Tilka je ravno pogledala skozi okno in pred blokom zagledala sosedo Sonjo, samo.

»O, niso ga spustili domov!« je takoj vedela in vedela je tudi, kako nesrečna bo zdaj Sonja. Gotovo ni kar tako, če upaš, da se bo mož za praznike vrnil domov, pa ostane v bolnišnici. Dve nesreči sta to: on sam in bolan tam v tujem okolju, ona v prazničnih dneh sama doma. O bolnišnici Tilka ne ve ničesar, saj ni bila še nikoli tam, kako je biti sam doma, pa ve. Vendar je to zanjo drugače. Tilka je že dolgo sama, sosedi pa bo to boleče novo in tuje.

»Kako pišeš te svoje zgodbe? Kje dobiš tematiko?« so me vprašale sošolke, ko se nam je prvič jeseni uspelo dobiti na kavi, za katero smo dogovorjene. Enkrat na mesec, to pa res ni preveč, uro in pol, morda dve, da se vidimo, se zagledamo druga drugi v oči (in v gube!) in si rečemo, da smo dobro in nam gre. Ne, ne damo se kar tako, leta tečejo, vendar me tečemo pred njimi, da nas občutek staranja ne bi ujel.

Zadnjič se mi je zgodila smešna reč.

Sosedi sem rekla: »Pomagala mi je doktorica ta in ta.«

Še enkrat je moral priti sem, vlekli so ga premnogi spomini – še enkrat bo poskusil preživeti tak dan, kot sta bila navajena. Ni sicer naložil premnogih dobrot v hladilno torbo, kot je to delala ona, on sam ni tako natančen: sendvič, termovko in jabolko je dal kar v nahrbtnik in vedel je, da mu bo to dovolj.

Zdaj je marsikatero stvar poenostavil in vedno se je pokazalo, da je zanj dovolj dobro. Ni tako vzorno skrbel za nobeno stvar, kot je to znala ona, vendar je za preživetje znal poskrbeti. Njegove majice in puloverji so v tem samskem življenju doživeli sicer samo še hladno likanje, pa vendar se ni počutil zmečkanega, ko je hodil okoli. Vdovec Luka ga je naučil tega trika: ko je perilo suho, ga zložiš in v kupčkih pospraviš v omaro in teža pogladi blago, da je videti kot zlikano.

Prišel je prvi september in okoli sebe je kot vsako leto čutila veselo vznemirjenje. Vsaj ona je tako mislila, saj si ni znala predstavljati, da se otroci ne bi veselili novega šolskega leta in novega začetka. Ona se je veselila vsako leto znova, vsa leta in vsa desetletja. Ko se poletje prevesi v jesen, ko se malo shladi in je treba vendarle vzeti s seboj jopico za vsak primer in za piš prvega jesenskega vetriča, sama od sebe pride misel na šolo. 

Kako se je vedno vznemirjeno pripravljala na prvi šolski dan! Čeprav je štirideset let hodila v prvi razred, se je vsako leto posebej naučila novo zgodbo za prvi dan – si izmislila novo lepo misel, s katero bo potolažila prestrašene, in si pripravila novo igrico, s katero bo umirila razigrane in nemirne. Štirideset let! Njeni prvi prvošolčki bodo prav kmalu srečali abrahama in lani je sprejela v šolske klopi marsikaterega vnuka svojih prvih učencev.

Nič posebnega ni bilo, pravzaprav se mu je vsaj zdelo tako – potem pa taka diagnoza! Nikoli v življenju ni razmišljal o zdravju – ljudje, ki so se pogovarjali o boleznih in bolečinah in pritisku in težkem vremenu in kje jih kaj trga, so se mu zdeli res bedni in jih je tudi malo zaničeval. Kakšno prazno življenje morajo živeti, ko se stalno vrtijo samo okoli bolečin. On je svoje telo gledal popolnoma drugače. Včasih je komu vrgel tisti znani stavek:

»Če si star 50 let in se zjutraj zbudiš in te nič ne boli, nisi živ, ampak mrtev!«

Da bo tudi on povabljen na maturantski ples, se Andreju še sanjalo ni. Ljuba Nika, kako so se ji svetile oči, ko mu je prinesla vabilo. »In boš plesal z mano dunajski valček?«

Dunajski valček! En, dva, tri, en, dva, tri … Še zdaj se vidi, mladeniča v vojaških čevljih, kako si je polglasno štel, ko se je od vojakov vrnil na nagradni dopust za novo leto. Mladina je v kulturnem domu pripravila praznovanje in z veseljem se ga je udeležil. V uniformi, taka so bila takrat pravila. Pet let je bil starejši od Mete, ki je v času njegove vojaščine zrasla iz punčke v mladenko – pa jo je povabil plesat. Kako pa bi jo drugače dobil iz gruče deklet, ki so čakale na plesalce? Joj, še vedno se spomni zadrege, ko je s svojimi velikimi podplati pohodil njene čeveljčke – da je ne boli, je rekla.

»Lojz ima pa letos okroglo, ne?« se je pred trgovino smejal Jože in ji pomežiknil. »Se bom kaj oglasil!«

»Kaj sta pa imela?« jo je Lojze vprašal, takoj ko je odprla vrata avtomobila.

»Kaj bi imela z njim?«

»Nič se ne delaj, sem videl! Da se ne boš kaj menila z njim! Ga poznam! Meni nobenih mlajev, si slišala?«

Oh, slišala. Tako občutljiv, kot je bil Lojz to leto, ni bil še nikoli – kot bi se mu nekaj premaknilo v stari glavi, tečnaril je za vsako reč. Če pa je dobil občutek, da se kaj menijo o njegovem rojstnem dnevu, je še posebej zagrizel in ni odnehal, dokler mu ni skoraj prisegla, da bo poskrbela za to, da se ne bo nič zgodilo proti njegovi volji.

Letos pa ne bo nič s potico mame Neže! Desetletja so se Andrej, Miha, Tone in Ana za vse praznike vračali domov, in odkar se je Lina poročila z Andrejem, se je tudi ona za veliko noč vedno odpravila na deželo k njegovim. Mama Neža je ohranjala tradicijo do podrobnosti in šele pri njej je izvedela za vse navade, ki jih je ljudstvo na tem koncu sveta gojilo in upoštevalo na ta največji krščanski praznik. Doma ni Lina nič izvedela o tem – ko je odraščala, so pri njih potico pekli za prvi maj, za pirhe pa dolgo niti slišala ni.

»Ta marec bo res še posebno zanimiv – če ga bomo preživeli!« se je Cilka navsezgodaj posmehnila sama sebi v ogledalu.

Bila je sama doma, Tone je že pred pol ure odšel in ga še več kot uro ne bo nazaj. Je že malo prestar, da bi letel kot včasih na goro in bil v eni uri nazaj. Pa ne samo starost, tudi cigarete so dale njegovemu telesu svoj pečat. Vsako jutro ga je poslušala, ko je kašljal in pljuval, preden je sploh začel dan. Kadar ni imel mačka, takrat itak nisi vedel, kdaj se bo sploh splazil iz postelje. Odkar je bil v pokoju in ni bilo treba zjutraj v službo, si je to večkrat privoščil. Ali pa se mu je večkrat zgodilo – vsaj tako bi si lahko človek mislil zjutraj, ko je bil tak siromak in mu je bilo tako zelo žal. Ko ni vedel, kdaj je zvečer prišel domov, ali ga je kdo pripeljal, kje so bili in kaj se je dogajalo.