Odlična kuharica, ki igra nogomet
Veronika Aljančič ima veliko talentov, ki segajo od športa do ročnih del. Ima kar dve diplomi, pridobila pa je tudi kvalifikacijo za kuharico in še licenco za rokometno trenerko. Z možem Rudijem vodita gostilno Pr' Bizjak na Zgornji Beli, ki jo je Veronika prevzela po očetu. Njena zasluga je, da gostilna slovi po odlični kuhinji, mož pa skrbi za vsestransko udobje gostov.
Po kranjski gimnaziji se je Veronika želela vpisati na gradbeno fakulteto, čeprav se je zavedela, da bo težko izvedljivo. Izhaja namreč iz družine, ki ima gostilno že od leta 1804, in vsa družina je bila vanjo od nekdaj zelo vpeta. Že kot gimnazijka je morala popoldne in ob koncih tedna poprijeti za vsako delo, pa ne le v kuhinji in strežbi (zato ni prav nič čudno, da je od malega hitro in natančno računala), ampak tudi okoli gostilne. Z očetom sta marsikaj sama popravila, uredila, celo sezidala. Ko so pridobili prvo avtomatsko zasebno kegljišče, je bilo dela še več. Kljub velikim obremenitvam doma je bila uspešna v šoli, a se starši niso strinjali s tem, da bi šla študirat gradbeništvo. Vendar se študiju ni odrekla; če ni smela v Ljubljano, kjer je študirala njena sestra, bo študirala pa pred domačim pragom, si je rekla. V Kranju je končala kadrovsko smer organizacije dela in nato še računalništvo. Nekaj časa je učila, hkrati pa delala še doma.
Zakaj uradna in alternativna medicina ne gresta skupaj
Prof. dr. Pavel Poredoš, ki vodi Slovensko medicinsko akademijo, in prof. dr. Radko Komadina, ki je na čelu Slovenskega zdravniškega društva, sta skupaj s še nekaj uglednimi kolegi predstavila izjavo za javnost z naslovom Medicina in zdravilstvo potrebujeta jasno opredelitev. Pri tem zdravniki vztrajajo pri zakonski razmejitvi med alopatsko oziroma uradno zahodno medicino, ki jo učita tudi obe slovenski medicinski fakulteti, in tako imenovano alternativno medicino. Za zadnjo tudi menijo, da se sploh ne bi smela imenovati medicina, saj medicina temelji na znanstveno preverjenih metodah, podprta je s številnimi kliničnimi raziskavami, tako imenovana alternativna medicina pa naj bi delovala po občutku, »čarolijah« in naj bi imela le učinek placeba.
-
Sredi Spodnjih Hoč je cerkev sv. Jurija, ki hrani tudi zapise o najstarejši gostilni v tem kraju. Gostilno Divjak, ki stoji nasproti cerkve, so prvič nadzidali že leta 1760. Od takrat pa do danes je stavba doživljala mnoge spremembe in je tako kot nekoč še vedno pojem dobre, trdne gostilne. Skupaj s cerkvijo tvori središče kraja, ki leži na rodovitni zemlji Dravskega polja, nad njim pa se dviga Hočko Pohorje. »Žal ta del Pohorja zamira; skorajda vse propada, čeprav so tam zgoraj čudovite točke,« pravi Jože Divjak, moj sogovornik in lastnik te najstarejše gostilne v kraju. Na moje vprašanje, ali bo mogoče tovarna Magna pripeljala v kraj nov zagon, pravi, da še nič ne kaže na to, za zdaj v Hočah še ne čutijo sprememb. »Pri nas teče življenje še vedno po starih in ustaljenih tirnicah.«
-
Že od nekdaj so ljudje poznali moč lune in se ravnali po njenih menah. Vedeli so, da vpliva na plimovanje morja, menstrualni ciklus, rast in gibanje narave na Zemlji. Da ne gre za vraževerje, je potrdila tudi novejša znanost, saj je dokazala povezave med luninimi menami in temeljnimi biološkimi ritmi, ki so pomembni za telesni razvoj in zdravje pa tudi za telesne obremenitve in bolezni.
Torej nam spoznanja, do katerih so izkustveno prišli ljudje že davno v preteklosti, koristijo tudi v sodobnem času, ko je človek že stopil na Luno. O moči lune je napisanih veliko knjig – od ezoteričnih, ki predstavljajo luno kot žensko energijo jin, do praktičnih priročnikov, kot je tudi knjiga Vse ob pravem času, ki sta jo napisala Johanna Paungger in Thomas Poppe. Iz tega priročnika na kratko povzemamo nekaj nasvetov.
V očesu se zrcali tudi naše telo
Oko ni samo ogledalo duše. Naša šarenica je namreč kot odprta knjiga, na kateri je zapisano skoraj vse, kar smo doživeli v povezavi z zdravjem, kar smo podedovali po prednikih, pa tudi bolezni, ki se lahko pojavijo.
Iridiologija je že več kot 5000 let stara veda. V Sloveniji je sicer malo znana in še manj priznana, čeprav je že leta 1926 delovala šola geomatike in iridiologije v Slovenski Bistrici. V svetu je doživela velik razvoj po drugi svetovni vojni, vodilna pri tem pa sta bili Rusija in Nemčija, v Sloveniji pa je žal razvoj te vede za daljši čas zamrl. O iridiologiji smo se pogovarjali z mag. Sergejem Kajumovom, nevrologom, iridiologom in homeopatom, ki opozarja, da iridiologija zahteva veliko medicinskega znanja in klinične prakse. Naš sogovornik je po rodu iz Estonije, iridiologijo pa je študiral v Moskvi in Nemčiji. V Sloveniji je od leta 1998 in ima svojo ordinacijo za alternativno medicino. Je tudi avtor knjige Čudež iridodiagnostike, ki je izšla leta 2012 in v kateri predstavlja to metodo in tudi mnoge primere uspešnega zdravljena.
-
Azra Bukić Širovnik, pisateljica, žena, mama in babica; svetovljanka, ki se ne boji iskreno spregovoriti o življenju in ljubezni v vseh njenih odtenkih. Iz njenih del in iz nje same sije strast – kar počne, je »polnokrvno«. Tako kot ena najlepših sevdalink opeva staro pleme Azra, ki »za ljubav život gube i umiru, kada ljube«.
Izhaja iz stare aristokratske družine. Poetično pripoveduje o otroštvu: »Odraščala sem v Banjaluki, prelepem mestu, ki mu dajejo posebno moč in energijo zelena reka Vrbas ter številni grički. V otroštvu sem bila v neposrednem stiku z naravo in njeno lepoto, od ljudi pa z obema babicama, tetama, bratranci in sestričnami. Vsi smo se med seboj lepo razumeli in se vsakodnevno družili. Imela sem tri leta mlajšo sestro, za katero sem se čutila odgovorno …«
Skupinske meditacije in zdravljenje
Marinka Mikelj z Milj pri Kranju je lansko jesen že četrtič obiskala svetovno znanega brazilskega zdravilca Joãa Teixeira de Faria, ki ga imenujejo tudi João de Deus. Slovenci, ki že leta prihajajo k njemu, pa so to ime prevedli v Božji Janez. Na svojem posestvu zdravi skupinsko in s pomočjo mnogih entitet, saj se skozenj prelivajo energije številnih duhovnih mojstrov, tudi Kristusa.
Prvič je prišla k njemu skupaj z zdaj že pokojno Vido Vidmar, ki je živela v Braziliji. Marinko, ki je tudi sama zdravilka, je zanimalo, kdo je ta čudodelnik. Bila je zelo presenečena, ko jo je med veliko množico opazil in jo povabil k sebi. »Ob najinem prvem osebnem srečanju so se mi kar vlile solze, pol ure sem nepretrgoma jokala. Vprašal me je, ali se zavedam svojih sposobnosti, in pritrdila sem mu. Povedal je, da je moja naloga zdravljenje, da bom delala z entitetami tako, kot dela on, da imam velik potencial.
-
Glasba in šport sta rdeča nit družine Barun. Glasba zaznamuje vnukinjo Ano, ki študira džezovsko petje v Gradcu, Anina mamica Lili poje v skupini Mezzo, babica Rajka in dedek Tomo pa v pevski skupini Hrvaškega kulturnega društva. S športom se ukvarja vnuk Jakob, ki je član mladinske atletske reprezentance, prav tako sta tudi hčerki Lili in Željka še vedno športnici po duši. Željkina hči Sara pa združuje oboje: tako kot nekoč teta in mamica igra odbojko in tudi kitaro.
Tomo Barun je odšel iz rodnega Lusniča pri Livnu po končani srednji farmacevtski šoli. Leta 1965 je iz Bosne – na meji s Hrvaško pod Dinaro – prišel v Novo mesto, kjer je dobil tako želeno službo. V Krki, tovarni zdravil, ki se je takrat pospešeno razvijala in je potrebovala nov kader, je bil že zaposlen njegov prijatelj Toni Kučera. To je bila olajševalna okoliščina, saj mlademu fantu ni bilo enostavno oditi od doma.
Lajša bolečine in krepi odportnost
Bownova terapija spada med manualno-vibracijske terapije in pomaga vzpostaviti ravnotežje v fizičnem in energetskem sistemu. Razvil jo je Avstralec Thomas Bowen (1916–1982), ki sicer ni imel nobene terapevtske izobrazbe, je pa najprej uspešno pozdravil svojo ženo, ki jo je pestila huda astma. Letno je v povprečju zdravil več kot 13.000 pacientov, v več kot 85 odstotkih primerov je bil uspešen. Ko so leta 1975 v Avstraliji opravili anonimno anketo o zadovoljstvu pri uporabi naravnega zdravljenja, so pacienti pripisali Bownovi terapiji najvišje ocene; zaradi učinkovitosti so jo v Avstraliji nato vključili celo v sistem zdravstvenega zavarovanja. Bownova tehnika, kot je metodo poimenovala Svetovna zdravstvena organizacija, se je hitro razširila tudi po svetu. V Slovenijo je prišla pred več kot 20 leti, in sicer po zaslugi Jelke Slapar, ki je v Avstraliji spoznala to metodo kot medicinska sestra.
Sodobna kmetija s posluhom za tradicijo in novosti
Vas Griblje leži ob Kolpi v občini Črnomelj, v njej pa je nekaj velikih in odličnih kmetov. Nekoč je pri vsaki hiši rasla rdeča podolgovata čebula, ki je bila tako odlična, da so jo domačini prodajali po Sloveniji in Hrvaški. Nič več je ne pridelajo toliko kot nekoč, jo pa marsikdo – tudi Anica Totter – vsako leto posadi zase in nekaj malega za prodajo. Anica se je na kmetijo Totter preselila iz sosednje hiše, tako je svojega moža Alojza poznala od malega. Pet otrok imata: hčerki Metka in Urška ter sin Jaka živijo v Beli krajini, Metod, eden izmed dvojčkov, je v Ljubljani, drugi dvojček Ciril pa vodi kmetijo. »Če bi se dvojčka rodila bližje datumu, ko goduje Peter, bi bila Peter in Pavel, tako pa sta Ciril in Metod,« pripoveduje gospa Anica.