Tisti, ki se sredi poletja ne boste hladili ob morju, se lahko podate po senčnih poteh doline Gračnice in Jurkloštra in se srečate s skrivnostjo Orionovega ozvezdja na Zemlji.

Naravoslovno-zgodovinski pohod po Orionovi poti spada v sklop tematskih pohodnih poti Po laških poteh. Orionova pot je speljana po sledeh starodavnih kultur skozi kraje in predele, za katere pater Karel Gržan v knjigi V znamenju Oriona sklepa, da je bilo tam megalitsko svetišče, »središče sveta« v trikotu med Savinjo, Savo in Sotlo. Gradi na tezi, da stara prazgodovinska gradišča na območju Oriona v dolini Gračnice s sozvezdji predstavljajo ostanke kulture neolitskih (ali bakrenodobnih) ljudstev.

Obrazi ekspresionizma/Odtisi duha 

Razstava del nemških, čeških in slovenskih ekspresionistov v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki je prvi poskus umeščanja slovenskega ekspresionizma v srednjeevropski prostor. Ekspresionizem, ki je germanskega izvora, se osredotoča na duhovnost, čustva in etično zahtevo po »novem človeku«, so Slovenci spoznavali prek Prage. Kot slovanska prestolnica je po prvi svetovni vojni nadomestila »secesijski Dunaj« ter postala študijski center za mlado generacijo ustvarjalcev in prizorišče pestrega družabnega življenja.

Na avtomobilih pride do okvar, ki jih ne zaznamo takoj, so pa lahko nevarne: počene vzmeti, izrabljeni amortizerji, stare pnevmatike … Pred nesrečo nas lahko reši redno servisiranje.

Ali si lahko predstavljate, da se zlomi vzmet, ki podpira enega od štirih avtomobilskih vogalov? Za moški prst debelo železo brez pravega vzroka poči, kot bi bilo stekleno. Na francoskih avtomobilih vseh cenovnih razredov se to nenavadno rado dogaja. Pozornejši pogled pokaže, da je na vzmeti razpokana barva, s katero je bilo železo zaščiteno, in da je bil prvi vzrok udarec kakšnega kamna, potem sta imeli prste vmes korozija in ekonomija. Zoprno je, ker voznik ne bo zaznal, da je počila vzmet. Če bo dovolj pozorno poslušal, bo morda slišal, da je nekaj zažvenkljalo, ko bo del vzmeti odpadel. Morda takrat, ko bo nekoliko hitreje povozil grbino, hitrostno oviro. Še dobro, da je treba enkrat letno na tehnični pregled avtomobila, in če je preglednik pozoren, bo to opazil.

Številne rastline v poletnih mesecih težko prenašajo vročino, zato pa lepotci, odeti v bodeča oblačila, v toplih mesecih naravnost uživajo, čeprav neposrednega sonca ne marajo. Kaktusi so manj zahtevni za oskrbo, zato pa imajo veliko oboževalcev.

Obiskala sem podpredsednico Društva prijateljev kaktusov Slovenije Majo Sakač Rožmanec. Ob izmenjavi izkušenj in prakse je nastal prispevek o tej zanimivi rastlinski skupini.

Najpogostejši domovini kaktusov sta Severna in Južna Amerika. Njihova rastišča najdemo od Patagonije do Kanade in na okoliških otočjih od Karibskega morja do Havajev. Lepo uspevajo visoko v gorah Mehike in Peruja in tudi v obmorskih nižinah.

V juliju in avgustu obiramo poletne sorte malin, ameriških borovnic, kosmulje in robide. V tem času moramo vrt izdatno in temeljito zalivati. Držimo se preprostega pravila, da zalivamo do globine 25 cm v jutranjih urah na tri do štiri dni. Veliko vode v zemlji bo zadržala slamnata zastirka.

Maline so na vrtovih ena najbolj razširjenih jagodičastih sadnih vrst. Od začetka julija naprej obiramo 1. rod dvakrat rodnih malin, ki najpogosteje postopoma zori do konca poletja. Enkrat rodne poletne sorte malin zorijo v mesecu juliju in avgustu. Izjemno velike plodove oberemo pri sorti radzijeva. Za ljubiteljsko pridelavo velja omeniti sorti tulamen in tadmor. Dvakrat rodne sorte so najbolj priljubljene v vrtičkarski pridelavi. Spomladi jih režemo čisto do zemlje. Na poganjkih, ki zrastejo še isto sezono, lahko od julija naprej obiramo plodove vse do septembra, nekatere sorte tudi dlje. Priporočam sorte erika, polana in two timer sugana. Zadnja je zastopana v rdeči in rumeni barvi plodov. V poletnem času bodimo pozorni na malinovo sušico. Glivična okužba okuži malinove grme še pred zorenjem, zato je najbolje okužene rozge odstraniti iz nasada in sežgati. Maline vedno nabiramo zjutraj in jih takoj shranimo v hladilnik.

Slovenija je domovina avtohtone kranjske čebele – sivke. Pri nas je več kot 11.000 čebelarjev, pokrajino bogati več kot 13.000 čebelnjakov in okoli 180.000 panjev. Slovenci smo na področju čebelarjenja nekaj posebnega. To prikazuje razstava Kjer so čebele dom v Slovenskem etnografskem muzeju, ki bo na ogled do junija naslednje leto. Z njo se muzej pridružuje evropskemu letu kulturne dediščine in njenemu motu Naša dediščina: kjer preteklost sreča prihodnost.

»Mislimo, da lahko prav s čebelami in čebelarstvom veliko pomembnega povemo Evropi. Čeprav smo majhna država, igra čebelarstvo pri nas posebno vlogo, na tem področju smo zelo ozaveščeni. Naša čebelarska tradicija izhaja že iz časov starih Slovanov, s posebno ljubeznijo se prenaša iz roda v rod. Do čebel imamo poseben odnos. Pri nas ne rečemo, da so čebele poginile, kot velja za druge živali, ampak pravimo, da umirajo. Uporaba te beseda je nenavadno spoštljiva, odraža našo čebelarsko kulturo, ki je na zelo visokem nivoju, in odnos do čebel, ki jih prepoznavamo kot posebno dragocenost v svojem okolju. Umiranje čebel je za nas prvi znak, da v okolju nekaj ni v redu, in čebelarji hitro obvestijo javnost, pa tudi Slovenci smo zelo ozaveščeni,« je pojasnila Barbara Sosič, avtorica razstave in kustodinja, ter dodala: »Lahko smo ponosni na svojo dediščino.«

Domači ali tuji petelinčki ne bi smeli manjkati v pomladni cvetlični povorki. V obsežnem botaničnem rodu so najbolj priljubljeni tisti z gomoljčki in jih na vrtu gojimo kot trajnice. Njihovo mesto je v mirnem kotičku pod okrasnim grmovjem, kjer zgodaj oznanjajo pomlad, a poletje prespijo, saj z vsem zelenjem izginejo, še preden ozeleni listje nad njimi.

Vse vrtne lepotice imajo svoje poreklo v samoniklem rastlinju in mnoge »divje« rastline so prav uporabne kar brez žlahtniteljskih izboljšav. To bi lahko rekli tudi za dve vrsti petelinčkov iz slovenskega rastlinstva. V cvetenju obe opazimo predvsem v bukovih gozdovih in na vlažnem travnatem obrobju v beli različici in v bledovijoličasto-rožnatih odtenkih. To pestrost ustvarjata dve vrsti: votli in čvrsti petelinček, ki ju na prvi pogled nestrokovnjak ne bi razločil. Bistvo je skrito očem: eni imajo v tleh votle gomolje, drugi polne in čvrste.

Poletni meseci so gotovo najprimernejši čas, da se lotimo pospravljanja tistih prostorov, kjer je največ krame, ki jo tja odlagamo, ko stvari ne potrebujemo več. To so verjetno klet, shramba, podstrešje pa tudi garaža. A običajno ravno takrat, ko nekaj nujno iščemo, tega med kupi odložene navlake nikakor ne najdemo. Zakaj pa ne bi prostora temeljiteje pospravili in stvari smiselno uredili, da jih bomo lažje našli in bodo dostopnejše?

Verjetno niste med tistimi, ki shranjujejo vsak košček embalaže ali odrabljene stvari, ker bi morda še kdaj prišle prav, imate pa gotovo – tako kot vsi – množico občasno ali sezonsko uporabljenih stvari, ki jih je treba nekam pospraviti. Gotovo so to sezonska športna oprema in obutev, kovčki, potovalke, razna redko uporabljena kuhinjska oprema, posoda, strojčki in podobno. Potem pa radi shranjujemo še stara oblačila, igrače, škatle s spomini na pretekle dni, odsluženo pohištvo in druge bolj ali manj uporabne, a odrabljene stvari.