Rudolf Lopatec iz Dobrave pri Škocjanu, ki je s svojimi ročno izdelanimi čevlji segel celo do pariških modnih pist, pravi, da ostaja po srcu in duši kmet. Meni, da tisti, ki nad kmetovanjem vihajo nos, ne razumejo in ne cenijo življenja, saj vse izhaja iz zemlje, narave: hrana, najboljše surovine za oblačila in obutev ... Sam se tako v visokih krogih kot med kmeti dobro počuti, če je le med dobrimi ljudmi. So pa tu in tam takšni in drugačni, pravi. 

Rudolf je bil kot otrok zelo rad pri babici Mariji, ki ga je pazila in mu krajšala čas s pripovedovanjem o zgodovini njihove kmetije. Tudi o pradedu Janezu, čevljarju, ki je pridno delal, da bi si lahko nekoč kupil kos zemlje in kmetoval. Tako zelo je bil neučakan, da je s prvim prihranjenim denarjem ob čevljarski delavnici postavil kozolec, vendar vanj ni bilo kaj dati, ker ni imel travnika. Ker je sosednja zemlja pripadala gospodi Otoški, se je odpravil do »grofice«, kot so imenovali gospodarico, in predlagal, da bi kupil njen travnik, ki je...

Prihajamo v adventni čas, ko se od vsepovsod sliši glasba, tudi črnske duhovne pesmi. Te še posebno lepo zvenijo iz grl bratov Virtič, ki skupaj s prijateljem iz otroških dni tvorijo vokalno skupino 4Given. Za gospel, črnsko duhovno glasbo, so se odločili, ker »prinaša sporočilo radosti nad življenjem«. »Tako ga jemljemo – kot veselo sporočilo, evangelij,« pravijo vsi trije Virtičevi fantje. Že ime njihove skupine 4Given poudarja to sporočilo (forgiven – odpuščeno). O njihovi zanimivi družini smo se pogovarjali z Matejem, srednjim od treh bratov.

Rangusov mlin ob potoku Kobila v vasi Dolenje Vrhpolje je pred več kot sto leti kupil ded Antona Rangusa, sedanjega gospodarja in enega najbolj inovativnih mlinarjev pri nas. Ob obnovljenem starem mlinu stoji tudi sodobni električni mlin, ki melje same dobrote, tudi kamut – dragoceno in redko žito, ki izhaja iz starega Egipta.

Najbolj pa je ta mlin znan po ajdi, ki ima številne odlične hranilne in za zdravje varovalne lastnosti. Če je pri presnovi žit biološka vrednost beljakovin približno 50-odstotna, pri ajdi presega 90 odstotkov. Ajda uravnava tudi pretok krvi in preprečuje zastoje v kapilarah, spodbuja delovanje jeter, telo pa obogati tudi z železom, cinkom, magnezijem, fosforjem. Dragocena je tudi za sladkorne bolnike. Ajda, ki jo uvrščajo med žita, botanično pa je trava, ne vsebuje glutena, seveda če je tehnologija mletja tako dodelana, da v ajdovo moko ali kašo ne zaidejo sledi glutena, kar v sodobnem mlinu Rangusovi v celoti zagotavljajo. Tako je ajda dragocena hrana tudi za vse, ki trpijo zaradi preobčutljivosti za gluten ali celo za celiakijo.

Tahionizacija znižuje nivo entropije v fizični materiji, zato pospeši razstrupljanje, človeka harmonizira in umiri, krepi imunski sistem in upočasnjuje proces staranja. Pri zdravljenju se uporabljajo posebne komore in tako imenovana živa voda.

Tahioni so vrsta podatomskih delcev, ki potujejo s hitrostjo, večjo od svetlobe. Leta 1968 jih je odkril fizik Arnold Sommerfeld in jih poimenoval po grški besedi tachus, ki pomeni hiter. Tahioni imajo nenavadno lastnost, da pridobivajo hitrost, ko jim energija pojema, in obratno – ko jim dodajamo energijo, se njihova hitrost manjša. Na Zemljo prihajajo iz medzvezdnega prostora z visokoenergijskimi kozmičnimi žarki. Največ jih je na Antarktiki ali v notranjosti Grenlandije, nad 5000 metri nadmorske višine in ob nekaterih tekočih vodah globoko v pragozdovih Južne Amerike ali džunglah ekvatorialne Afrike. Ker je koncentracija tahionov na Zemlji zelo majhna, jih zbiramo s tako imenovanimi tahionskimi komorami; te so nastale potem, ko je dr. David Wagner z Univerze v Kaliforniji spoznal, da lahko s tahionsko energijo okrepi energijsko polje, povezano s fizičnim telesom. Razvil je postopek tahionizacije.

Oktobra pred 60 leti je Novomeščanka Milica Jakopin prejela prijazno pismo iz Nemčije; kot dijakinja ekonomske srednje šole v Ljubljani se je že pred tem v angleščini dopisovala z vrstnicama iz Japonske in Belgije; tokrat pa je bilo pred njo pismo v nemščini. Iz dopisovanja z Vero se je razvilo 60-letno prijateljstvo.

Mladi so si želeli stikov s svetom in znanja tujih jezikov, naslove pa jim je posredovala agencija Sven V. Knudsen iz Köbenhavna na Danskem in tudi med seboj so si izmenjavali naslove, in tako je bil svet prepleten s pismi. Mnoga prijateljstva so vzklila in se hitro tudi končala. Toda prijateljstvo, ki se je začelo s pismom Vere Beffart iz Wiesbadna, traja že šest desetletij in med njima še vedno potujejo pisma, seveda pa se tudi slišita po telefonu in se redno srečujeta. »Začeli sva si dopisovati kot dijakinji, danes sva babici, jaz celo že prababica, in vse bolj sva povezani. Povezali sta se tudi najini družini,« pripoveduje Milica.

Na vprašanje, ali je bilo zabavno na trgatvi, sem dobila pri družini Simonič iz Semiča dva odgovora – prvič, da je trgatev trdo delo, tako kot je potem tudi delo v kleti, in drugič, da je bilo kljub temu na njihovi letošnji trgatvi zares veselo.

»Prvič smo imeli harmoniko, peli smo in celo zaplesali,« je dejala gospa Alenka. Pojasnila je, da je za tako vzdušje poskrbela nova generacija – predvsem sin Gregor in njegovo dekle Nataša. Kako veselo bo torej za martinovo, ko iz mošta nastane vino! Toda v Simoničevi kleti iz grozdja, ki ga pridelajo na svojih dveh hektarih vinogradov, ne nastaja običajno vino, ampak penina, ki pa zahteva veliko časa in posebne postopke, zori pa cela tri leta. In ni samo ena, kar osem različnih penin pridelujejo.

Glede na misel filozofa Mirta Komela, da se kozmopolitizem ne razvije izključno iz urbane izkušnje, ampak iz kombinacije najzanimivejših univerzalnih protislovij, je družina Delavec iz Mač nad Preddvorom ena redkih pri nas, hkrati pa najboljši primer kozmopolitizma. A vse izhaja iz dela, kot o družini priča že priimek.

Domačija družine Delavec je po arhivskih podatkih stara že več kot 450 let. Nekoč so bili gruntarji in so imeli pol hube, kar je bilo mnogo bolje kot kajžarji, ki so imeli le hiško in eno kravico. Toda tudi gruntarji niso imeli dovolj za preživetje, zato so morali »doštukati« z delom pri bogatejših kmetih.

Franc Lorger je inženir kemijske tehnologije, njegov sin Goran pa inženir elektrotehnike, oba pa sta po duši bioenergoterapevta. Obdarjena sta z večjim bioenergetskim potencialom, ki sta ga nadgrajevala tudi z različnimi izobraževanji, še zlasti pa ju je navdušila Domančićeva metoda, po kateri tudi delata. Posvetila sta se pomoči ljudem, živalim, naravi ... Poudarjata, da ne zdravita bolezni, ampak ljudem in živalim energijo le pošiljata.

Veliko bolnih je pri njiju poiskalo pomoč, tudi Božidar Lelas. Komaj 30-letni komercialist je imel raka na modih in metastaze v pljučih. Po operaciji, pripoveduje, se je začela še večja groza, saj so rakaste celice kar podivjale, metastaze so bile že   v pljučih, jetrih, ob aorti... Bolečine so bile neznosne in tudi stroka je dvignila roke. Le malo življenja so mu še napovedali, toda družina in prijatelji so kljub vsemu zanj iskali pomoč. In tako je z zadnjimi močmi, ker je zaradi metastaz v pljučih komaj dihal, poklical Franca in le s težavo...

Ivan Sivec je maja dopolnil 70 let, julija pa je prejel visoko državno odličje – red za zasluge za narod. Takrat je predsedniku države Borutu Pahorju javno obljubil, da bo, če bo zdrav, napisal vsaj še trideset knjig. »Lani so mi namreč izrezali ledvico in z njo vred skoraj sedemcentimetrski rakasti tumor. Zdaj spet funkcioniram kot prerojen. Hvala vam, ljudje v belem, ste čudoviti ljudje!« pravi sogovornik.

Ivana Sivca pozna tako rekoč vsak Slovenec, saj je že poldrugo desetletje med najbolj branimi avtorji. Obenem je najplodovitejši slovenski pisatelj, saj je do zdaj napisal kar 157 knjig, ki so natisnjene v več kot 355.000 izvodih. Po njegovih štirih romanih Pozabljeni zaklad, Vlomilci delajo poleti, Zakleta bajta in Princ na belem konju so bili posneti filmi in televizijske nadaljevanke. Je avtor več kot tri tisoč besedil za narodno-zabavno in zabavno glasbo, poleg tega je napisal več monografij o znanih slovenskih skladateljih.