Dobre stare viže

Jože Burnik se je rodil leta 1947 na Jesenicah. Starši se z glasbo niso ukvarjali, njega pa je vanjo potegnila bolezen. Pri štirih letih je namreč zbolel za sklepno revmo in imel vnetje srčne mišice. »Ko sem bil star sedem let, so mi starši prav zato, ker sem bil prikrajšan za otroške igre, kupili klavirsko harmoniko. Prve učne ure sem imel pri učitelju harmonike Francu Sredenšku,« se spominja.

Kot učenec je najprej predelal prvih šest zvezkov Šole za harmoniko Albina Fakina. Potem se je vpisal v jeseniško nižjo glasbeno šolo, kot harmonikarja pa so ga profesorji kaj hitro povabili v svoj mali godalni orkester. Tedaj mu je bila všeč predvsem ameriška glasba, swing in dixieland. Pri harmonikarjih pa je občudoval mojstre, ki so igrali akordično bogatejšo glasbo, na primer Jožeta Kampiča.

Znanost in stroka trdita, da človek s starostjo kot voznik peša. Svoje naredijo že slabši vid, sluh in težave s hrbtenico. Starejši voznik težje učinkovito usmerja svojo pozornost istočasno na različne probleme ali izzive. Tudi spremenjeno okolje naredi voznika negotovega.

Verjetno je zelo močan dejavnik ohranjanje zbranosti v kaotičnih razmerah, kot so razvnet razgovor v avtomobilu, neznano okolje, napeta situacija v prometu, kakšen nestrpnež, ki s trobljenjem ali bliskanjem z lučmi priganja in vozi tik za avtomobilom.

Slovenci po svetu živijo dobro, ker so si z delom in vztrajnostjo ustvarili pogoje za lepo življenje. Družijo se v slovenskih društvih ter klubih ter poslušajo radijski program v slovenskem jeziku, saj v srcu še vedno čutijo pripadnost domovini, iz katere izhajajo. O vrnitvi pa ne razmišljajo, ker bodo ostali s svojimi potomci tam, kjer so se ti rodili.

Potovanja so v času pandemije covida-19 omejena, zato sva avtorja petih dokumentarnih filmov o Slovencih po svetu (večinoma po rodu iz Pomurja) pripravila izbor povzetkov s srečanj z našimi rojaki na različnih celinah.

Dolgo obdobje vlažnega in deževnega vremena, bujna rast in obilica rastlinja na vrtu, ki še bolj ohranja vlago na površini gredic, so idealen pogoj za invazijo in hiter razvoj polžev. Čez dan jih ni videti, zato pozabimo nanje, vendar če ne ukrepamo pravočasno, nam lahko hitro uničijo pridelek in izničijo ves vloženi trud, saj pojedo prav vse.

Polži predstavljajo gospodarske škodljivce na vrtu, polju in v sadovnjakih, še posebej v razmerah, ki so zanje zelo ugodne. To je čas z obilico dežja in hladnimi temperaturami, kar se dogaja prav letos. Prav je, da takoj začnemo ukrepati.

Mrežasta romantika

Na mrežasto kvačkanem namiznem tekaču je z menjavanjem praznih in polnih okenc »vzklil« romantičen cvetlični vzorec.

Velikost: 42 x 118 cm.

Potrebujemo: 200 g bombažnega kvačkanca v beli ali bež barvi, primernega za kvačko št. 1,25–1,5.

Izdelava: kvačkamo od sredine proti zunanjemu robu.

Skvačkamo 187 + 3 verižne petlje in kvačkamo po vzorčni risbi. Za eno prazno okence kvačkamo 1 šibično petljo in 2 verižni petlji. Za eno polno okence kvačkamo 3 šibične petlje. Vsako vrsto začnemo s 3 verižnimi petljami, ki nadomestijo 1. šibično petljo. Vrsto končamo s šibično petljo v 3. verižno petljo za obračanje. S puščico je označena sredina dela, drugo polovico kvačkamo v zrcalni sliki. Od 83. vrste posamezne dele kvačkamo ločeno. Po končani 84. vrsti smo skvačkali polovico prtička. Delo obrnemo za 180 stopinj in drugo polovico kvačkamo tako, da začnemo 1. vrsto kvačkati v verižico osnovnih petelj (187 + 3). 

Ustvarjalnica

Star pregovor pravi, da ni pomembno le imeti, pomembno je tudi znati. Znati odsluženim ali nerabljenim rečem nadeti novo podobo postaja v svetu vse bolj priljubljen trend. Recikliranje oziroma preoblikovanje je odlična sprostitev za dušo, ki nam in našemu okolju pričara sveže optimistične zgodbe. Občutek, da smo za skoraj nič denarja ustvarili všečen izdelek, pa je seveda neprecenljiv.

Mini vrtni vodnjak

Če niste tip človeka, ki uživa le, ko počiva z vsemi štirimi od sebe, vam ponujam domačo idejo iz zakladnice utrinkov na temo »sama svoja mojstrica«.

Nekoč so kolebnico preskakovale deklice pred vsakim blokom, zdaj pa le še redko vidimo otroka s kolebnico. Zato pa je postala športni pripomoček za trening.

Kdo je izumil kolebnico, ne vemo. Vemo pa, da je bila igra »stotih poskokov z vrvjo« sestavni del praznovanja novega leta že v stari kitajski civilizaciji. Kolebnice so bile razširjene tudi v feničanski kulturi, stari Grčiji in starem Egiptu. Evropski slikarji 16. stoletja so upodabljali otroke s kolebnico, razširjena je bila predvsem v severni Evropi. Z nizozemskimi priseljenci je preskakovanje kolebnice prišlo tudi v ZDA. Skoraj do začetka 19. stoletja je bila igra s kolebnico namenjena predvsem revnim otrokom iz predmestij, saj je bila zelo poceni. Še posebno se je priljubila deklicam, ki so jih sicer odvračali od gibalnih iger. Med premožnejše otroke je prodrla zelo počasi, zanje so začeli izdelovati kolebnice z lepimi barvnimi lesenimi ročaji.