Kolumbova hči Alma M. Karlin

Cankarjev dom in Pokrajinski muzej Celje sta pripravila zanimivo razstavo o Almi M. Karlin, popotnici in avtorici številnih knjig. Spoznali boste njeno življenje, dela in videli številne predmete iz njene bogate zbirke, med drugim tudi skrivnosten kipec, ki ga je znamenita Celjanka prejela spomladi 1920 v Peruju, kjer je začela osemletno potovanje okoli sveta. Pripisovala mu je posebne moči ter velik pomen, ga poimenovala Skrivnostni, kasneje pa je postal osrednji junak njenega romana Malik. Razstavo je pripravila kustosinja Barbara Trnovec, etnologinja in kulturna antropologinja. Ogledate si jo lahko v galeriji Cankarjevega doma do 14. januarja, ob njej bo več predavanj, kjer bomo spoznavali Almo kot teozofinjo in pisateljico.

V zadnjem času se v javnosti znova veliko govori o težavah domov za ostarele. Številni so bojda tik pred finančnim zlomom, še bolj skrb vzbujajoče pa je, da si čedalje več uporabnikov sploh ne more privoščiti plačevanja domske oskrbe. Marsikaj naj bi uredil zakon o dolgotrajni oskrbi, na katerega pa letijo številne kritike, saj naj bi bil preveč neživljenjski, predvsem zaradi neupoštevanja možnosti financiranja številnih rešitev, ki jih ponuja.

A poglejmo si raje sedanjost. Trenutno je neizpodbitno dejstvo, da si številni uporabniki enostavno ne morejo privoščiti plačevanja domske oskrbe. Cene domov so glede na višino razpoložljivega dohodka povprečnega uporabnika enostavno previsoke.

S slikovito lego med morjem in Alpami je italijansko jezero Maggiore že od nekdaj privlačilo najbogatejše. Starodavna letovišča skušajo ohraniti nekdanji blišč z nekaj zgodovinskimi hoteli. Jezero je iz osrednje Slovenije oddaljeno dobrih petsto kilometrov, kar je predaleč za enodnevni izlet, pa čeprav je avtocestna povezava dobra. Zato je vredno razmisliti vsaj o eni prenočitvi.

Najbolj znan hotel ob jezeru je razkošni Grand Hotel Des Iles Borromees v mestecu Stresa. A za mnogo dostopnejšo ceno najdete zasebna prenočišča. Hotel pa lahko spoznavate vsaj v njegovi restavraciji ali baru. Njegovi začetki segajo v leto 1861, ko je arhitekt Antonio Polli s prestižno zgradbo ustvaril temelje razvoja Strese kot mondenega letoviškega kraja. Hotel je postal znan med aristokrati in bogataši vse Evrope. Tudi zaradi idilične lokacije ob jezeru in prelaza Simplon, čez katerega je bilo mogoče priti v Švico in mimo Ženeve vse do Pariza. 

V vinorodnih predelih severovzhodne Slovenije, pa tudi po drugih vinogradniških krajih, je klopotec prvi znanilec prihajajoče jeseni. Vinogradniki ga postavijo v svoje vinograde, po domače gorice, z namenom, da odganja ptiče.

Klopotec je mehanska naprava, narejena iz več vrst lesa, ki ga uporabljajo za strašenje oziroma preganjanje škorcev iz vinogradov, ko zori grozdje. Postavljen je na visokem lesenem drogu, kjer je izpostavljen pretočnosti vetra, saj mu ta služi kot pogonsko sredstvo za delovanje – ropotanje. Postavljanje klopotcev je še posebej razširjeno v Halozah, Prlekiji in Slovenskih goricah, kjer pa postavljajo dva tipa klopotcev. Razlika med njimi je v tem, da ima haloški za delovanje v vetrnici tri pare kril, medtem ko imajo klopotci, ki stojijo v slovenskogoriških in tudi prleških vinogradih, samo dva para kril.

Štirikolesnik (izvorno imenovan ATV ali Quad) je zanimiva kreacija. Videti je kot traktorček, kombiniran z motociklom. Torej: štiri kolesa z grobimi balonastimi pnevmatikami, na sredinski osi sta postavljena sedež in krmilo, kot pri motociklu. Voznik ga enako tudi zajaha. Ker ima štiri kolesa, naj bi bil tudi stabilnejši in varnejši od motocikla. Kar pa ni čisto res. ATV je lahko zelo nepredvidljiv, zato je lahko na asfaltu nevaren.

Prvi štirikolesniki, ki so bili od daleč videti kot traktorček s krmilom motocikla, so v Slovenijo prišli okoli leta 1995. Imeli so jih lovci v gozdovih, na kmetijah, le redko pa v prometu, saj jih ni bilo mogoče registrirati.

Iz Kopra do Vanganela vodi lepo urejena cesta, prijazna tudi do kolesarjev. Z nje se tu in tam desno odcepijo strme ceste do vasi, ki se stiskajo pod Pomjanskim hrbtom. Med njimi ena vodi v Manžan in po nekaj strmih klancih se pojavi najstarejši del strnjene vasi. Tu se pretežno kamnite hiše oklepajo ceste, ki sili v hrib. Vse do zadnje, pri kateri je mogoče pustiti avto. Ali pa nadaljevati pot po razritem in strmem kolovozu vse do Pomjana.

»Od tod naprej se le redki upajo podati z avtomobilom. Nekoč pa je bila to glavna povezava s Pomjanom,« mi pove prijazen starejši gospod iz zadnje hiše v vasi. »Teh časov se ne spomnim, saj nisem iz teh krajev. Tako kot marsikdo, ki živi v starem delu vasi. Večina domačinov se je zaradi težkih življenjskih razmer preselila v dolino nekaj kilometrov nižje. Temu zaselku pravimo Škarpa.«

Do srede septembra gledališča še ponujajo možnost za vpis abonmajev v novi sezoni, kar omogoča nakup cenejših vstopnic, zato smo pripravili pregled nove in zanimive ter bogate ponudbe nekaterih gledališč. Večinoma so pripravili po šest premier.

V Slovenskem ljudskem gledališču Celje začenjajo sezono z monološko pripovedjo žensk treh generacij – babice, hčere, vnukinje – o ljubezni, osamljenosti in odtujenosti. Dramo Ljubi moj je napisala irska dramatičarka Elaine Murphy, nadaljujejo z Erazmom in potepuhom Astrid Lindgren, dramo Pesmi živih mrtvecev avtorja in režiserja Matjaža Zupančiča, ki se poigrava s situacijami v slovenskem političnem prostoru. Pripravili bodo song komedijo Moški brlog svetovno slavnega Kristofa Magnussona, kjer ta razlaga, zakaj moški sovražijo šoping. Zelo zanimiv bo Puškinov Jevgenij Onjegin, za katerega je odrsko priredbo pripravil Nebojša Pop Tasić, režirala pa ga bo Moskovčanka Yulia Roschina.

Na vrtu jih občudujemo vse poletje in vse do slane v nikoli dokončani spremenljivost njihovega cvetja. Dalije so to, prave kraljice med jesenskim cvetjem, zato zanje ni redko ime regine, včasih tudi georgine. Njihova uporabnost je resnično mnogostranska, saj so enako dekorativne na domačem vrtu, v javnem nasadu, na grobni gomili ali celo v čebrici.

Domovina dalij je Mehika in menda so prva semena te takrat izredno eksotične rastline prišla v Evropo leta 1791. V naravi obstaja nekaj vrst, domnevajo pa, da praktično vse moderne sorte izvirajo predvsem iz dveh vrst: Dahlia coccinea in Dahlia pinnata. Svoje strokovno rodovno ime so rastline dobile po švedskem botaniku Andreasu Dahlu, v širši sorodstveni povezanosti pa so blizu sončnicam in topinamburju pa tudi klasnatemu liatrisu. Celo regrat in radič sta z njimi v isti družini. Zato je samoumevno, da gomolji dalij – tako kot topinambur – vsebujejo inulin, zato si jih včasih privoščijo miške.