Jože Kašca iz vasi Soča si je od nekdaj želel imeti svojo gostilno, a mu tega ni uspelo uresničiti. Je pa željo vsaj delno uresničil pri svojih 65 letih, in sicer je postavil kamp. Njegovo delo uspešno nadaljuje vnuk Peter Della Bianca, ki je s svojo inovativnostjo in odgovornim odnosom do narave nadgradil dedove ideje, kamp razširil in ga moderniziral.

Po krepkem stisku roke in sveži podobi nisem mogla verjeti, da ima Jože že 96 let. Le noge ga več ne držijo prav dobro. Natančno se spominja marsikatere vragolije pa tudi marsikaterega zelo resnega dogodka iz preteklosti, včerajšnji dogodki pa mu uhajajo iz spomina. Bil je partizan in prestal je marsikaj težkega. Kasneje je postal logar in svoje delo je opravljal z velikim veseljem vse do upokojitve. Takrat je začel novo kariero.

Koga ne bi razveselila obljuba o visoki denarni nagradi, ki je že skoraj vaša, le še eno malenkost morate naročiti ... Zgodba se ponavlja, pa naj kupujemo rože, knjige ali prehranska dopolnila. Kot se ponavljajo vabila na brezplačno računalniško diagnostiko – kako vabljivo! Človek ne pomisli, da ta darežljivost služi predvsem prodaji izdelkov, ki zdravijo ravno tisto tegobo, ki jo bo »ugotovila« ta računalniška diagnostika. To sta le dva primera iz poplave mnogih, ki spretno nagovarjajo starejše, bolne, osamljene ljudi.

Svetovno priznani enolog dr. Julij Nemanič je bil štiri leta član izvršnega odbora Mednarodne organizacije za trto in vino (OIV) v Parizu. Je dobitnik mnogih priznanj, tudi francoskega viteškega križca (Chévalier de mérite d'agricole) za zasluge v vinarstvu. In je tisti »čarodej«, ki je belokranjska vina popeljal do najvišje kakovosti. Veliko je potoval, hkrati pa vsa ta leta redno obdeloval tudi svoj vinograd. O njegovem zanimivem življenju sva se pogovarjala v Metliki v družinski hiši, ki stoji tik pod hribom, imenovanim Veselica. Svojih 80 let »dobro skriva«, saj sta oba z ženo Stanko neverjetno mladostna. Ali ima za tako vitalnost zasluge tudi modra frankinja, bogata z antioksidanti?

V družini Hrovat so vsi zapisani trdemu delu, sonaravnemu napredku pa tudi adrenalinskim športom. Tudi potujejo radi, to pa privoščijo tudi zaposlenim v njihovem podjetju, saj gredo enkrat na leto skupaj na izlet v tujino. Njihova hiša stoji v Podkorenu tik ob znameniti FIS-progi, zato ni nič čudnega, da so od malega zaznamovani z gorami in smučanjem.

 Janez (Jani) je ponosen družinski človek in že od leta 2014 župan Kranjske Gore. Prizadevno in vztrajno razvija številne potenciale te občine. Mlajša hči Meta navdušuje s smučarskimi dosežki na najvišjem nivoju, starejša Urša, nekoč tudi smučarka, pa je postavila že svojo turistično-gostinsko dejavnost. Za vsemi pa je Darja, žena in mama, ki drži tri družinske in poslovne vogale. 

Pogovor z Marijo Mojco Vilar, diplomirano slikarko, in njeno mamo gospo Maro, legendarno ljudsko pevko, je zelo iskriv, poln posebnih spominov, harmonije in humorja. Marsikaj imata skupnega; bolj kot z besedami sta s pesmijo in načinom sploh »sporočali«, kako zelo sta povezani in kako sta si podobni. Ob tem pa je vsaka zase zelo močna in povsem samostojna ženska. Še zlasti pri gospe Mari, ki je 26. januarja (le dan pred Mozartovim rojstnim dnem) praznovala 87 let, je poudarek na samostojnosti. Vesela je, da lahko sama skrbi zase, da lahko pomaga drugim ljudem in tudi domačim, da se vsak dan vozi s kolesom. Precej tega je splošno znanega, toda gospa Mara je še marsikaj.

Vida in Robert Yebuah sta se spoznala v ljubljanskem študentskem naselju. Vida je prišla iz Novega mesta na pedagoško akademijo, Robert pa iz Gane – iz etične skupine Ga – na študij metalurgije. Z njene strani je bila to ljubezen na prvi pogled, Robert pa je bil sprva malo zadržan. »Ko pa sem ugotovil, da so njeni žareči pogledi namenjeni meni, sem se sprostil in si priznal, da tudi jaz enako čutim do Vide.«

 Robert si je sicer želel v rodni Akri študirati arhitekturo, toda ker v srednješolskem programu niso imeli umetniškega risanja, se na želeno fakulteto ni mogel vpisati. Tudi v Ljubljani mu to ni uspelo, kajti študentje iz Gane so lahko v tujini študirali le na fakultetah, ki jih v Gani ni bilo. Robert se je zato prijavil za študij metalurgije, vendar z upanjem, da ga bo v Jugoslaviji lahko zamenjal za študij arhitekture. To mu pa ni uspelo, ker je prav tisto leto ganska vlada poslala okrožnico vsem državam, da morajo ganski študentje študirati natanko tisto, za kar so se prijavili. 

Čakra je izraz, ki postaja vse bolj domač, pa vendar se marsikdo sprašuje, kaj to sploh je. To so vrtljivi energijski centri (tudi psihični centri ali centri zavesti), povezani z določenimi organi in žlezami z notranjim izločanjem. Poznali pa so jih že stari medicinski sistemi. Vsaka izmed čaker upravlja določeno področje našega življenja, je pa tudi »zapisovalka« naših izkušenj, prepričanj, misli, čustev, zaznav, idej, vrednot ... Če delujejo preveč ali premalo, povzročajo nezdrava stanja ali celo bolezen, ko pa delujejo optimalno, nam prinašajo harmonijo in zdravje. Imamo več teh »centrov moči«, osnovnih čaker pa je sedem.

Mara Ovsenik, rojena Križaj, zaslužna profesorica Fakultete za organizacijske študije, je doštudirala slavistiko, magistrirala iz organizacijskih ved in kar dvakrat doktorirala, in sicer iz socialne politike in socialnega menedžmenta na sarajevski univerzi, iz menedžmenta kakovosti pa na Fakulteti za organizacijske študije. Glede na njeno življenjsko zgodbo pa bi lahko rekli, da je doktorirala tudi iz mnogih življenjskih situacij, s katerimi se je kalila.

Izhaja iz okolice Škofje Loke, iz njenega srečnega otroštva pa še zlasti sije lik babice Marije. »Bila je mila, topla oseba, ki je znala brez povzdignjenega glasu – danes bi rekli konstruktivno – opozoriti na nepravilnosti. Učila nas je, da smo eno s stvarstvom.« Življenjska zgodba njene babice je nenavadna, saj je bila določena za nuno, in to poslanstvo je z veseljem sprejela. Ko je imela nunski stan, je dosegla tudi univerzitetno izobrazbo. Ker pa je njen brat, ki naj bi prevzel bogato domačo kmetijo, padel na ruski fronti, so starši hčerko vzeli iz samostana in jo poročili z vdovcem iz sosednje, druge največje kmetije. Verjetno ji ni bilo lahko živeti z nepismenim in ne ravno tankočutnim človekom, toda sprejela je to življenje in se predala družini. Rodila je dva otroka, eden je umrl kot dojenček, z Marinim očetom in njegovo družino pa je živela do smrti. 

Na vprašanje, kje leži vas Kačiče, bi znal le malokdo odgovoriti. Pa vendar so za to lepo vas, ki leži blizu Parka Škocjanske jame, torej na stičišču apnenčastega Krasa in flišnatih Brkinov, vedeli že na dunajskem dvoru. Leta 1898 so ob 50. obletnici vladavine presvetlega cesarja Franca Jožefa I. za napredno kmetovanje podelili »pranonotu« naše sogovornice Andrejke Cerkvenik denarno nagrado 50 kron. V hranilnici ga je čakal denar, na hišni številki 13 pa ga je presenetila še imenitna listina.

Andrejka je po družinskem rodovniku že šesta generacija (od skupno devetih), ki neprekinjeno živi na domačiji. Živi skupaj z mamo Katico, ki je pri 83 letih še vedno vitalna. Gospa Katica in njen pokojni mož sta hčerkama – mlajši Andrejki in starejši Aniti, ki je uspešna odvetnica – dala najlepšo doto s šolanjem, delavnostjo in posebnim odnosom do tradicije in zemlje. 

Fitomedicina je široka veja znanosti, ki zajema zdravilno delovanje zelišč, gob, dreves ... Je preplet ljudskega zdravilstva in sodobne znanosti, ki te fenomene raziskuje in »sodelovanje z naravo« postavlja na nove temelje. »Zato doživljamo renesanso starih znanj,« pove Maria Ana Kolman, ki proučuje zdravilno moč narave in pravi, da se od nje vsak dan znova kaj nauči. Z njo smo se pogovarjali predvsem o zdravilni moči dreves – dendroterapiji. Poudarja dognanja japonskega znanstvenika Qing Lija, ki dokazujejo, da »gozdna kopel« že po dveh urah okrepi imunski sistem za 50 odstotkov.