Ha, ne pojejo Kekčeve pesmi samo otroci na izletih, tudi ona jo poje, kadar se prepriča, da daleč naokoli ni nikogar, ki bi ga kap od njenega pomanjkanja posluha in glasu. Ta njena ljubezen do petja! »Ti tam zadaj pa kar tiho bodi!« je rekel učitelj glasbe. Ali še huje: »Ti pa samo usta odpiraj!« In to davno takrat, ko so v šoli kar vsi stali na odru, kadar je bila kakšna proslava z zanosnimi pesmimi. Kako bi vendar tudi ona rada pela in kako je edino ona znala vsa besedila na pamet, da je lahko malo podprla tiste z lepim dobrim glasom in popolnim posluhom – prišepnila jim je naslednjo vrstico, da so jo umetelno zapeli – še najbolje je bilo, če je igrala vlogo šepetalke, da le pela ni.

Kar je bilo, kar je, kar ni in kar nikoli ne bo ...

Včasih je mislil, da bi kar obupal. Še vedno toliko lesa, pa čisti že ves čas od zmrzali naprej, on sam in s pomočjo. Seveda, marsikdo bi mu rad pomagal, pa si težko pomaga z neprivajenimi rokami, še nevarno je, kar poglej, koliko nesreč se je zgodilo v gozdovih, odkar čistijo ostanke polomljenih dreves.

Ampak tale lubadar, to pa je, da bi jokal!

Tako lepo je pogozdil to brežino, tako dobro je kazalo vsa leta, lep gozdiček je nastajal – zdaj pa je vsega konec, samo prekle še lahko naredi iz teh sušic. Kakor je bil vesel, da se mlade smreke niso polomile v tistih groznih trenutkih, ko je vse pokalo v gozdu, tako je zdaj jezen na vse, ki niso naredili dovolj, in je nad ves hrib prišel lubadar! Človek sploh ne ve, zakaj naj bi še delal, ko se mu takole pred očmi vse podira! In ko se je letos že sprijaznil s to nesrečo, sta mu potem aprilski in majski sneg pobrala še vso letošnjo trgatev – je že opravljeno, letos ne bo v našem vinogradu kaj trgati!

»Star pregovor pravi, da spomladi še star štor ozeleni,« se je smejal Janez in švigal z očmi. »Ne čutite pomladi, gospe?«

«Daj, greva!« je rekel Tone in odšel proti izhodu, zunaj bo počakal, da Janez neha zabavati ženski del telovadne ekipe. V resnici je bilo žensk več kot tri četrt, Janez je očitno veselo plaval v pozornosti, ki je je bil deležen vsak njegov stavek. Vsako jutro so se zbirali v tej telovadnici in vsi so se očitno že dobro poznali med seboj, gospe so se dobrovoljno smejale Janezovim dovtipom, kakšna je pa tudi zapeljivo utripnila s trepalnicami, češ: »Ja, seveda čutim pomlad, ti tudi?«

Že vrsto let se je vsako pomlad s prijazno turistično agencijo peljala daleč na jug med drugim tudi pogledat, ali že cvetijo mandljevci in breskve in kako zeleno bo žito tudi doma čez mesec ali dva.

Ko sede še v trdi temi zjutraj na avtobus, prvi del poti po navadi predremlje – da se le zbudi do prvega postanka, ki zdaj že dolgo ni več na državni meji kot včasih, ko smo budni čakali, da nam pregledajo potne liste. Zdaj je prvi postanek že daleč od doma, na postajališču, namenjenem za počitek. Pred davnimi časi so bile to gotovo samo bencinske črpalke, zdaj pa so veliko več, posebno ob avtocestah.

Samo pomlad ali sprememba življenjskega sloga?

Metina hči je med darili pod novoletno jelko prejela tudi drobno knjigo. Z novoletnimi darili je tako, da se moraš zanje zahvaliti izključno dedku Mrazu, kar se je tokrat izkazalo za res dobro. Kajti knjiga je bila prava bomba! Ne moreš se jeziti na pravljična bitja, pa tudi če bi se, ne bi nič pomagalo. Knjiga potuje okrog in je trenutno pristala na Metini mizi, potem ko je naredila pravo revolucijo v hčerinem stanovanju. Meta po drobnih potezah na zetovem obrazu predvideva, da je dedku Mrazu za tako darilo pisal kar on – po muzanju pa ima...

Predavanje je bilo končano in Olga je obsedela. Pravzaprav je bila kar užaljena, saj se ni mogla strinjati z marsičim, kar je slišala. Prizadele so jo predvsem besede: »Človek se ne počuti odveč, če je koristen.« To je bil odgovor na njeno misel, da se počuti odrinjeno, zapuščeno, osamljeno in odveč, kjer koli se pojavi. In jo je prav prizadel. Očitno se predavatelju niti ne sanja, kako se počuti.

Ona premišljuje o nehvaležnosti mladih, on pa svetuje, naj s koristnostjo kupuje sprejetost – ali kaj? Če sprejme tezo, da se počuti odrinjeno, ker je nekoristna, to res boli. Kajti vse življenje je bila še kako koristna, delala je za otroke in dom, vse dala in bila vedno na zadnjem mestu, samo da so otroci imeli vse. In ji je bilo prav. Tudi ko so odrasli in se odselili in si ustvarili družine, ji je bilo prav. S Tinetom sta ostala sama v domači hiši, vendar ji je bilo tudi to prav – otroci so morali v mesto, niso mogli ostati tu, kjer ni služb, in tudi za otroke je v mestu vse bolj pri roki. Ko so hodili domov na počitnice, sta se jih veselila, vsakdanje življenje pa sta preživljala sama – in ji je bilo prav.

Lepo urejena gospa v najlepših letih se je res ustavila tisti hip, ko je zaslišala nesramen vzklik. Na avtu na njeni levi, tako rekoč tik ob njej, z desno lučjo, zarito v kup snega, se je skozi šoferjevo okno sklanjal mladenič in se s kazalcem tolkel po čelu.

»A ste zmešani?« je še enkrat zavpil.

»Kako si drzneš, neotesanec! Zmerjaš me, da sem zmešana!«

»Ne zmerjam in rekel sem vam gospa in vikal sem vas, vi pa res zmerjate mene, me obkladate z neotesancem in me tikate!«

»Rekel si, da sem zmešana!«

»No, če niste zmešani, moje opozorilo še bolj velja! Kdor ni zmešan, ve, da je skakati na cesto pred avto zmešano!«

Po neskončno lepem novembru, ko se toplo sonce kar ni in ni poslovilo, je prišel december in kot vsako leto prinesel vprašanje, kako ravnati v vedno bolj spremenjenih časih. Vse okoli njiju je oznanjalo neko bleščeče veselje, vsepovsod so zvonili zvončki in se prižigale lučke, vsepovsod so prodajali jaslice in vsiljevali božične pesmi že kar na začetku meseca, plastični severni jeleni so kimali pri vhodih veleblagovnic in police so se šibile pod vsakršnim ništrcem – vse je spodbujalo mimoidočega, naj vendar kupi, kupi, kupi, da bo srečen!

Da ne bo zima tako mrzla

Deževalo je dneve in noči in Lojze si je prav zares predstavljal, kako je moralo biti človeku pri srcu v času vesoljnega potopa, ko je deževalo štirideset dni in štirideset noči. Noe se je gotovo dobro počutil na svoji velikanski ladji. Kaj pa drugi ljudje, ki jih ni vzel s seboj in jih je zalivalo noč in dan? Tako se je počutil Lojze že lani, ko dež ni ponehal in je potem začelo mezeti iz zemlje v njegovo na breg naslonjeno garažo, da so bila kolesa njegove stare škode skoraj pod vodo.

Ko se začnejo gozdovi okoli mesta barvati v neskončno paleto barv, Nežo vedno zgrabi neka nežna otožnost: jesen bo, listje bo odpadlo in potem pride mrzla zima ...

Ni vedela, od kod to otožno razpoloženje, saj je imela zelo rada tudi zimo in njeno belino, lep je občutek udobja v toplem domu, ki diši po drveh in pečenih jabolkih – in še prej je lepo hoditi v visokih škornjih po odpadlem listju bližnjih gozdov in poslušati šumenje pod svojimi nogami.

Rada ima vsako obdobje v letu, že zdavnaj jo je stara mama navadila tudi na to, da ne tarna nad dežjem in meglo in poledico.