Če je vidljivost iz avtomobila slaba, je to sitnost, ki po tiho cefra živce in tudi pelje v nevarnost. Praviloma brez potrebe, včasih je dovolj že čiščenje.

Poskrbite najprej, da so vse šipe stalno čiste. Dovolj je, da imate v avtomobilu papirnate brisače, s katerimi pred vožnjo zbrišete vsa okna – pa gumice brisalcev tudi, da z njih odstranite umazanijo. Ob tem preverite, ali so gumice še cele. Na vidljivost vpliva tudi umazanija z notranje strani stekel. Na oknih se sčasoma zaradi izdihanega zraka, vlage in umazanije v zraku ustvari komaj opazna plast, ki je kot rahla meglica. Suha krpa bo premalo, da to plast odstrani.

 Vandramo po Sloveniji

Jasno so ga videli, savski brodarji in čolnarji svojega nebeškega zavetnika, kako čepi vrh gozdne pečevnate strmine, na kamniti rami gora, kot bi rekel pesnik Dane Zajc, ki je bil tu blizu doma. Njihov posel je bil nevaren. Zato so molili k sv. Miklavžu, naj jih obvaruje pred vrtinci in brzicami, pred podvodnimi skalami in čermi in kar je še bilo takšnih nevarnosti na plovbi po muhasti alpski reki, ki je znala biti zdaj usahla zdaj narasla, malokdaj pa prijazna.

A tovorjenje sadja, sukna, svile, začimb je bilo donosno. Splačalo se je tvegati in zaupati ljubeznivemu svetcu. Valvasor sporoča, da je čolnov in ladij na Savi kar mrgolelo. Ladjo je upravljalo od deset do petnajst mož. Navzdol so jo krmarili z drogovi, navzgor pa so jo vlekli z vrvmi, imenovanimi vlačuge, pri čemer so bili vpreženi, včasih v enake jarme, skupaj z voli. Od Krškega do Zaloga so potrebovali šest dni. Od leta 1848 pa so ob Savi sopihale le še lokomotive.

Barbara Remec: Slastno iz korenin

60 jedi iz korenovk in gomoljnic

Korenovke in gomoljnice spadajo med zelenjavo, ki ji v domači kuhinji posvečamo premalo pozornosti. Tudi zato, ker rastejo skrite očem, a iz zemlje srkajo le najboljše. Avtorica je prepričana, da si zaslužijo osrednje mesto na naših krožnikih, ne le kot juhe ali priloge, pač pa tudi kot nasitne, obenem pa barvite in zato za oko zelo privlačne glavne jedi in celo sladice. Zbrala je 60 receptov za jedi iz pese, sladkega krompirja, korenčka, pastinaka, hrena, koromača, zelene, redkvice, črne redkve, repe in kolerabe.

Ogledalo že od nekdaj nosi sporočilo nečesa skrivnostnega, z njim ravnamo s spoštovanjem, ker se bojimo sedmih let nesreče, če se razbije. Tudi arhitekti nanj gledamo kot na nekaj magičnega, saj ima pri oblikovanju prostorov veliko moč. Prostor sooblikuje, dopolni podobo, in kar je še posebej zanimivo, pomaga prikriti napake in pomanjkljivosti prostora.

Ogledalo tako ni nujen kos opreme le v predsobi in kopalnici, z njim vplivamo tudi na vtis o prostornosti in videzu prostorov, lahko pa je le dekorativni dodatek. Pazimo pa, da pri namestitvi ogledal v stanovanju ne pride do neželenih učinkov odsevov.

Te dni, ko je vse v znamenju preprečevanja okužbe, zagotovo pride prav še nekaj preverjenih nasvetov, s katerimi boste lahko v najkrajšem mogočem času občutno izboljšali delovanje svojega imunskega sistema.

Naj zapeče!

Da vaša pljuča ne postanejo močvirje, v katerem se bodo virusi počutili kot v hotelu s petimi zvezdicami, je v veliko pomoč, da zaužijemo več čilija, hrena ali česna. Vsa omenjena živila so hkrati tudi naravna zdravila, ki odlično redčijo kri, razpršujejo sluz in izboljšujejo kroženje krvi. Da bo učinek še boljši, sveže narezan česen ali nariban hren pustite nekaj minut na zraku, preden ga zaužijete, ker to dodatno aktivira zdravilne učinkovine.

Osrednja ljubljanska tržnica je v zavesti prebivalcev kraj nakupa svežih živil, zanimivih (kulinaričnih) prireditev in sobotnih srečanj s prijatelji. Seveda ko zdravstvene razmere to dopuščajo. Obdana je s kuliso lepih pročelij starih meščanskih hiš in Plečnikovih arkad, kar daje občutek prijetne domačnosti.

Pogačarjev trg: kjer so nekoč stali Napoleonovi konji

Prostor današnje osrednje ljubljanske tržnice je že od srednjega veka predstavljal središče dogajanj v mestu. Prebivalci so se tu, med reko in vznožjem grajskega hriba, zbirali in trgovali v senci glavnih mestnih sakralnih objektov. Bližnji most – današnje Tromostovje – je bil vez s podeželjem in naraščajočim predmestjem zunaj mestnih vrat.

Drugo najvišjo cesto v Romuniji, ki ima več predorov in viaduktov kot katera koli druga cesta v tej državi, za ves promet zaprejo, ko zapade prvi sneg, zapora pa običajno traja do aprila. Jesenska vožnja po Transfagarašanu, najbolj spektakularni gorski cesti v Evropi, je brez najmanjšega dvoma čisti presežek. Teh je v eni najrevnejših držav Evropske unije še veliko.

Devetdeset kilometrov dolgo vzpenjačo s številnimi ovinki, ki se začne v mestu Bascov v bližini Pitestija in vodi do Sibiuja ter prečka prelaz med najvišjima vrhovoma v državi, Moldoveanu in Negoiu, je dal v času od leta 1970 do 1974 zgraditi tedanji romunski diktator Nicolae Ceaușescu. Transfagarašan naj bi postal strateška vojaška pot, obenem pa Ceaușescujev odgovor na vdor Sovjetske zveze na Češkoslovaško leta 1968. Na tak način je namreč želel zagotoviti hiter vojaški dostop čez gore ob morebitnem sovjetskem vdoru.

Na začetku poletja je zaokrožil 80 let svojega življenja pesnik, prevajalec, dramatik in dramaturg Ervin Fritz, Savinjčan, ki živi in ustvarja v Ljubljani, uživa pa tudi v svoji hiški na Muljavi, kjer je sosed muzejske Jurčičeve domačije.

Ker se kot krajana poznava že veliko let, se je najin pogovor začel s smehom, nato sva še klepetala in se malo spominjala njegovega življenja v kraju pod Žvajgo, v njegovem Šempavlu (Preboldu), kjer se je rodil materi samohranilki. Očeta so med vojno, kmalu po njegovem rojstvu, ubili Nemci. Vse to je zelo vplivalo na njegov socialno čuječi pogled na svet in njegovo ustvarjanje. To ima korenine že v osnovni šoli, nadaljevalo pa se je na učiteljišču v Celju in vse do današnjih dni.

USTVARJALNICA 

Ni pomembno le imeti, pomembno je tudi znati, pravi star pregovor. Znati odsluženim ali nerabljenim rečem nadeti novo podobo postaja v svetu vse bolj priljubljen trend. Recikliranje oziroma preoblikovanje je odlična sprostitev za dušo, ki nam in našemu okolju pričara sveže optimistične zgodbe. Občutek, da smo za skoraj nič denarja ustvarili všečen izdelek, pa je seveda neprecenljiv.

Secesija je moja mala obsesija. Ko sem na boljšem sejmu odkrila krepko zdelano rjavo secesijsko omarico z intarzijami in zlatimi ročkami, sem jo že odpisala kot nepremišljen in nesmiseln nakup. V tej dilemi in vnemi sem se je vseeno lotila. Z brusnim papirjem, malo izravnalne mase ter črno in belo barvo za les. Originalne intarzije sem poudarila tako, da sem jih pobarvala z najtanjšim čopičem, pomočenim v črno barvo. Bilo je smiselno, pri nas doma je zdaj črno-bela »secesijka« občudovan kos pohištva.