Ne, ob novem letu ni delala nobenih načrtov. Obljubila si je, da jih ne bo. Pa tudi prekmalu je bilo, saj je takrat šele vstopala v neznano življenje. Zdaj pa je že marec, ona pa še vedno ni vedela, kako naj začne to novo obdobje. Že skoraj tri mesece se navaja in res ne ve, kje naj bika zagrabi za roge.

Decembra je imela še dopust in se še ni resno zavedela, da je starega načina dokončno konec; ko je pospravljala svoje reči v službi, je bilo toliko vsega, da ni čutila nič posebnega, ali pa ni vedela, kaj čuti. Potem vse novoletne naglice in prijetni koščki neizogibnega slovesa – pa tudi marsikakšna grenka misel je kanila v tiste vrtoglave dni ... Kar prehitro je prišel januar, ko se je prvič zares zavedela, da v službo ne bo šla nikoli več. No, morda kdaj na obisk. Pa se je hitro spomnila, da v naglici, ki je značilna za njihovo delo, res ni časa za obiske upokojenih sodelavk – nihče ne more pričakovati od zaposlenih, da se bodo lagodno naslonili na mizo in srkali kavo ter poslušali, kako upokojenci ne vedo, kaj bi počeli s sabo ...

Tole se pa že vleče in vleče, pravzaprav se v valovih ponavlja.

Kje si? V postelji. Na kavču. V čakalnici. V postelji.

Spet? Ja, spet ...

Ves december in ves januar so bili njegovi odgovori taki in podobni, in zdaj mu je šlo res že na živce kar naprej vsakemu razlagati, kje ga boli, kaj ga boli, kaj je rekel zdravnik – in še bolj mu je šlo na živce poslušati, kaj mu bo pomagalo. Kajti če bi upošteval vse nasvete, bi predvsem potreboval celodnevno pomoč. Nekoga, ki bi kuhal čaje in skrbel za hrano in vse drugo. Počiščenega stanovanja nima že mesec dni, ne more vendar dovoliti mladi ženski, ki ima doma otroke, da pride v njegov bolniški brlog, napolnjen z virusi, in odmeče smeti in vse drugo. Bo že preživel malo zanemarjenosti in prahu, pa bo naredila generalno, ko se on pozdravi! Sinu pač mora dovoliti, da prihaja in mu prinaša vse potrebno, kakor sta že jeseni uredila težavo z nogami, ki ga ne nesejo več varno in zanesljivo do trgovine in nazaj.

»O, sem se bala, da te ne bo!« je veselo vzkliknila Tatjana, ko je zagledala sošolko.

Bil je četrtek, dan, ko so se srečevale ob kavi v tej veliki trgovini, vendar ni vedela, ali bo tudi v prvem poprazničnem tednu tako.

»Saj sem morala priti, hladilnik je popolnoma prazen,« je rekla Alenka.

In so pokramljale o praznikih, o otrocih in darilih, o prazničnih kosilih in večerjah, o snahah in hčerah, o navadah mladih, ki živijo tako drugače, kot smo živeli mi. Ugotavljale so, da so se med prazniki sicer imele lepo, da pa so zdaj utrujene in se bo prijetno spet vrniti nazaj v stare tirnice navajenih navadnih dni.

 Obsedel je kar tam s telefonom v roki in z odprtimi usti. Kaj naj zdaj? Res ni hotel, da bi se drugi ljudje vtikali v njegovo življenje! Ženske so res nepredvidljive! In kako preprosto izpeljejo vse skupaj: »Saj boš doma čez praznike – tako si rekel, kajne? Pridemo k tebi.«

»Kdo?«

»Miha s Špelo in jaz, kdo pa?«

»Aja?«

»Pridemo že jutri, pravijo, da bo pojutrišnjem snežilo.«

»Bomo pa freh naredili ...«

Freh! On pač že pol stoletja ni praznoval godu – pa tudi nikogar ni bilo, ki bi mu lahko z ropotanjem zaželel srečo. Zdaj pa takole! Kar sama se je povabila in niti toliko časa mu ni dala, da bi lahko odgovoril, da jih sploh ne želi ne za god ne za novo leto.

Motor je tiho brnel in lepa ravna cesta jo je delala še otožnejšo. »Zakaj motor življenja ne teče vedno tako samoumevno in zakaj ceste sveta niso ravne in gladke!« je zastokala skoraj na glas. Potem pa res glasno rekla: »Misli pozitivno!« To je bilo zdaj vsem na jeziku, misliti pozitivno, da bi laže sprejemali dejstva življenja kot izzive in priložnosti, ne pa kot katastrofe, tudi če so to res bile. Ta nova filozofija ji je šla bolj slabo v glavo, ona je bila prav posebno nadarjena za ustvarjanje in premlevanje slabih misli in za sestavljanje pogubnih scenarijev.

V lepem poznojesenskem dopoldnevu so se spet odpravile v mesto. Zdaj so se imele čas srečevati, kot so načrtovale in si želele že zdavnaj – pravzaprav že takrat, ko so hitele mimo kavarnic in bistrojev in slaščičarn v službo in iz nje in se čudile zasedenim mizam. Kdo so vsi ti ljudje, ki tu posedajo dopoldne, opoldne, popoldne in zvečer in sproščeno klepetajo?

Odločile so se, da se enkrat na teden tudi one dobijo, sedejo v prijeten lokal, malo poklepetajo, si povedo svoje in tuje novice, se podprejo v tem novem opazovanju sveta in se potem potolažene spet razidejo z mislijo: mi smo prav v redu, samo svet drvi v pogubo!

Zdaj so se že vsi vrnili s počitnic in dopustov in jutri bodo vsi prišli. Tako različno preživljajo poletje – kakor tudi življenje. So pa zdaj spet vsi utrujeni; na koncu šolskega leta so bili vsi, otroci in učitelji, utrujeni od dela, zdaj bodo pa govorili, da so utrujeni od počitnic.

Sosedova deklica je prejšnji teden rekla: »Dovolj mi je že teh počitnic, komaj čakam, da grem v šolo!« Ona ni bila nikjer, s svojo žogo je vse poletje prihajala pred šolska vrata in se veselila vsakega pogovora. Njej sta se dva meseca prostih dni vlekla.

»Vse najboljše, zdaj je res zadnji čas, da si vsako leto izpolniš vsaj eno mladostno željo. Ali dve ali tri ...« je Nada pisala skrbno izbrane besede na vizitko za prijateljev rojstni dan. In se zamislila: drugim voščim izpolnjevanje starih želja – kaj pa sebi? Kakšne stare želje pa imam jaz?

»Pred desetletjem sva si govorili, da bova šli sami v Benetke,« je rekla Alena. Pa res! Tistega davnega poletja so se pogovarjali o tem. Takrat, ko so njuni otroci v zalivu plavali ob pomolu pod katamaranom, vsi navdušeni nad čudnim plovilom. »Tole se dvigne na vodi in drsi po gladini z veliko hitrostjo in niti zelo razburkano morje ga ne zamaje.« »V Benetke vozi in v nekaj urah je tam,« so vedeli fantje.

»Res ne razumem, kakšne skrbi imajo odrasli,« je rekel babici petošolec Žiga, enajstletni fantič, ki ima toliko skrbi. Šola pa košarka pa glasbena pa še vse drugo ... »Ko bo konec šole, me ne bo skrbelo nič več!«

Ni še do konca premislila trpljenja tega otroka, ko je dobila sporočilo ljube vnukinje, gimnazijke, da se bo rada odzvala babičinemu vabilu in bo rada poklepetala z njo, ampak šele po drugem četrtku, do takrat ima vse trenutke zasedene. Šola pa pevski nastopi pa še avtošola in vse drugo … »Ko bo konec šole, bo dovolj časa za vse ...«

Pomlad se je razbohotila vsepovsod, tudi na njenem vrtu. Drugje so že nabirali prvo berivko in redkvice in lansko blitvo, pri njej pa so na gredah še stale palice za paradižnik od lanskega leta in tudi kakšna posušena, gnila glava zelja je kukala iz podivjanega plevela. Dobra zemlja je tu, dobro raste!

Pravzaprav je bila Špela to pomlad kar hudo obupana – kot vsako leto zadnje čase. Sama ni mogla več delati na vrtu, pomoči si ni znala organizirati, trave pa tudi ni hotela zasejati. Toliko lačnih ljudi na svetu, ona pa naj bi imela namesto ohišnice park!