred uživanjem plodov ni treba lupiti. Nekaj sort je samooplodnih, zato ni treba, da rastejo v paru. V večini primerov je treba skupaj saditi moško in žensko rastlino. Za zimsko skladiščenje korenja, kolerabe, repe, črne redkve in rdeče pese pa v rastlinjaku uredimo zasipnico.

Na domačih vrtovih svetujem sajenje samooplodnih sort kivija, ker je za pridelek dovolj samo ena rastlina. Med samooplodne sorte bavarskega kivija uvrščamo sorte issai, kokuwa in vitikivi. V vinogradih sadimo skupaj moške in ženske sorte. Bavarski kivi, sorta bayern kiwi, je moška rastlina in ne tvori plodov, obvezno jo sadimo ob žensko rastlino in tako zagotovimo pridelek. Priporočam, da na eno moško rastlino sadimo do 5 ženskih rastlin. Sorta scarlet nas razveseli z drobnimi plodovi v grozdih že v mesecu avgustu in začetku septembra. Septembra zorijo še sorte hardy red, weiki in bingo. V sredini septembra obiramo sorte kens red in purpurna sadowa. Med septembrom in oktobrom rodi sorta geneva, zgodaj oktobra obiramo plodove sorte ananasaya, oktobra pa plodove sorte jumbo. 

Brez peči na trdo gorivo si nekoč nismo mogli predstavljati segrete hiše, v kmečkih domovih ne bi bilo domačih hlebcev kruha. Zdaj smo postali razvajeni, želimo si veliko enakomerne toplote po vsem stanovanju. Spet si želimo imeti pristen stik z ognjem. S kaminom ali pečjo dobijo sodobno ali klasično opremljene dnevne sobe in hiše na podeželju dodatni vir toplote in tisto piko na i, osrednjo točko v prostoru, kamor se vedno obrnejo oči.

S stališča urejanja notranje opreme je lahko primerno postavljen odprt kamin ali peč osrednji element, okrog katerega lahko postavimo drugo opremo, še posebej, če je v prostor postavljen sredinsko. S tem dobimo točko, ki pritegne pogled s svojo velikostjo, umeščenostjo in tudi simetrijo. Pri simetrični postavitvi na sredino stene tako vse tisto, kar bi želeli v prostoru poudariti, nizamo simetrično okrog kamina in tako smiselno vemo, kam postaviti. Pri nesimetrični postavitvi, postavitvi v kot ali samostoječih kaminih se mora oprema temu podrediti.

Ob koncu novembra se vsako leto začnemo pripravljati na prihajajoči adventno-božični čas. Zakaj ne bi letos naredili malo drugačnega venčka kot po navadi? Predlagam vam, da zanj uporabite orehove luščine.

Venček je izdelan iz lupin plodov stoletnega oreha, ki ga je na severni strani hiše posadil moj dedek Jurij Vreže. Dedka žal nisem poznala, a sem mu še danes hvaležna, da je posadil oreh, ki po dobrih stotih letih še vedno rodi. Čeprav orehi niso zelo debeli, pa pod izredno tanko lupino skrivajo zelo okusno sredico – kot nalašč za domačo potico.

Venec, spleten iz zimzelenih iglavcev, zaradi sklenjenega kroga predstavlja neskončnost. S štirimi svečami, ki jih prižigamo drugo za drugo do božiča, prinaša novo rojstvo in s tem za vsakega od nas novo upanje. Za kristjane je to čas, ko se družina zbira ob prižganih svečkah na venčku. Prvo bomo prižigali 2. decembra, na prvo adventno nedeljo. Za druge pa je venček čudovit okras, ki popestri novoletni čas.

Božični čas je čas druženja in veselja, zato so v novejših časih dobro sprejeti tudi adventni venčki, izdelani iz nenavadnih materialov in v modnih barvah. Osnovo iz zimzelenega rastlinja ali slame kupimo na vsaki večji tržnici že mesec dni pred adventom – da ga bomo lahko pravočasno okrasili in praznikom dali osebni pridih. 

Slavo Plut živi v vasici Mladica pri Semiču v Beli krajini. Možakar se sicer ukvarja s kmetovanjem, predvsem z ovcami, zemlje imajo kar 18 hektarjev, a najlepše v življenju mu je igranje na harmoniko. Nekdaj so Plutovi imeli tudi vinograd in zidanico, tam je Slavo rad zaigral na različne »ramounke«, a je bilo dela preveč, zato so vinogradništvo prepustili drugim.

Igrati je začel na prostotonsko harmoniko ali na »auspuharco«, kot so ji nekdaj rekli po domače. Harmonika ga je pritegnila že v otroštvu. Doma je niso imeli, vanjo se je zaljubil pri sosedovih, kamor se je najprej hodil učit igranja. »Ko sem iz nje začel izvabljati prve tone, je bila tako velika kot jaz! A kmalu sem jo prerasel, s tem pa je raslo tudi veselje do igranja,« se spominja. Zelo rad je prisluhnil svojemu stricu Rudolfu Bukovcu s Trate. Bil je pravi ljudski godec in ob igranju je znal s šalami poskrbeti tudi za dobro vzdušje.

Božične zvezde

Hitro se približuje veseli december, ko bomo svoj dom praznično okrasili. Na mizah, policah in stolih naj zato ne manjkajo prti, prtički in okrasne blazine z izvezenimi božičnimi zvezdami.

Vzorec božične zvezde s pomočjo fotokopirnega stroja ustrezno povečamo in ga prerišemo na svileni papir. Vzorec prenesemo na blago tako, da med svileni papir in blago vložimo kopirni papir za tkanine. Ob straneh spnemo z bucikami, da se med prerisovanjem vzorca papir in blago ne bosta premikala.

V soboto, 16. februarja 2019 (2 dni)                             

Vstopna mesta: Celje, Ljubljana in tudi Maribor (če bo najmanj 15 potnikov) ter ob poti.

Prvi dan: Odhod avtobusa ob 6. uri izpred dvorane Zlatorog v Celju, v Ljubljani vstop potnikov na Dolgem mostu ob 7. uri. Sledita vožnja po avtocesti in postanek za sprehod in kavico v Izoli, nato bomo nadaljevali čez mejo na Hrvaško. Ogledali si bomo staro istrsko mestece Grožnjan, potem pa pot nadaljevali proti Poreču, na poti se bomo ustavili še na istrski malici. V Poreču si bomo ogledali vinsko klet in pokušali sire, olivno olje in vina. Potem se bomo zapeljali do hotela, kjer bo prosto popoldne. Po večerji sledi prenočevanje.

Kofetarica, slika naše najbolj znane slikarke Ivane Kobilca, je po anketah med obiskovalci Narodne galerije na drugem mestu po priljubljenosti. Ta slika pa ima v ozadju napeto zgodbo, polno zapletov, zanimivih celo za kakšno filmsko upodobitev. In ker tačas v Narodni galeriji poteka velika retrospektivna razstava del naše imenitne slikarke, obujamo spomine na to zgodbo. Pri tem nam je pomagal sedanji lastnik Peter Hribar ml., kajti brez njegovega razumevanja in naklonjenosti slike sploh ne bi mogli občudovati.