Gledala je skozi okno in ni se mogla nehati veseliti. Vedno, kadar je začelo snežiti, se je veselila kot otrok. »Zima je prišla, sneg leti z neba, je puščava zemlja vsa ...« si je mrmrala otroško pesmico in gledala v čudovit ples snežink, ki so se vrtinčile pred njenimi očmi kot sanjski svet.

Pozno je letos zapadel prvi sneg, vendar je vedela, da niso vsi tako navdušeni kot ona. »Lahko se veselim, ko mi ni treba nikamor, sedim tu na toplem in gledam skozi okno, drugi pa ...«

Ko je odprla tisto drugo okno, okno v svet, je na zaslonu takoj dobila potrditev: ceste v širni in daljni okolici so zaledenele in zasnežene in zatrpane z avtomobili, urgenca zatrpana z nesrečneži, ki so padli, letališča zaprta in v mikrofone premraženih novinarjev govorijo prav tako premraženi šoferji tovornjakov, ki so obstali na parkiriščih. Poskusila se je spomniti, kako je bilo včasih v njeni mladosti ali še morda prej – sneg je gotovo tudi padal …

Prazniki so bili mimo, siva vsakdanjost je delala januarske dneve še bolj sive in za sprehode je bilo zunaj kar preveč pusto in zoprno.

Še dobro, da ima človek prijateljice, ki si vzamejo čas, kadar jih potrebuješ. In Matejo je tiščalo v želodcu, zdaj na stara leta se ji dogajajo zoprne reči, nujno je potrebovala še drugo mnenje. Poklicala je torej Sonjo, bila je dobra poslušalka in razmišljala je modro in pošteno. Sedeli sta torej pri popoldanski kavici in Mateja je kar takoj začela govoriti o tistem, kar jo je težilo.

Sedele so na klopi ob pomolu in se grele, hvaležne zimi za sončne dni. Toplo je v hišah, ne zebe jih, a sončni žarki so tudi pozimi kot božajoč dotik, to je drugačna toplota kot toplota od tople peči in radiatorjev.

Kar na hitro so se spoznale med seboj v tem okolju, kjer je vsaka šepala po svoje in kjer so se prizadevno trudile, da bi ubogale vsa navodila terapevtov. Najprej so si zaupale vse bolezni, vse težave, ki jih prinašajo leta, potem pa so kmalu prešle na pogovore o možeh, družinah, otrocih in vnukih, svetu, ki je neopazno postal drugačen od njim znanega sveta.

Preveč je bila zasedena z vsemi obveznostmi, službenimi in materinskimi, da bi zmogla večkrat to pot na Kras, saj ji je vsak obisk vzel najmanj šest ur. Kako grozno, da mora ljube reči meriti v urah! Vendar jo je v mestu čakalo to in ono, in vedno se je morala vrniti.

»Ostani nocoj pri meni. Bova zjutraj pogledala, kaj se da narediti,« je zaprosil v nastajajočem mraku. Ta ton, ki ga je zadnje čase slišala v njegovem glasu, jo je ganil in ni imela srca, da bi vstala in se poslovila.

Tale puščajoča pipa v njegovi kopalnici res ni izgovor, da ostane z njim, samo en klic in mojster bi zjutraj prišel tudi, če nje ne bi bilo tu. Vendar je čutila v njegovem glasu, kako noče, da ga zapusti.

Zdaj, ko imata z Igorjem ta dogovor, da gresta vsak torek za ves dan iz mesta, bodo ti torki res zanimivi! Drugače je namreč življenje tako zelo predvidljivo, kot bi se res prav nič novega nikoli ne zgodilo, iz dneva v dan vse isto že vse od vstopa v penzijo! Na vprašanje, kako je, odgovarja starim znancem: »Kaj naj bi bilo? Nič posebnega!«

»Pa saj to sploh ni res!« je zadnjič vzkliknil Igor.

»Celo preveč reči se ti dogaja vsak dan! Pred upokojitvijo ti še na misel ni prišlo varovanje vnukov, pa se zdaj poglej! Ves si vpet v delovni dan mladih ljudi. Zdaj si na tekočem – poznaš sistem varstva in šolstva, zdaj veš, kako rastejo otroci – bolje kakor si vedel za svoje otroke!«

Špelini »ta mladi« so odšli na potovanje, kamor res niso mogli vzeti Kaje s seboj.

»Kaj boš počela naslednjih štirinajst dni?« je Špelo po ovinkih vprašala hči.

»Nič posebnega ...«

»Lahko ostane Kaja pri tebi?«

»Težko,« je bila prva misel, ki se je porodila v Špelini glavi, pa tudi prvi občutek, kajti s kužki že dolgo ni imela opravka. Prej, v mladosti, je seveda tudi ona imela dovolj izkušenj z vsemi živalskimi vrstami; njeni otroci so si želeli ptička v kletki, ribico v kozarcu, morskega prašička, muco in kužka, pozneje pa velikega psa – in vsaj vse te naštete so tudi imeli. Imeli so tudi poseben prostor v bližnjem gozdu, kjer so prav obredno pokopavali vse mrtve živalce – zakon narave je namreč tak, da žive stvari tudi umrejo. Do sitega se je Špela namučila z vsemi temi živalmi; otroci so silno zagreti in polni obljub, ko prosijo, naj se družina poveča za kakšno živalco – potem pa navdušenje mine in skrb ostane po navadi kar mami ...

Ha, ne pojejo Kekčeve pesmi samo otroci na izletih, tudi ona jo poje, kadar se prepriča, da daleč naokoli ni nikogar, ki bi ga kap od njenega pomanjkanja posluha in glasu. Ta njena ljubezen do petja! »Ti tam zadaj pa kar tiho bodi!« je rekel učitelj glasbe. Ali še huje: »Ti pa samo usta odpiraj!« In to davno takrat, ko so v šoli kar vsi stali na odru, kadar je bila kakšna proslava z zanosnimi pesmimi. Kako bi vendar tudi ona rada pela in kako je edino ona znala vsa besedila na pamet, da je lahko malo podprla tiste z lepim dobrim glasom in popolnim posluhom – prišepnila jim je naslednjo vrstico, da so jo umetelno zapeli – še najbolje je bilo, če je igrala vlogo šepetalke, da le pela ni.

Kar je bilo, kar je, kar ni in kar nikoli ne bo ...

Včasih je mislil, da bi kar obupal. Še vedno toliko lesa, pa čisti že ves čas od zmrzali naprej, on sam in s pomočjo. Seveda, marsikdo bi mu rad pomagal, pa si težko pomaga z neprivajenimi rokami, še nevarno je, kar poglej, koliko nesreč se je zgodilo v gozdovih, odkar čistijo ostanke polomljenih dreves.

Ampak tale lubadar, to pa je, da bi jokal!

Tako lepo je pogozdil to brežino, tako dobro je kazalo vsa leta, lep gozdiček je nastajal – zdaj pa je vsega konec, samo prekle še lahko naredi iz teh sušic. Kakor je bil vesel, da se mlade smreke niso polomile v tistih groznih trenutkih, ko je vse pokalo v gozdu, tako je zdaj jezen na vse, ki niso naredili dovolj, in je nad ves hrib prišel lubadar! Človek sploh ne ve, zakaj naj bi še delal, ko se mu takole pred očmi vse podira! In ko se je letos že sprijaznil s to nesrečo, sta mu potem aprilski in majski sneg pobrala še vso letošnjo trgatev – je že opravljeno, letos ne bo v našem vinogradu kaj trgati!

»Star pregovor pravi, da spomladi še star štor ozeleni,« se je smejal Janez in švigal z očmi. »Ne čutite pomladi, gospe?«

«Daj, greva!« je rekel Tone in odšel proti izhodu, zunaj bo počakal, da Janez neha zabavati ženski del telovadne ekipe. V resnici je bilo žensk več kot tri četrt, Janez je očitno veselo plaval v pozornosti, ki je je bil deležen vsak njegov stavek. Vsako jutro so se zbirali v tej telovadnici in vsi so se očitno že dobro poznali med seboj, gospe so se dobrovoljno smejale Janezovim dovtipom, kakšna je pa tudi zapeljivo utripnila s trepalnicami, češ: »Ja, seveda čutim pomlad, ti tudi?«

Že vrsto let se je vsako pomlad s prijazno turistično agencijo peljala daleč na jug med drugim tudi pogledat, ali že cvetijo mandljevci in breskve in kako zeleno bo žito tudi doma čez mesec ali dva.

Ko sede še v trdi temi zjutraj na avtobus, prvi del poti po navadi predremlje – da se le zbudi do prvega postanka, ki zdaj že dolgo ni več na državni meji kot včasih, ko smo budni čakali, da nam pregledajo potne liste. Zdaj je prvi postanek že daleč od doma, na postajališču, namenjenem za počitek. Pred davnimi časi so bile to gotovo samo bencinske črpalke, zdaj pa so veliko več, posebno ob avtocestah.