»Najbrž bo dež,« je bila njegova prva jutranja misel. Ni ga bolelo le koleno, trgalo ga je v nogah in ramenih, glavo je imel vso megleno in tudi v želodcu ga je tiščalo. Spomnil se je pesmi, ki jo je nagajivo pela stara mati: »Pa roke pa noge pa vsaka kost zase, v trebuhu mi nekaj ni prav, drugač' sem popolnoma zdrav...« Natančno tako se je počutil in ni mu bilo do smeha – kot ga je v mladosti nagajiva pesem vedno spravila vsaj v kisel nasmeh, kadar je tarnal, da bi si priboril dovoljenje, da ne gre v šolo.

Ko se je dolgo vroče poletje izteklo v september, je Majo zagrabila huda otožnost. Kot bi tih jesenski dež rosil naravnost vanjo, je postajala tiha in zamišljena. Jože ni seveda opazil ničesar. Veliko tišine je bilo med njima. Maja je vedno bolj molčala, Jože pa vedno bolj nemoteno preživljal mirne dneve, vesel, da mu nihče ne teži. Njegova delovna doba se je končno zares končala in on sam ni potreboval ničesar več!

Maja pa …

Kaj bo zdaj počela vso dolgo deževno jesen v teh nekaj sobah, obrnjenih na sever, ob možu, ki ga zanimata samo še kavč in televizor?

Ko so na jasnem poletnem nebu zažarele zvezde celo nad mesti, se je v Olgino srce priplazila nostalgija. Otožna je bila misel na čase, ko je življenje vrvelo okoli nje, ko je bila hiša polna hrupa in gibanja in vsakršnih sprememb, ko je utrujena hrepenela po večerih, v katerih sta, potem ko so bili otroci varno spravljeni v posteljah, sedla pred vrata in gledala zvezde.

»Nostalgija je žalovanje za dobrimi starimi časi, ki jih nikoli ni bilo,« je porogljivo rekla Darja. Tudi ona je na stara leta ostala sama, vendar ni nikoli tožila, bilo ji je všeč.

»Meni se zdi to hudo vtikanje v tuje zadeve!«

»Meni tudi. Pred dvajsetimi leti bi ti na mestu onih drugih rekla, da si tečna stara baba in da se praskaš tam, kjer te ne srbi!«

»Joooj!« so zatarnale vse okoli mize.

»Pa ni res! Tudi mene se je tikalo in morala sem ...« se je branila Meta.

»Kaj pa imate?« je vprašala Tanja, ko je kot zadnja sedala k mizi.

»Meta je pripovedovala, kako poučuje tudi v prostem času, čeprav je že v penziji,« je rekla Nuša.

»Ne tako, Nuša, ne pikaj kot osa, to boli!«

»Me vedno razjezi, če se ta stari vtikajo in potem mladi vse stare mečejo v en koš ...«

Zelo se ji je mudilo, ni vedela, da je ob tej uri na cestah taka gneča in vožnja do tega lepega mesteca traja tako dolgo! Celo prepričana je bila, da ima več kot dovolj časa, zdaj pa lovi minute! Vendar ne sme zamuditi in tudi ne bo, če bo le pohitela!

Zanimivo se ji zdi, kako so manjša mesta pri nas zdaj res lepo urejena, vidi se, kako se trudijo za lep videz in tudi udobno življenje prebivalcev. Tu ni težav s parkiranjem, veliko parkirišče sredi mesta ponuja celo brezplačno uslugo za dve uri! Česa takega si v glavnem mestu niti zamisliti ni mogoče! Saj ne da bi človek vse sodil po denarju, brezplačno parkirišče prinese tujemu obiskovalcu občutek prijazne dobrodošlice, in to je več vredno kot denar za dve uri parkiranja!

Mica se je pravkar upokojila in se še ne znajde z vsem tem prostim časom. Gleda druge, koliko dela imajo z vnuki – ko bo imela ona sama vnuke, bo seveda vse drugače. Zdaj pa je še prosta – kot tudi nekatere sosede ... Torej gre lahko z njimi na kavo v bližnjo slaščičarno, da malo spozna upokojensko življenje.

»Pridruži se nam, vsako jutro telovadimo tamle v parku. Res se dobro počutim, odkar skrbim za svoje telo,« jo vabi Ana.

»Jaz grem vsak dan s kolesom do konca doline, to mi daje moč, da bom imela poleti dovolj kondicije za počitnice s kolesom,« žari Alenka, ki je prekolesarila že vse evropske kolesarske poti. Seveda njej to ni težko, saj kolesari tudi njen mož.

Ne, ob novem letu ni delala nobenih načrtov. Obljubila si je, da jih ne bo. Pa tudi prekmalu je bilo, saj je takrat šele vstopala v neznano življenje. Zdaj pa je že marec, ona pa še vedno ni vedela, kako naj začne to novo obdobje. Že skoraj tri mesece se navaja in res ne ve, kje naj bika zagrabi za roge.

Decembra je imela še dopust in se še ni resno zavedela, da je starega načina dokončno konec; ko je pospravljala svoje reči v službi, je bilo toliko vsega, da ni čutila nič posebnega, ali pa ni vedela, kaj čuti. Potem vse novoletne naglice in prijetni koščki neizogibnega slovesa – pa tudi marsikakšna grenka misel je kanila v tiste vrtoglave dni ... Kar prehitro je prišel januar, ko se je prvič zares zavedela, da v službo ne bo šla nikoli več. No, morda kdaj na obisk. Pa se je hitro spomnila, da v naglici, ki je značilna za njihovo delo, res ni časa za obiske upokojenih sodelavk – nihče ne more pričakovati od zaposlenih, da se bodo lagodno naslonili na mizo in srkali kavo ter poslušali, kako upokojenci ne vedo, kaj bi počeli s sabo ...

Tole se pa že vleče in vleče, pravzaprav se v valovih ponavlja.

Kje si? V postelji. Na kavču. V čakalnici. V postelji.

Spet? Ja, spet ...

Ves december in ves januar so bili njegovi odgovori taki in podobni, in zdaj mu je šlo res že na živce kar naprej vsakemu razlagati, kje ga boli, kaj ga boli, kaj je rekel zdravnik – in še bolj mu je šlo na živce poslušati, kaj mu bo pomagalo. Kajti če bi upošteval vse nasvete, bi predvsem potreboval celodnevno pomoč. Nekoga, ki bi kuhal čaje in skrbel za hrano in vse drugo. Počiščenega stanovanja nima že mesec dni, ne more vendar dovoliti mladi ženski, ki ima doma otroke, da pride v njegov bolniški brlog, napolnjen z virusi, in odmeče smeti in vse drugo. Bo že preživel malo zanemarjenosti in prahu, pa bo naredila generalno, ko se on pozdravi! Sinu pač mora dovoliti, da prihaja in mu prinaša vse potrebno, kakor sta že jeseni uredila težavo z nogami, ki ga ne nesejo več varno in zanesljivo do trgovine in nazaj.

»O, sem se bala, da te ne bo!« je veselo vzkliknila Tatjana, ko je zagledala sošolko.

Bil je četrtek, dan, ko so se srečevale ob kavi v tej veliki trgovini, vendar ni vedela, ali bo tudi v prvem poprazničnem tednu tako.

»Saj sem morala priti, hladilnik je popolnoma prazen,« je rekla Alenka.

In so pokramljale o praznikih, o otrocih in darilih, o prazničnih kosilih in večerjah, o snahah in hčerah, o navadah mladih, ki živijo tako drugače, kot smo živeli mi. Ugotavljale so, da so se med prazniki sicer imele lepo, da pa so zdaj utrujene in se bo prijetno spet vrniti nazaj v stare tirnice navajenih navadnih dni.

 Obsedel je kar tam s telefonom v roki in z odprtimi usti. Kaj naj zdaj? Res ni hotel, da bi se drugi ljudje vtikali v njegovo življenje! Ženske so res nepredvidljive! In kako preprosto izpeljejo vse skupaj: »Saj boš doma čez praznike – tako si rekel, kajne? Pridemo k tebi.«

»Kdo?«

»Miha s Špelo in jaz, kdo pa?«

»Aja?«

»Pridemo že jutri, pravijo, da bo pojutrišnjem snežilo.«

»Bomo pa freh naredili ...«

Freh! On pač že pol stoletja ni praznoval godu – pa tudi nikogar ni bilo, ki bi mu lahko z ropotanjem zaželel srečo. Zdaj pa takole! Kar sama se je povabila in niti toliko časa mu ni dala, da bi lahko odgovoril, da jih sploh ne želi ne za god ne za novo leto.