Kar naenkrat je Lena ugotovila, da je tu vendar še on, njen večdesetletni mož in oče njenih otrok!

»Ha, navadila sem se nanj kot na stare copate, da še opazila nisem, kako spreminjajo barvo – in kako sem jih pošvedrala!« je rekla Sonji pri kavi tisto dopoldne.

Sedeli sta v Vodnikovem hramu, tam se pač ustavijo gospe, ko opravijo nakupe na trgu – in če se jim ne mudi. Leni se zdaj ni mudilo, ne kuha več!

»Kako ne kuhaš več?« je vprašala prijateljica.

»No, odkar se je odselil Teo, mi ni več treba ...«

Dolgo že pišem te zgodbe »z mojega okna«: gledam vas, poslušam vas in vse je zgodba. Danes pa ne bom nič gledala okrog – danes vam bom napisala zgodbo naravnost iz svojega srca. Ki me zdaj močno boli. 

To leto se je zame začelo drugače kot druga leta – že dolgo živim sama in v moji spalnici nihče ne diha. Zdaj pa sem že od jeseni delila dnevno sobo v domači hiši z očetom – ponoči je potreboval nekoga ob sebi – in to ni mogla biti mami, ki je v spalnici poskušala najti mir za svoje rahlo spanje. Pa bi mu, šibka in nemočna, ne mogla pomagati, tudi če bi bila poleg.

Ko je šla po dolgem notranjem hodniku velikega nakupovalnega centra, se je spet spomnila tistih dni pred prazniki. Ona sama sicer ne praznuje novega leta bučno in razsipno, nekaterim stvarem pa se kljub vsemu nihče ne more izogniti. Tudi ona misli, da mora podariti nekaj daril, nekaj takih zahvalnih pozornosti. Sicer nikoli ne ve, ali je tako obdarovanje pravzaprav na meji podkupovanja, pa vendar. Mimo vseh običajev ne more nihče. Tako je v tistih predprazničnih dneh iskala ovojni papir, že utrujena, tudi nejevoljna ob pogledu na ves vrvež in vse tisto, čemur ona sama zaničljivo reče »tingl-tongl« – vse vrvenje ljudi, ki s paketi in vrečkami letajo od trgovinice do trgovinice.

Čeprav je Lojze ležal bolan in je ves čas porabila za nego in sedenje ob njem in za pogovor in za kuhanje, se je odločila, da na tisto delavnico vendarle gre. Saj se bo naučila skuhati vse tiste specialitete, ki jih še ne zna, in bo z njimi še bolj stregla bolnega moža. Vse sta se dogovorila in prepričana je bila, da ne more priti nič vmes in bo zagotovo šla. Zjutraj bosta postorila vse, kar je potrebno, dopoldne je Lojze lahko sam, okoli poldne pride sestra iz zavoda za nego, kosilo mu bo prišla pogret soseda, še preden se bo po kosilu prebudil iz popoldanskega spanja, pa bo Mica, vsaj tako misli, že nazaj doma.

Tilka je ravno pogledala skozi okno in pred blokom zagledala sosedo Sonjo, samo.

»O, niso ga spustili domov!« je takoj vedela in vedela je tudi, kako nesrečna bo zdaj Sonja. Gotovo ni kar tako, če upaš, da se bo mož za praznike vrnil domov, pa ostane v bolnišnici. Dve nesreči sta to: on sam in bolan tam v tujem okolju, ona v prazničnih dneh sama doma. O bolnišnici Tilka ne ve ničesar, saj ni bila še nikoli tam, kako je biti sam doma, pa ve. Vendar je to zanjo drugače. Tilka je že dolgo sama, sosedi pa bo to boleče novo in tuje.

»Kako pišeš te svoje zgodbe? Kje dobiš tematiko?« so me vprašale sošolke, ko se nam je prvič jeseni uspelo dobiti na kavi, za katero smo dogovorjene. Enkrat na mesec, to pa res ni preveč, uro in pol, morda dve, da se vidimo, se zagledamo druga drugi v oči (in v gube!) in si rečemo, da smo dobro in nam gre. Ne, ne damo se kar tako, leta tečejo, vendar me tečemo pred njimi, da nas občutek staranja ne bi ujel.

Zadnjič se mi je zgodila smešna reč.

Sosedi sem rekla: »Pomagala mi je doktorica ta in ta.«

Še enkrat je moral priti sem, vlekli so ga premnogi spomini – še enkrat bo poskusil preživeti tak dan, kot sta bila navajena. Ni sicer naložil premnogih dobrot v hladilno torbo, kot je to delala ona, on sam ni tako natančen: sendvič, termovko in jabolko je dal kar v nahrbtnik in vedel je, da mu bo to dovolj.

Zdaj je marsikatero stvar poenostavil in vedno se je pokazalo, da je zanj dovolj dobro. Ni tako vzorno skrbel za nobeno stvar, kot je to znala ona, vendar je za preživetje znal poskrbeti. Njegove majice in puloverji so v tem samskem življenju doživeli sicer samo še hladno likanje, pa vendar se ni počutil zmečkanega, ko je hodil okoli. Vdovec Luka ga je naučil tega trika: ko je perilo suho, ga zložiš in v kupčkih pospraviš v omaro in teža pogladi blago, da je videti kot zlikano.

Prišel je prvi september in okoli sebe je kot vsako leto čutila veselo vznemirjenje. Vsaj ona je tako mislila, saj si ni znala predstavljati, da se otroci ne bi veselili novega šolskega leta in novega začetka. Ona se je veselila vsako leto znova, vsa leta in vsa desetletja. Ko se poletje prevesi v jesen, ko se malo shladi in je treba vendarle vzeti s seboj jopico za vsak primer in za piš prvega jesenskega vetriča, sama od sebe pride misel na šolo. 

Kako se je vedno vznemirjeno pripravljala na prvi šolski dan! Čeprav je štirideset let hodila v prvi razred, se je vsako leto posebej naučila novo zgodbo za prvi dan – si izmislila novo lepo misel, s katero bo potolažila prestrašene, in si pripravila novo igrico, s katero bo umirila razigrane in nemirne. Štirideset let! Njeni prvi prvošolčki bodo prav kmalu srečali abrahama in lani je sprejela v šolske klopi marsikaterega vnuka svojih prvih učencev.

Nič posebnega ni bilo, pravzaprav se mu je vsaj zdelo tako – potem pa taka diagnoza! Nikoli v življenju ni razmišljal o zdravju – ljudje, ki so se pogovarjali o boleznih in bolečinah in pritisku in težkem vremenu in kje jih kaj trga, so se mu zdeli res bedni in jih je tudi malo zaničeval. Kakšno prazno življenje morajo živeti, ko se stalno vrtijo samo okoli bolečin. On je svoje telo gledal popolnoma drugače. Včasih je komu vrgel tisti znani stavek:

»Če si star 50 let in se zjutraj zbudiš in te nič ne boli, nisi živ, ampak mrtev!«