O AVTIZMU

Naročnik je prišel na pogovor zaradi odraslega vnuka, ki je avtist. Njegovo vedenje ga bega že od malega, vedno se je razlikoval od drugih otrok, zdaj je samo še slabše. Drži se zase, nima prijateljev ne partnerske zveze. Vse dneve je pred računalnikom. Odlično obvlada nekatere programe, zato dela na daljavo za uspešno podjetje. Naročnik je želel več informacij o tovrstni osebnostni motnji.

Avtizem ali motnja avtističnega spektra (MAS) je nevrološka razvojna motnja, ki jo lahko odkrijemo že pri otrocih pred tretjim letom starosti. Vpliva na razvoj tistih predelov možganov, ki so povezani z vzpostavljanjem socialnih stikov, komunikacijo in kognitivnimi funkcijami. Otroci z avtizmom imajo primanjkljaje na področju besedne in nebesedne komunikacije, socializacije in pri razvoju igre. Pogoste so pridružene motnje: alergije, astma, motnje hranjenja, spanja, senzorne posebnosti in druge. Med njimi je štirikrat več dečkov kot deklic. Zdravila za avtizem ni, na razvoj otrok z avtizmom pa pomembno vpliva zgodnja obravnava.

BIPOLARNA OSEBNOSTNA MOTNJA

Dolgoletna naročnica se je obrnila name za nasvet, kako pomagati hčerkini družini, saj jo to, kar vidi, zelo skrbi. Zet se obnaša, milo rečeno, čudno. Včasih je vesel, zavzet za delo, poln načrtov in idej, kar na otroka in ženo vpliva na pozitiven način. Potem pa nastopi obdobje, ko noče niti iz spalnice, je ves obupan, črnogled, zanemarja bližnje. Njegovi bližnji ne razumejo, kaj se dogaja z njim, ne vedo, kako bi mu lahko pomagali.

Za bipolarno osebnostno motnjo, nekoč poznano kot manično-depresivno, so značilna skrajna nihanja razpoloženja, ki povzročajo hude težave. Zaradi tega oseba izgubi stik z resničnostjo. Izmenjujejo se obdobja evforičnega razpoloženja in obdobja potrtosti in depresije. Včasih so simptomi pomešani in takrat govorimo o mešani sliki. Gre za brezvoljnost ali pa ima oseba polno načrtov in zamisli. Za nastanek bolezni ni enega samega vzroka, gre za preplet veliko dejavnikov, vključno z genetiko, delovanjem možganov in dejavniki iz okolja. Bipolarna motnja je ena najbolj dednih med vsemi duševnimi motnjami. Ločimo dve obdobji znotraj diagnoze.

 O PRAVLJICAH

Z naročnico sva se pogovarjali o primernosti pravljic, ki jih bere vnukoma. Hči namreč trdi, da so stare pravljice, ki jih je tudi sama poslušala, preveč strašljive in bosta otroka lahko zaradi tega travmatizirana, kar bo pustilo negativne posledice v njunem osebnostnem razvoju. Zagovarja samo novejše, ki so prijetne in nimajo elementov doživljanja strahu.

Majhni otroci živijo v varnem zavetju doma, kjer so sprejeti in ljubljeni. Zunanji svet je zanje nekaj neznanega, radovedni so, kaj vse se tam dogaja. Z branjem pravljic otroke pripravljamo na tisto, v kar bodo zakorakali kot samostojni ljudje.

 POTRDITVE

Naša naročnica, s katero se srečujeva že nekaj časa, je potožila, da je osamljena. Je vdova, ima hčerko, ki je zaposlena in nima veliko časa zanjo, in vnuke, ki jih le redko vidi. Hči jo pokliče enkrat tedensko, vpraša, ali kaj potrebuje iz trgovine, prinese, če je treba, in odhiti naprej. Ob večjih praznikih jo povabi na kosilo, in to je vse. Pogreša več čustvene povezave, občutka, da je pomembna v družinskem življenju.

Ljudje smo socialna bitja in kot takšna nujno potrebujemo potrditve. Te so biološka nujnost in način, kako izkazujemo svojo zavest o obstoju drugih človeških bitij z dotikom, pogledom, kretnjami, mimiko, pohvalo, nasmehom. Lahko so pozitivne potrditve, ki vsebujejo besedno ali nebesedno sporočilo, da je druga oseba v redu, in spodbujajo življenje in rast, ali negativne, ki vsebujejo besedno ali nebesedno sporočilo, da druga oseba ni v redu, in zatirajo življenje in rast. Poleg tega jih delimo na brezpogojne, na primer izjava: »Rada sem v tvoji družbi!« ali »Kako lep nasmeh imaš!«, in pogojne, ki so vezane na vedenje drugega, na primer: »Rada te imam, če si prijazna z menoj!« ali »Pridem na obisk, če ne boš razlagala o svojih problemih!« Oboje so lahko pozitivne in negativne.

POMANJKANJE ZANIMANJA

Z naročnikom sva se pogovarjala o vnuku, za katerega ga zelo skrbi. Sicer ima visokošolsko izobrazbo, vendar je povsem otopel. Nič ga posebej ne zanima, službo išče, vendar se mu večina ponujenih priložnosti zdi nezanimiva ali premalo plačana. Dneve preživlja pred računalnikom ali s prijatelji in nič ne kaže, da bi imel kakšne želje ali cilje za prihodnost.

Vsi starši si za svoje otroke želijo, da bi bili v življenju uspešni in zadovoljni. Vendar je v zadnjem času kar precej mladih, ki to niso. Kar ne vedo, kaj bi počeli sami s seboj, nimajo nobenih želja, da bi bili uspešni vsaj na katerem od življenjskih področij. Seveda se starši začnejo spraševati, kaj so naredili narobe, da so njihovi otroci tako pasivni. Delno so mogoče res pripomogli, saj je za zdajšnjo generacijo značilno, da je bila pretirano zaščitniško vzgojena. To, da podmladek večinoma dobi skoraj vse, kar si zaželi, in ni izpostavljen frustracijam, se kasneje, ko odraste, pokaže kot slaba usluga. Ves čas bi bili v udobju in želijo si, da bi le-to trajalo čim dlje.

 NARCISTIČNA OSEBNOSTNA MOTNJA

Z naročnikom sva se pogovarjala o sinovi družini. Z ženo imata dva šoloobvezna otroka in vsi imajo nešteto obveznosti, ves čas so v pogonu, vsak konec tedna v drugem kraju na izletu ali kakšnem dogodku. Na družbenih omrežjih objavljajo fotografije, predvsem snahi je zelo pomembno, da so vsi uspešni, sama je urejena do popolnosti, zunanji videz ji zelo veliko pomeni. Tast se sprašuje, kaj jo žene v takšen način življenja.

Ljudje z narcistično osebnostno motnjo se v površnih stikih zdijo pozorni in razumevajoči, največkrat so tudi duhoviti sogovorniki. So družabni, znajo pritegniti pozornost in se zdijo zelo samozavestni. Njihova maska je skoraj popolna, zakriva pa negotovost in ranljivost, pred katerima se branijo z napadalnostjo in odmikom. Za osebe s to motnjo so središčne teme, okrog katerih se vrti njihovo življenje, moč, uspešnost in zunanji videz. Na teh temeljih skušajo graditi občutek lastne vrednosti, ki ga ogrožajo že majhne nepopolnosti. Občutek notranje praznine skušajo ublažiti z nenehno aktivnostjo, na primer z vsemi mogočimi prostočasnimi dejavnostmi. Tako tudi otroke vpisujejo v množico programov in različnih obveznosti. Otroci služijo idealizirani predstavi o tem, kako popolni starši so, ali pa potomci s svojo izjemnostjo in dosežki potrjujejo njihovo lastno vrednost. Družinsko življenje se mora zdeti navzven tako rekoč idealno.

VNUKINJI SE NIČ NE DA

Naročnica ima štiriletno vnukinjo, s katero se lepo razumeta in imata radi. Težave nastanejo, ko mora dekletce narediti kaj, kar ji ni všeč. Na primer pospraviti igrače ali pomagati pri katerem od gospodinjskih opravil. Delo ji preprosto ne diši. Babica se sprašuje, kako to, da je punčka lena. Ali je samo njihova takšna?

Če opazujemo majhne otroke, bomo ugotovili, da je delo zanje nekaj neprijetnega. Pri igri z igračkami uživajo, ko jih je treba pospraviti, pa jim ni do tega. Prav tu se prvič srečajo z delom. Odrasli od njih zahtevamo, da naredijo nekaj, kar je koristno, vendar zanje neprijetno. Na ta način začnemo razvijati delovne navade. Ta postopek pa nujno povzroči konflikt med starši in potomci, pri čemer gre za spopad med biologijo, ki vodi otroke, in sociologijo, v imenu katere delujejo starši.

ZAKAJ SE TO DOGAJA MENI?

Pri delu s sogovorniki, pogosteje sogovornicami, se velikokrat ukvarjamo z vprašanjem, »zakaj se je to zgodilo ravno meni«, pri čemer so mišljeni seveda negativni dogodki – ločitev, smrt bližnjega, izguba službe, odhod otrok od doma. V življenju so bili dobronamerni, niso delali hudega drugim, zakaj torej takšna »kazen«, tega si res niso zaslužili.

Scott Peck v svoji knjigi Ljubezen in duhovna rast takoj na začetku zapiše eno od Budovih resnic, in sicer da je življenje težko. To je velika resnica. Ko jo zares dojamemo, jo lahko tudi presežemo. Ali je kjer koli zapisano, da naj bi bilo življenje lahko? Življenje je sestavljeno iz vrste težav. Kakor tudi iz veliko lepih trenutkov, srečnih doživetij in občutkov. Oboje sestavlja naše bivanje, odvisno pa je, kam smo usmerjeni in na kaj pozorni. Edina stalnica v našem življenju so spremembe. Ne moremo se jim izogniti, vse nas doletijo.

STRAH PRED SMRTJO

65-letnico že nekaj časa preveva huda tesnoba. Razmišlja o minljivosti, staranju, strahu pred trpljenjem onemoglega telesa, predvsem jo je groza smrti. Zbuja se sredi noči in v primežu raznih negativnih misli o smislu bivanja čaka na jutro, da zarja napove nov dan in popusti napetost. Med običajnimi opravki pogosto pomisli, da tega trenutka ne bo nikoli več mogla doživeti. Vse skupaj jo hudo obremenjuje, zato se je želela o tem pogovoriti.

Umrljivost nas zasleduje od prvega vdiha ob rojstvu. Vsi se je bojimo, to pa kažemo na različne načine. Posredno – stalen nemir ali kakšen drug psihološki simptom, poimenujemo ga s pravim imenom šele, ko zaključimo raziskovanje, če ne kar izkopavanje iz posameznikovega nezavednega, ali neposredno – jasno zavedanje prisotnosti minljivosti, ne glede na to, kako boleče je vse skupaj. Zaskrbljenost glede umiranja se v toku življenja posameznika spreminja, povečuje in zmanjšuje v valovih.

Primere iz psihološke svetovalnice predstavlja Zdenka Peloz

SRAM

27-letna hčerka našega naročnika se je odločila poiskati psihološko pomoč, ker ne more najti ustreznega moškega, s katerim bi si ustvarila ljubeče razmerje in družino. Vsi partnerji, ki jih je imela do zdaj, so bili nezreli, neodgovorni in večina tudi že v razmerjih z drugo. Druženje s poročenimi prijateljicami ji je postalo neprijetno, saj niso imele več skupnih tem. Počuti se manjvredno, saj so vsi okrog nje v parih, zato se je začela izogibati še njim in se osamila.