Da bo tudi on povabljen na maturantski ples, se Andreju še sanjalo ni. Ljuba Nika, kako so se ji svetile oči, ko mu je prinesla vabilo. »In boš plesal z mano dunajski valček?«

Dunajski valček! En, dva, tri, en, dva, tri … Še zdaj se vidi, mladeniča v vojaških čevljih, kako si je polglasno štel, ko se je od vojakov vrnil na nagradni dopust za novo leto. Mladina je v kulturnem domu pripravila praznovanje in z veseljem se ga je udeležil. V uniformi, taka so bila takrat pravila. Pet let je bil starejši od Mete, ki je v času njegove vojaščine zrasla iz punčke v mladenko – pa jo je povabil plesat. Kako pa bi jo drugače dobil iz gruče deklet, ki so čakale na plesalce? Joj, še vedno se spomni zadrege, ko je s svojimi velikimi podplati pohodil njene čeveljčke – da je ne boli, je rekla.

»Lojz ima pa letos okroglo, ne?« se je pred trgovino smejal Jože in ji pomežiknil. »Se bom kaj oglasil!«

»Kaj sta pa imela?« jo je Lojze vprašal, takoj ko je odprla vrata avtomobila.

»Kaj bi imela z njim?«

»Nič se ne delaj, sem videl! Da se ne boš kaj menila z njim! Ga poznam! Meni nobenih mlajev, si slišala?«

Oh, slišala. Tako občutljiv, kot je bil Lojz to leto, ni bil še nikoli – kot bi se mu nekaj premaknilo v stari glavi, tečnaril je za vsako reč. Če pa je dobil občutek, da se kaj menijo o njegovem rojstnem dnevu, je še posebej zagrizel in ni odnehal, dokler mu ni skoraj prisegla, da bo poskrbela za to, da se ne bo nič zgodilo proti njegovi volji.

Letos pa ne bo nič s potico mame Neže! Desetletja so se Andrej, Miha, Tone in Ana za vse praznike vračali domov, in odkar se je Lina poročila z Andrejem, se je tudi ona za veliko noč vedno odpravila na deželo k njegovim. Mama Neža je ohranjala tradicijo do podrobnosti in šele pri njej je izvedela za vse navade, ki jih je ljudstvo na tem koncu sveta gojilo in upoštevalo na ta največji krščanski praznik. Doma ni Lina nič izvedela o tem – ko je odraščala, so pri njih potico pekli za prvi maj, za pirhe pa dolgo niti slišala ni.

»Ta marec bo res še posebno zanimiv – če ga bomo preživeli!« se je Cilka navsezgodaj posmehnila sama sebi v ogledalu.

Bila je sama doma, Tone je že pred pol ure odšel in ga še več kot uro ne bo nazaj. Je že malo prestar, da bi letel kot včasih na goro in bil v eni uri nazaj. Pa ne samo starost, tudi cigarete so dale njegovemu telesu svoj pečat. Vsako jutro ga je poslušala, ko je kašljal in pljuval, preden je sploh začel dan. Kadar ni imel mačka, takrat itak nisi vedel, kdaj se bo sploh splazil iz postelje. Odkar je bil v pokoju in ni bilo treba zjutraj v službo, si je to večkrat privoščil. Ali pa se mu je večkrat zgodilo – vsaj tako bi si lahko človek mislil zjutraj, ko je bil tak siromak in mu je bilo tako zelo žal. Ko ni vedel, kdaj je zvečer prišel domov, ali ga je kdo pripeljal, kje so bili in kaj se je dogajalo.

Gledala je skozi okno in ni se mogla nehati veseliti. Vedno, kadar je začelo snežiti, se je veselila kot otrok. »Zima je prišla, sneg leti z neba, je puščava zemlja vsa ...« si je mrmrala otroško pesmico in gledala v čudovit ples snežink, ki so se vrtinčile pred njenimi očmi kot sanjski svet.

Pozno je letos zapadel prvi sneg, vendar je vedela, da niso vsi tako navdušeni kot ona. »Lahko se veselim, ko mi ni treba nikamor, sedim tu na toplem in gledam skozi okno, drugi pa ...«

Ko je odprla tisto drugo okno, okno v svet, je na zaslonu takoj dobila potrditev: ceste v širni in daljni okolici so zaledenele in zasnežene in zatrpane z avtomobili, urgenca zatrpana z nesrečneži, ki so padli, letališča zaprta in v mikrofone premraženih novinarjev govorijo prav tako premraženi šoferji tovornjakov, ki so obstali na parkiriščih. Poskusila se je spomniti, kako je bilo včasih v njeni mladosti ali še morda prej – sneg je gotovo tudi padal …

Prazniki so bili mimo, siva vsakdanjost je delala januarske dneve še bolj sive in za sprehode je bilo zunaj kar preveč pusto in zoprno.

Še dobro, da ima človek prijateljice, ki si vzamejo čas, kadar jih potrebuješ. In Matejo je tiščalo v želodcu, zdaj na stara leta se ji dogajajo zoprne reči, nujno je potrebovala še drugo mnenje. Poklicala je torej Sonjo, bila je dobra poslušalka in razmišljala je modro in pošteno. Sedeli sta torej pri popoldanski kavici in Mateja je kar takoj začela govoriti o tistem, kar jo je težilo.

Sedele so na klopi ob pomolu in se grele, hvaležne zimi za sončne dni. Toplo je v hišah, ne zebe jih, a sončni žarki so tudi pozimi kot božajoč dotik, to je drugačna toplota kot toplota od tople peči in radiatorjev.

Kar na hitro so se spoznale med seboj v tem okolju, kjer je vsaka šepala po svoje in kjer so se prizadevno trudile, da bi ubogale vsa navodila terapevtov. Najprej so si zaupale vse bolezni, vse težave, ki jih prinašajo leta, potem pa so kmalu prešle na pogovore o možeh, družinah, otrocih in vnukih, svetu, ki je neopazno postal drugačen od njim znanega sveta.

Preveč je bila zasedena z vsemi obveznostmi, službenimi in materinskimi, da bi zmogla večkrat to pot na Kras, saj ji je vsak obisk vzel najmanj šest ur. Kako grozno, da mora ljube reči meriti v urah! Vendar jo je v mestu čakalo to in ono, in vedno se je morala vrniti.

»Ostani nocoj pri meni. Bova zjutraj pogledala, kaj se da narediti,« je zaprosil v nastajajočem mraku. Ta ton, ki ga je zadnje čase slišala v njegovem glasu, jo je ganil in ni imela srca, da bi vstala in se poslovila.

Tale puščajoča pipa v njegovi kopalnici res ni izgovor, da ostane z njim, samo en klic in mojster bi zjutraj prišel tudi, če nje ne bi bilo tu. Vendar je čutila v njegovem glasu, kako noče, da ga zapusti.

Zdaj, ko imata z Igorjem ta dogovor, da gresta vsak torek za ves dan iz mesta, bodo ti torki res zanimivi! Drugače je namreč življenje tako zelo predvidljivo, kot bi se res prav nič novega nikoli ne zgodilo, iz dneva v dan vse isto že vse od vstopa v penzijo! Na vprašanje, kako je, odgovarja starim znancem: »Kaj naj bi bilo? Nič posebnega!«

»Pa saj to sploh ni res!« je zadnjič vzkliknil Igor.

»Celo preveč reči se ti dogaja vsak dan! Pred upokojitvijo ti še na misel ni prišlo varovanje vnukov, pa se zdaj poglej! Ves si vpet v delovni dan mladih ljudi. Zdaj si na tekočem – poznaš sistem varstva in šolstva, zdaj veš, kako rastejo otroci – bolje kakor si vedel za svoje otroke!«

Špelini »ta mladi« so odšli na potovanje, kamor res niso mogli vzeti Kaje s seboj.

»Kaj boš počela naslednjih štirinajst dni?« je Špelo po ovinkih vprašala hči.

»Nič posebnega ...«

»Lahko ostane Kaja pri tebi?«

»Težko,« je bila prva misel, ki se je porodila v Špelini glavi, pa tudi prvi občutek, kajti s kužki že dolgo ni imela opravka. Prej, v mladosti, je seveda tudi ona imela dovolj izkušenj z vsemi živalskimi vrstami; njeni otroci so si želeli ptička v kletki, ribico v kozarcu, morskega prašička, muco in kužka, pozneje pa velikega psa – in vsaj vse te naštete so tudi imeli. Imeli so tudi poseben prostor v bližnjem gozdu, kjer so prav obredno pokopavali vse mrtve živalce – zakon narave je namreč tak, da žive stvari tudi umrejo. Do sitega se je Špela namučila z vsemi temi živalmi; otroci so silno zagreti in polni obljub, ko prosijo, naj se družina poveča za kakšno živalco – potem pa navdušenje mine in skrb ostane po navadi kar mami ...