Večina vrtnega rastlinja je v zadnjih pripravah na počitek, za nami so spominski dnevi na naše prednike, barvitost listja počasi izgineva in v vrtu je več mokrote in sence. Toda kljub vsemu november ponuja mnogo lepote in še več ustvarjalnih dejavnosti, ki so vpete v ta letni čas. Zimzeleni listavci so v našem podnebju v manjšini tudi po vrtovih, zato jih morda cenimo nekoliko bolj kot drugo rastlinje. Nekatere velja posebej omeniti, saj je še vedno čas, da jih posadimo, če to koga zamika.

Barvitost v zimskem času je vedno dobrodošla, pa naj bo to le zelenilo v katerem od mogočih odtenkov ali pa celo pisanost, kakršno ponujajo nekatere sorte bodike. Prvotna zelenolistna oblika ( Ilex aquifolium ) je kar naša samonikla rastlina, vendar v naravi redka in zavarovana, zato vsem njej sorodnim vrstam v vrtu ponudimo zatišno in manj izpostavljeno lego. Bodike so največkrat dvodomne: ene rastline imajo samo ženske, druge samo moške cvetove. Nastavek plodov torej pričakujemo le na ženskih rastlinah, ki imajo v bližini opraševalca.

Ograja v vrtu ali okoli njega je včasih potrebna in sploh ne pomeni zaplankanosti pred sosedi! V primerjavi z lesenim plotom ali žično ograjo imajo živice ali žive meje ob svojih pomanjkljivostih tudi znatne prednosti. Z njimi se lahko ustvarjalno poigramo, saj je na voljo precej za to primernih rastlin. Tako so lahko živice razkuštrane in cvetoče, lahko pa tudi le zimzelene in strogo postrižene.

Brez razmejitev v naravi in v našem bivalnem okolju manjka občutek za prostor. Ograje in žive meje so zato bistven vrtni element. Meje, če so že potrebne in se z njimi strinjajo mejaši, naj bodo še lepe, koristne in funkcionalne. Tem zahtevam ustrezajo živice ali žive meje. Glavne prednosti žive meje so: prisotnost zelenja namesto mrtvih elementov, tu si najdejo gnezdišče mnoge ptice, ustvarjajo intimo z zastorom pred neželenimi radovedneži, prestrežejo nekaj vetra, zadržijo del hrupa in precej prahu.

Z naravo in vrtom ni nikoli dolgčas in jesensko obdobje ponuja obilo pestrega zadovoljstva, a tudi nekaj opravil, ki so povezana prav s tem letnim časom. Z nekaterimi vrtnimi deli zdaj ni dobro odlašati. Čebulnicam se že mudi, vsaj tistim, ki naj pripravijo cvetočo dobrodošlico naslednjo pomlad. Na to se moramo pripraviti že pred zimo, da bodo imele korenine dovolj časa za potrebno rast.

Strokovno popolnoma zgrešeno in rastlinam neustrezno je morebitno sajenje čebulic iz »ugodne ponudbe« neprodanih zalog enkrat v marcu. Osnovni elementi cvetne pomladi morajo biti posajeni že jeseni, pa naj bodo to žafrani, vetrnice, tulipani ali narcise. Pravi prostorček za čebulnice je vsak presledek med grmovnicami in drugimi trajnicami, za katerega ne načrtujemo zgodnje pomladne zasaditve. Nekaj koristnih namigov iz prakse pa je vseeno vredno upoštevati. Karkoli že nameravamo nakupovati za jesensko sajenje, je zdaj v glavnem že na policah, a zaloga in izbira se utegneta tudi zmanjševati, zato ne smemo odlašati. Pomembno je tudi, da se ob zgodnjem sajenju ni treba bati mokrotnih dni, ko človek ne more s prsti in motiko v zemljo. Nad posajenimi gomoljčki in čebulami naj bo prsti za njihovo dvakratno debelino.

Najbolj vroči tedni prinašajo svoje posebnosti ter ponujajo mozaik opravil z bolj ali manj znanimi lepoticami. Skrb zanje še ne pomeni, da se je treba odreči načrtovanemu sproščujočemu oddihu. Vse to ni prav nič težko povezati z dopolnjevanjem vrtnarskih izkušenj. Tu je nekaj aktualnih namigov.

Vsekakor tudi v poletnem času priporočam, da se ljubitelji rastlinskega sveta razgledajo po bližnji ali daljni okolici. Botanični vrtovi so vedno vredni ogleda, tudi ljubljanski vrt domovinske flore ali mnogo mlajši na drugem koncu – pod Pohorjem. Povsod je rastje iz našega in tujega okolja dostopno za ogled in dobro označeno, v kateri od gojitvenih gredic ali na stojnici je morda pripravljena tudi sadika za vas. Vsi botanični vrtovi pobirajo semena s svojih rastlin in tudi sicer poklicni vrtnarji pogosto izkazujejo naključnemu obiskovalcu več kot le službeno prizadevnost.

Med bolj priljubljene trajnice spadajo bradate perunike, a nekatere skupine iz tega rodu prepoznamo prav po tem, da nimajo bradice. Takšen razločevalni opis je potreben zaradi značilne cvetne zgradbe. Vse perunike imajo tridelno grajen cvet, a nekatere imajo na zunanjih treh cvetnih listih značilne kocinaste izrastke, imenovane bradica, druge pa ne. Prav ob teh drugih in drugačnih, ki imajo v tleh korenike, ne čebulic, se pomudimo tokrat.

Rod perunik je s svojimi predstavniki pomemben del rastlinstva vse severne poloble in tudi v slovenskem rastlinstvu imamo štiri vrste. Le ena med njimi, tj. ilirska perunika, je bradata, brez bradice pa so sibirska, travnolistna in obvodna. Znano je, da se njihovo rodovno ime (Iris) nanaša na starodavno mitološko glasnico bogov z Olimpa, slovensko ime pa spominja na slovanskega Peruna. Travnolistna perunika (Iris graminea) je manj opazna, ker ima prav kratke cvetne peclje, zato pa nadvse prijetno diši. Obvodna perunika (Iris pseudacorus) kot plevel raste po močvarah in jarkih, a je s svojimi rumenimi cvetovi maja in junija kot naravni okras raztresena po vsej Sloveniji. Med skoraj meter dolgimi črtalastimi listi odženejo večcvetna stebla in takšno postavo ohranjajo tudi maloštevilne vrtne izboljšave te vrste.

Prihajajoči mesec ponuja obilje vrtnarskih lepot, izbira pa je prepuščena okusu posameznika. Kljub temu naj iz praktičnih izkušenj izluščim nekatere aktualne lepotice tega časa, namignem nekaj o njihovi negi ter jih priporočim v oskrbo za dolgotrajno veselje ob njih. Prostor dopušča le majhen izbor, a že s tem je mogoče obogatiti vrt celo takrat, ko imamo na voljo manjši prostor.

Med brskanjem po svojih fotografijah preteklih pomladi sem naletel na skladno druženje trajnice in čebulnice, in te lepote enostavno ne morem obdržati le zase. Ta vrsta divjakovca ( Doronicum orientale, nekoč C aucasicum, ker je res doma tudi na Kavkazu) pri nas ne raste v naravi, v divjini, zato pa ima v slovenskem rastlinstvu tri manj pomembne in manj postavne sorodnike. Vsekakor je to nezgrešljivo lepa pomladna trajnica, ki s svojimi rumenimi koškastimi cvetovi kar nekoliko spominja na cvetje manjših gerber.

Z vzpenjavkami v bivanjskem okolju ustvarjamo navpično razsežnost, ki je nežnejša od togih vej grmovnic ali drevesnih stebel. Izbira med vrstami in sortami je velika, botaniki pa bi jih delili na takšne, ki se oklepajo z viticami, z oprijemalnimi koreninami ali pa se ovijajo po oporah z vedno iščočim gibanjem rastočih vršičkov. Mnoge cenimo predvsem zaradi osvežujoče zelenega listja, kjer je včasih zelenina celo popestrena z dodatno obarvanostjo. Spet druge najraje sprejemamo, ko se bujno razcvetijo.

Med najbolj neučakanimi pomladnimi rožicami so ob zvončkih in žafranih preproste rumene trobentice, brezstebelni jegliči, kot jih srečamo v naravi. Vrtnarji ponujajo njihove izboljšave v bogati barvni paleti. Lepe so in kljub nizki ceni jih je mogoče ohranjati v vrtu vsaj še za eno cvetenje.

Vrtnarji jih vzgajajo iz semena v skromno ogrevanih rastlinjakih ter jih ponujajo v pripravnih lončkih, a ni nujno, da so to cvetlice za eno samo pomladno sezono. V stanovanju jim najbolj prija hladnejši prostor z vlažnejšim ozračjem in tudi prst se ne sme izsušiti. Ko pa kupljene trobentice odcvetijo, jih lahko v vrtu posadimo v senco ali polsenco, vsekakor pa naj to ne bi bilo peščeno rastišče. Prst naj vedno ohranja nekaj vlage, zato je v vrtnarsko pripravljenih substratih pomemben delež glinenih delcev.

Obe sta nadvse lepi in zanimivi cvetni popenjavki in jima niti ne smemo zameriti, da imata radi toplo okolje, saj sta doma iz Južne Amerike. Zato ju pri nas gojimo kot sobnici, a poleti sta nadvse hvaležni za izpostavljenost poletnemu soncu na prostem. Prva je razširjena pod imenom dipladenija, druga pa je bugenvileja.

Pod imenom dipladenija poznamo rastlino še danes, čeprav je njeno veljavno strokovno ime Mandevilla sanderi. Ta rastlinski rod je doma po vsej tropski Ameriki in omenjena vrsta je verjetno vrtnarsko najpomembnejša. Zanjo so značilni popenjava rast in trobentasto oblikovani cvetovi v različnih barvah. Sprva smo poznali le takšne z rožnatimi cvetovi, danes pa je izbor povečan na več rdečih odtenkov in belo-rdeče cvetove, pa tudi čisto bele z rumenim grlom si lahko kupimo. Vrtnarji z rastnimi hormoni pripomorejo k zbiti rasti, in ob nakupu pogosto rastline ne kažejo popenjave narave. Toda kupljeni primerki kmalu nadaljujejo rast z dolgimi poganjki, ki jih lahko usmerjamo po opori. V naravi je to mogočna vzpenjavka z nekaj metri dolgimi poganjki.

V temačnih zimskih mesecih zelene sobnice prijetno poživijo okolje. Zelena barva pomirja in osvežuje, simbolizira upanje.  Zato pa: le kdo naj začenja nov koledarski krog v turobnem brezupu? Morda vam je lahko tokratni izbor v spodbudo in pomaga prebroditi sivino dneva, pa še nekaj koristnih namigov je zraven.

V stanovanju so zeleneče rastline vedno dobrodošle, pa naj bodo to majhne ali malo večje lončnice ali do stropa segajoče posodovke. Od takšnih, ki očitno presegajo sobne razsežnosti, se večinoma težko poslovimo in zanje le poredko najdemo primeren prostor pri znancih in v soseščini . Za mnoge pa le obstaja rešitev. Lahko jih pomladimo in iz zgornjega dela, ki sega že do stropa,  vzgojimo novo rastlino. Najzanesljivejše to naredimo z omahovljenjem ranjenega stebla, ki ga na predvidenem mestu tvorbe korenin ovijemo s plastično folijo, in skrbimo za stalno navlaženost. Za ta poseg se lahko odločimo že pozimi, s pomladitveno rezjo pa je le bolje počakati tople dni nekje v marcu.