Metodo s kriokomoro so prvič uporabili na Japonskem leta 1980. Terapija na minus 150 stopinj Celzija prinaša veliko pozitivnih učinkov, za hitro regeneracijo telesa pa jo uporabljajo tudi ljudje, ki živijo pod stresom in so fizično ter psihično preobremenjeni.

Kriokomora je svoje mesto našla kot dodatna metoda pri obravnavi različnih kroničnih obolenj. Kot kažejo raziskave, je mogoče s kratkotrajnim ultratemperaturnim šokom celotnega telesa v določeni meri zavreti vnetne procese. »Ugotovili so namreč, da načrtno odmerjen mraz ugodno vpliva na razmerje med provnetnimi in protivnetnimi informacijskimi molekulami (citokini) v telesu. Medtem ko so kratkotrajna vnetja nujna za boj proti poškodbam in okužbam, imajo dolgotrajna kronična vnetja pogosto zelo resne negativne posledice.

Nataša Dolejši, agronomka z znanstvenim magisterijem iz arboristike (nege urbanega drevja), nadaljuje 90-letno družinsko tradicijo izdelave gumbov. Ko človek spozna to zanimivo, vedoželjno in nadvse delavno gospo, razume, da preskok od agronomije do gumbov zanjo ni bil težka izbira, saj sama pravi, da potrebuje vedno nove izzive. In teh ji pri gumbih ne zmanjka: »Tako majhen krogec je, vendar omogoča toliko variant, oblik, barv ...« Začelo pa se je z dedkom Čehom.

 V Lukah na Češkem je leta 1931 Jenda Dolejši ustanovil delavnico za izdelavo gumbov, kjer se je izmojstril tudi njegov brat Štefan. Jenda naj bi svoje znanje širil v Slovenijo, kjer gumbarjev še ni bilo. »V tistem času so veliki mojstri svoje znanje prenašali tako, da so potovali in učili ljudi svoje obrti. Končno je tudi Plečnik potoval in svoje izjemno znanje prinesel na Dunaj, v Prago …« pravi Nataša. Ker je Jenda že imel družino, se je za pot v Slovenijo javil mlajši Štefan, ki je bil še »ledik in fraj«. Toda ne dolgo, saj se je v Ribnici na Dolenjskem, kamor je pripotoval, zagledal v Antonijo. Njena mama je bila vdova in si je finančno pomagala tako, da je oddajala prostore. Štefan je tam osnoval prvo delavnico za izdelovanje gumbov in si našel tudi ženo.

Veronika Aljančič ima veliko talentov, ki segajo od športa do ročnih del. Ima kar dve diplomi, pridobila pa je tudi kvalifikacijo za kuharico in še licenco za rokometno trenerko. Z možem Rudijem vodita gostilno Pr' Bizjak na Zgornji Beli, ki jo je Veronika prevzela po očetu. Njena zasluga je, da gostilna slovi po odlični kuhinji, mož pa skrbi za vsestransko udobje gostov.

Po kranjski gimnaziji se je Veronika želela vpisati na gradbeno fakulteto, čeprav se je zavedela, da bo težko izvedljivo. Izhaja namreč iz družine, ki ima gostilno že od leta 1804, in vsa družina je bila vanjo od nekdaj zelo vpeta. Že kot gimnazijka je morala popoldne in ob koncih tedna poprijeti za vsako delo, pa ne le v kuhinji in strežbi (zato ni prav nič čudno, da je od malega hitro in natančno računala), ampak tudi okoli gostilne. Z očetom sta marsikaj sama popravila, uredila, celo sezidala. Ko so pridobili prvo avtomatsko zasebno kegljišče, je bilo dela še več. Kljub velikim obremenitvam doma je bila uspešna v šoli, a se starši niso strinjali s tem, da bi šla študirat gradbeništvo. Vendar se študiju ni odrekla; če ni smela v Ljubljano, kjer je študirala njena sestra, bo študirala pa pred domačim pragom, si je rekla. V Kranju je končala kadrovsko smer organizacije dela in nato še računalništvo. Nekaj časa je učila, hkrati pa delala še doma.

Sredi Spodnjih Hoč je cerkev sv. Jurija, ki hrani tudi zapise o najstarejši gostilni v tem kraju. Gostilno Divjak, ki stoji nasproti cerkve, so prvič nadzidali že leta 1760. Od takrat pa do danes je stavba doživljala mnoge spremembe in je tako kot nekoč še vedno pojem dobre, trdne gostilne. Skupaj s cerkvijo tvori središče kraja, ki leži na rodovitni zemlji Dravskega polja, nad njim pa se dviga Hočko Pohorje. »Žal ta del Pohorja zamira; skorajda vse propada, čeprav so tam zgoraj čudovite točke,« pravi Jože Divjak, moj sogovornik in lastnik te najstarejše gostilne v kraju. Na moje vprašanje, ali bo mogoče tovarna Magna pripeljala v kraj nov zagon, pravi, da še nič ne kaže na to, za zdaj v Hočah še ne čutijo sprememb. »Pri nas teče življenje še vedno po starih in ustaljenih tirnicah.«

Že od nekdaj so ljudje poznali moč lune in se ravnali po njenih menah. Vedeli so, da vpliva na plimovanje morja, menstrualni ciklus, rast in gibanje narave na Zemlji. Da ne gre za vraževerje, je potrdila tudi novejša znanost, saj je dokazala povezave med luninimi menami in temeljnimi biološkimi ritmi, ki so pomembni za telesni razvoj in zdravje pa tudi za telesne obremenitve in bolezni.

Torej nam spoznanja, do katerih so izkustveno prišli ljudje že davno v preteklosti, koristijo tudi v sodobnem času, ko je človek že stopil na Luno. O moči lune je napisanih veliko knjig – od ezoteričnih, ki predstavljajo luno kot žensko energijo jin, do praktičnih priročnikov, kot je tudi knjiga Vse ob pravem času, ki sta jo napisala Johanna Paungger in Thomas Poppe. Iz tega priročnika na kratko povzemamo nekaj nasvetov.

Oko ni samo ogledalo duše. Naša šarenica je namreč kot odprta knjiga, na kateri je zapisano skoraj vse, kar smo doživeli v povezavi z zdravjem, kar smo podedovali po prednikih, pa tudi bolezni, ki se lahko pojavijo.

Iridiologija je že več kot 5000 let stara veda. V Sloveniji je sicer malo znana in še manj priznana, čeprav je že leta 1926 delovala šola geomatike in iridiologije v Slovenski Bistrici. V svetu je doživela velik razvoj po drugi svetovni vojni, vodilna pri tem pa sta bili Rusija in Nemčija, v Sloveniji pa je žal razvoj te vede za daljši čas zamrl. O iridiologiji smo se pogovarjali z mag. Sergejem Kajumovom, nevrologom, iridiologom in homeopatom, ki opozarja, da iridiologija zahteva veliko medicinskega znanja in klinične prakse. Naš sogovornik je po rodu iz Estonije, iridiologijo pa je študiral v Moskvi in Nemčiji. V Sloveniji je od leta 1998 in ima svojo ordinacijo za alternativno medicino. Je tudi avtor knjige Čudež iridodiagnostike, ki je izšla leta 2012 in v kateri predstavlja to metodo in tudi mnoge primere uspešnega zdravljena.

Azra Bukić Širovnik, pisateljica, žena, mama in babica; svetovljanka, ki se ne boji iskreno spregovoriti o življenju in ljubezni v vseh njenih odtenkih. Iz njenih del in iz nje same sije strast – kar počne, je »polnokrvno«. Tako kot ena najlepših sevdalink opeva staro pleme Azra, ki »za ljubav život gube i umiru, kada ljube«.

Izhaja iz stare aristokratske družine. Poetično pripoveduje o otroštvu: »Odraščala sem v Banjaluki, prelepem mestu, ki mu dajejo posebno moč in energijo zelena reka Vrbas ter številni grički. V otroštvu sem bila v neposrednem stiku z naravo in njeno lepoto, od ljudi pa z obema babicama, tetama, bratranci in sestričnami. Vsi smo se med seboj lepo razumeli in se vsakodnevno družili. Imela sem tri leta mlajšo sestro, za katero sem se čutila odgovorno …«

Marinka Mikelj z Milj pri Kranju je lansko jesen že četrtič obiskala svetovno znanega brazilskega zdravilca Joãa Teixeira de Faria, ki ga imenujejo tudi João de Deus. Slovenci, ki že leta prihajajo k njemu, pa so to ime prevedli v Božji Janez. Na svojem posestvu zdravi skupinsko in s pomočjo mnogih entitet, saj se skozenj prelivajo energije številnih duhovnih mojstrov, tudi Kristusa.

Prvič je prišla k njemu skupaj z zdaj že pokojno Vido Vidmar, ki je živela v Braziliji. Marinko, ki je tudi sama zdravilka, je zanimalo, kdo je ta čudodelnik. Bila je zelo presenečena, ko jo je med veliko množico opazil in jo povabil k sebi. »Ob najinem prvem osebnem srečanju so se mi kar vlile solze, pol ure sem nepretrgoma jokala. Vprašal me je, ali se zavedam svojih sposobnosti, in pritrdila sem mu. Povedal je, da je moja naloga zdravljenje, da bom delala z entitetami tako, kot dela on, da imam velik potencial.