Barvito cvetje v domačem okolju je posebno dobrodošlo v temačnem delu leta in orhideje so za marsikoga v tem času višek lepote in elegance. Nekatere so primerne tudi za sobno ozračje, kjer ni mogoče posnemati pragozdnih rastnih pogojev. Pobrskajmo med njimi in pustimo ob strani gospodarsko vrednost vanilje, ki je tudi vrsta orhideje, in pestrost kukavičnic na naših traviščih. Bolje ko jih poznamo, več nam bodo vračale …

Falenopsisi so lepotice domače pridelave, ki so po izkušnjah mnogih ljubiteljskih gojiteljev lahko trpežne lončnice tudi, ko enkrat odcvetijo. Na slovenskih tleh, na obrobju presušenega panonskega morja, dorašča lepota orhidej v milijon in več primerkih. Lonček s cvetočo rastlino katere izmed uveljavljenih sort ne stane več kot buteljka dobrega vina. Eno in drugo si lahko včasih privoščimo, kajne? Botaničnih vrst je v rodu Phalenopsis res okoli 70, toda vrtnarsko pomembni so izključno umetno vzgojeni križanci.

Zagotavljanje varnosti v cestnem prometu je v veliki meri povezano s človekovimi pravicami, a tudi z dolžnostmi in odgovornostmi udeležencev. Vsi imamo pravico, da varno prispemo na cilj, kdor to varnost ogroža, pa našo pravico krši.

O tem je tekla beseda na okrogli mizi, ki jo je sredi novembra priredila Avto-moto zveza Slovenije (AMZS). V prometu lahko govorimo o človekovih pravicah do varnosti, korektne obravnave ob prekrških in nesrečah, o pravicah v zvezi z odškodninami in še o mnogih drugih. Toda kot je poudarila varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer, brez upoštevanja dolžnosti udeleženca v prometu ni mogoče uveljavljati njegovih pravic. Opozorila je na osnovna načela, ki bi jih morali upoštevati vsi, ki se vključujejo v promet: strpnost, stalno obnavljanje in dopolnjevanje znanja v današnjih razmerah hitrega razvoja prometa in sposobnost voznikov, saj se s staranjem prebivalstva starajo ali zbolevajo tudi vozniki.

Še je čas, da s prisrčnimi božično-novoletnimi motivi praznično okrasimo svoj dom in ga napolnimo s prav posebno toplino. Sebe ali koga od bližnjih pa razveselimo s toplim darilom.

Praznični motivi

Tradicionalne božično-novoletne motive, vezene s križci, uporabimo na različne načine.

Vezemo jih na prte in prtičke, lahko jih uokvirimo v okrogle ali oglate okvirčke in z njimi okrasimo smreko ali vhodna vrata. Nalepimo jih na prisrčno čestitko ali dodamo darilnemu paketu, ki se ga bodo nadvse razveselili otroci.

Zakaj si ne bi letos izdelali čisto posebnih jaslic? Podobno kot je narejen pastir, lahko naredimo tudi figurice svete družine.

Za pastirja potrebujemo:

lepilo Mekol

2 plutovinasta zamaška

1 želod ali leseno kroglico za glavo

gumo moss za klobuk in čevlje

kos debelejšega blaga za pastirjevo obleko

1 kos kosmate žice za roke

1 rdeč biserček za nos, črn in rdeč flomaster

1 košček vejice

Izdelava: Zamaška iz plute zlepimo skupaj, da dobimo telo pastirja. Na vrh zamaškov prilepimo glavo.

Telo oblečemo v blago, da dobimo pastirsko oblačilo. Narišemo obraz.

Janez Bogataj: Ni ga tiča čez prašiča!

Kultura kolin na Slovenskem

Založba Rokus Klett, 69 evrov

Koline odstirajo pogled v zgodovinski razvoj človekovega razmerja do domačih živali in zadovoljevanja temeljnih prehranskih potreb, je zapisal avtor bogato ilustrirane monografije. V njej podrobno opisuje posebnosti in različnosti kolin (ali fureža) v vseh kotičkih Slovenije, primerja šege, navade in običaje ter jedi, ki so jih pripravljali ob tem domačem prazniku, pomembnem za vsako hišo. Dodal je še slovar poimenovanj za jedi in izdelke na kolinah, posebej zanimivo pa je branje pesmi, pregovorov in odlomkov iz različnih pisnih dokumentov, ki so skozi stoletja opisovali in tudi opevali koline.

V soboto, 10. februarja 2018 (2 dni)                              

Vstopna mesta: Celje, Ljubljana in ob poti, če bo najmanj 15 potnikov, pa tudi iz Maribora in Novega mesta (doplačilo 15 evrov).

Prvi dan: Odhod ob 6.30 izpred dvorane Zlatorog v Celju in ob 7.30 z Dolgega mosta v Ljubljani. Vožnja po avtocesti do Divače, sledi ogled pršutarne Lokev na Krasu, kjer bo tudi pokušina suhomesnatih izdelkov. Vožnjo bomo nadaljevali do Kopra, si ogledali mesto in nato nadaljevali ob obali na Hrvaško. V zgodnjih popoldanskih urah nastanitev v hotelu ali vilah v Umagu. Popoldne bo prosto za sprehod ob morju in kopanje v bazenu. Večerja in prenočevanje.

 »Moji lubi Slovenci!« S tem nagovorom nas je Primož Trubar prvi krstil za narod. Kajti slovenski narod je v 16. stoletju imel ozemlje, a so mu vladali drugi. Imel je tudi zgodovino, ki so jo prav tako usmerjali drugi, čisto zares je imel svoj jezik, ki pa je veljal za barbarskega. Trubar in drugi vidni slovenski protestanti pa so takratno slovenščino povzdignili v knjižni jezik in ji določili normo. Tako je bilo mogoče uresničiti še eno Trubarjevo misel: »Stati inu obstati.«

Če so Brižinski spomeniki (9. stoletje) najstarejši znani ohranjeni zapisi v slovenščini in najstarejši latinični zapis v katerem koli slovanskem jeziku, je Trubarjevo revolucionarno delo druga noga, da lahko naš narod pokončno stoji in hodi. O Trubarju in protestantizmu, ki letos zaznamuje 500. obletnico, smo se pogovarjali z dr. Danielom Brkičem, teologom, pastorjem evangelijske cerkve Dobrega pastirja v Novem mestu in univerzitetnim profesorjem.

Če se iz Maribora do Ptuja odpravite po manj prometni cesti, ki spremlja levi breg Drave, boste na pol poti vrh gozdnatega hriba uzrli graščino. Pravzaprav njene ostanke, ki pa so vseeno videti mogočni. To je grad Vurberk, ob vznožju hriba pa je raztreseno istoimensko naselje z okoli petsto prebivalci.

Ime gradu menda izvira iz legende o velikem zmaju, ki je v davnini pustošil po teh krajih. Na zmaja namiguje grajski naziv iz leta 1244 – Wurmberch (Zmajev hrib). Wurm v nemščini pomeni črv ali pravljična kača, lahko tudi zmaj. Berch oziroma berg pa hrib oziroma gora. Kar dva zmaja najdemo tudi na grbu vurberške gospode. Tu pa je še pripoved o štajerskem vitezu Kresniku. Ta je svoje kraljestvo ščitil pred kačjo kraljico, ki je prihajala iz močvirja na drugi strani Drave. V boju jo je premagal in priklenil v globokem grajskem studencu, kjer je menda še danes ...

Marca, za svoj rojstni dan, sem odpotovala v Indonezijo in obiskala nekaj otokov. Malo me je bilo strah zaradi oddaljenosti (kar 17 ur vožnje z letalom), predvsem pa sem se bala, kako bom prenašala ekvatorialno podnebje, za katero so značilne visoke temperature in vlažnost. A bilo mi je všeč in še bi šla tja.

Najprej sem bila na otoku Bali v kraju Kuta. Očarale so me dolge peščene plaže z visokimi in dolgimi valovi Tihega oceana. Idealni so za deskarje, ki so večinoma mladi turisti iz Evrope, Azije in Avstralije. Z rdečimi zastavicami je na plažah označeno, kje smejo deskati. Kopalci v morju sploh ne morejo plavati, saj jim voda sega le do kolen, zato večinoma le hodijo. Rifi ali koralni grebeni, kjer se začne globoko morsko dno, so zelo nevarni, pa še močni morski tokovi te lahko odnesejo. Poleg tega je morje precej umazano. Na obalah Balija je ogromno plastike, ki je zlasti vidna, ko je oseka. Resda smeti pobirajo in jih zlagajo v kupe, a jih po ves teden ne odpeljejo s plaž. Mrčesa sicer ni, ker območje dezinficirajo, a so smeti vseeno zelo moteče.