Ko se narava začne prebujati, pravijo, da sveti Valentin že nosi ključ od korenin. Privoščite si ali pa podarite nasad pomladnega cvetja v lončku, ki vas bo na domači mizi navduševal vsaj do konca meseca.

Spomladi cvetoče čebulice sadimo že jeseni, če pa ste na to pozabili, boste v vrtnarijah našli širok izbor čebulic, posajenih v lončke, ki bodo vsak čas zacvetele. Ali pa iz drobnocvetnih narcis, hijacint in muskarija sami naredite cvetlični nasad. Doma poiščite zanimive cvetlične lonce iz šibja, keramike ali gline. Na dno posode položite nekaj centimetrov drenažnega materiala (večje kamne ali koščke razbite lončene posode), potem dodajte dobro odceden zemeljski substrat, v katerega presadite čebulice iz lončkov. Rahlo pritisnite zemljo, da iztisnete vse zračne žepke. Če rastline še ne cvetijo, dodajte cvetoče trobentice, ki bodo nasad popestrile. Na fotografiji so v orjaški glineni skodelici posajene drobnocvetne narcise in spredaj hijacinte.

Virtualno praznovanje kulturnega praznika

Namesto popularnega branja Prešernove poezije pred njegovim spomenikom v Ljubljani bo letošnji 35. recital Prešernove poezije Združenja dramskih umetnikov Slovenije zaradi epidemioloških ukrepov potekal z neposrednim prenosom iz studia Radia Slovenija. Od 12. do 13. ure bo recital prenašal tretji program nacionalnega radia – program Ars. Prešernove verze pa bo mogoče slišati tudi v stari Ljubljani prek mestnega ozvočenja in po spletu.

Tudi na pohodu po Poti kulturne dediščine Žirovnica, ki ga tradicionalno organizirajo v rojstnem kraju pesnika, vas bo virtualno vodil sam dr. France Prešeren v podobi animiranega lika. Prešernega dogajanja vsekakor ne bo manjkalo, saj je pesnik v domače kraje povabil uveljavljene umetnike, ki pripravljajo pester kulturni program. »Z nami bodo Aleksander Mežek, Boštjan Gorenc - Pižama, Rok Terkaj - Trkaj, Irena in Leon Leskovšek, učenci Osnovne šole Žirovnica, Mešana pevska skupina Dr. France Prešeren Žirovnica, v pozdravnem govoru pa nas bo nagovoril tudi župan žirovniške občine Leopold Pogačar,« je povedal Matjaž Koman, direktor Zavoda za turizem in kulturo Žirovnica.

Redko imamo dovolj časa, da že vnaprej razmislimo o preureditvi kuhinje za ljudi s funkcionalnimi oviranostmi, čeprav bi morali vedno predvidevati, da jo uporabljamo različno zmogljivi uporabniki. A ko vidimo, da oseba peša, in je videti, da bo v kratkem potrebovala pomoč, je skrajni čas za ukrepanje. Kadar pa je na vozičku oseba s trajno oviranostjo ali starostnik, je preureditev temeljitejša in rešitve niso začasne.

Kuhinja je namreč v stanovanju poleg kopalnice tisti prostor, ki mora biti poškodovani osebi in invalidu najbolj prilagojena. Brez tega uporaba ni mogoča ali je otežena in tudi nevarna. Če oseba živi z drugimi v skupnem gospodinjstvu, morda radikalna prenova ni nujna, so pa dobrodošle prilagoditve, najprej tiste osnovne, kot so odstranitev pragov in preprog. Kadar pa oseba na vozičku živi sama, brez večjih posegov in premestitev ne gre. Za gibanje potrebuje zadosti prostora, za obračanje vozička celo krog s premerom 150 cm.

Dobre stare viže

»Leta, ki sem jih preživel v ansamblu Fantje izpod Rogle, so minila izjemno hitro, človek včasih skoraj ne more verjeti, kako hitro teče čas,« začne vodja ansambla Branko Flis pripoved o letih, preživetih predvsem z glasbo. Rodil se je na Planini na Pohorju, prekrasni vasici tik pod Roglo, kjer je preživel, kot pravi, čudovito otroštvo. V družini je bilo ob kmečkih opravilih veliko petja in igranja in tako se je tudi njega hitro dotaknila glasbena iskrica.

Ko je zaslišal petje v hiši, je stekel do nočne omarice, vzel iz nje predal in z njim uprizarjal igranje na harmoniko. "Takrat sem bil star pet let in oče je rad govoril, poglejte ga, ta pa bo muzikant,« obuja spomine na glasbene začetke. Njegov stric, ljudski godec in najbližji sosed, je bil tisti, ki ga je naučil prvih prijemov igranja. Ko pa je bil Branko star šestnajst let, mu je oče kupil staro Lubasovo harmoniko. V sosednji vasi je živel še en ljudski godec, ki je prave stare polke in valčke ter koračnice igral predvsem na svatbah.

Ali vas zanima, kako gojimo tavžentrožo na domačem zeliščnem vrtu? Uspešni boste z vzgojo sadik ali neposredno setvijo na stalno mesto. Cvetoča stebla nabiramo v drugi polovici poletja. Njena zdravilnost je že tisočletja zelo cenjena v ljudskem zdravilstvu, vsestransko pa je uporabna tudi v kulinariki.

Tavžentroža v naravi najbolje uspeva na sončnih in odcednih peščenih tleh z malo hranili in rahlo kislim pH. Najpogosteje jo najdemo na travnikih, ki niso gnojeni. Večina cvetočih travnikov je v zadnjih desetletjih uničena, ker jih pogosto kosijo in močno gnojijo. Najdemo jo samo na travnikih z ohranjenim naravnim ravnovesjem. Ponekod v Evropi je zaradi tega že zaščitena.

Ko bomo spet lahko obiskovali različne kraje, se sprehodimo po Škofji Loki, za Ptujem drugem najstarejšem slovenskem mestu. Je najbolje ohranjeno srednjeveško mesto pri nas, štejejo pa ga tudi v majhno druščino najbolje ohranjenih srednjeveških mest v Evropi. Hkrati je zanimivo izhodišče za izlete po Poljanski in Selški dolini, bližnjih kraških jamah in gorovju.

Kot povedo arheološke najdbe, so se ljudje, naveličani stalnega seljenja za čredami divjih živali in življenja na prostem, odločili na škofjeloškem območju poiskati stalno bivališče že v starejši kameni dobi (80.000–30.000 let pr. n. št.). Preskočimo v sedmo in osmo stoletje našega štetja, ki ga zaznamuje poselitev Slovanov. Iz tega obdobja izvirajo tudi krajevna imena, ki v preoblikovani obliki veljajo še danes; ime Loka izvira iz slovanske besede lonca, ki pomeni močviren travnik.

 Sani so vsakdanja zimska podoba skandinavskih mest in vasi na daljnem severu. Tam cest večinoma ne solijo in posipajo s peskom in že vsaj poldrugo stoletje s sanmi, na katerih je prostor tudi za prtljago ali še eno osebo, hodijo v trgovino, šolo, službo in še kam. Hoja ob saneh na dolgih klinah je varnejša zaradi ročajev, ki omogočajo varen oprijem, obenem pa se je mogoče poganjati podobno kot s skirojem in tako premagovati razdalje veliko hitreje kot peš.

Prve tovrstne sani so verjetno nastale tako, da so na smuči pritrdili posebno držalo ali stol, in jih tako uporabljali za prevažanje različnega tovora. Okoli leta 1900 so smuči nadomestile kovinske palice – kline, ki so po zaledenelih površinah omogočile hitrejše drsenje. Ker so sani lahke, vanje pogosto vprežejo psa. Prirejali so tudi tekmovanja s sanmi, ki so bila skoraj tako priljubljena kot tista v teku na smučeh ali hitrostnem drsanju. V osemdesetih letih preteklega stoletja so začeli izdelovati tekmovalne sani iz umetnih materialov, predvsem ogljikovih vlaken. Na olimpijskih igrah v Lillehammerju leta 1994 je bilo tovrstno sankanje celo demonstracijski šport, toda kasneje ga niso vključili v program olimpijskih športov.

Miniaturne vrtove, posajene z rastlinami, v steklenih posodah imenujemo tudi terarij. Klasični rastlinski terariji so popolnoma zaprti in je v njih zelo visoka zračna vlaga, lahko so delno odprti ali pa odprti v celoti. Katere vrste terarij imate, je odvisno od tega, katere rastline boste gojili v njem.

Da si naredite čudovit miniaturni vrt, je dovolj, da upoštevate nekaj preprostih navodil. Rastline boste lažje posadili v večjo in širšo stekleno posodo in tako imeli več možnosti za dodajanje okrasnih elementov. Popolnoma ustrezen terarij je lahko večji kozarec od vloženih kumaric.

Slovensko ljudsko gledališče Celje praznuje sedemdeseto obletnico. To je priložnost, da se spomnimo njegovih začetkov, razvoja, lepo utečenega festivala Dnevi komedije in izvemo kaj več o predvidenem praznovanju visokega umetniškega jubileja in ustvarjanju v času karantene. Svoje spomine pa so nanizali nekateri igralci iz preteklih in zdajšnjih časov.

Prednik sedanje gledališke hiše je bila Družba slovenskih gledaliških diletantov, ki jo je leta 1848 ustanovil Janez Krstnik Jeretin. Konec 19. stoletja se je dramska dejavnost preselila v novozgrajeni Narodni dom, vodil jo je Vladimir Ravnihar, po njem pa Rafael Salmič. Ta je leta 1911 ustanovil dramatično društvo, ki je s presledki delovalo do leta 1936. Konec leta 1950 je bil naposled ustanovljen profesionalni ansambel pod imenom Mestno gledališče Celje, za kar je imel veliko zaslug Fedor Gradišnik.