Motor je tiho brnel in lepa ravna cesta jo je delala še otožnejšo. »Zakaj motor življenja ne teče vedno tako samoumevno in zakaj ceste sveta niso ravne in gladke!« je zastokala skoraj na glas. Potem pa res glasno rekla: »Misli pozitivno!« To je bilo zdaj vsem na jeziku, misliti pozitivno, da bi laže sprejemali dejstva življenja kot izzive in priložnosti, ne pa kot katastrofe, tudi če so to res bile. Ta nova filozofija ji je šla bolj slabo v glavo, ona je bila prav posebno nadarjena za ustvarjanje in premlevanje slabih misli in za sestavljanje pogubnih scenarijev.

V lepem poznojesenskem dopoldnevu so se spet odpravile v mesto. Zdaj so se imele čas srečevati, kot so načrtovale in si želele že zdavnaj – pravzaprav že takrat, ko so hitele mimo kavarnic in bistrojev in slaščičarn v službo in iz nje in se čudile zasedenim mizam. Kdo so vsi ti ljudje, ki tu posedajo dopoldne, opoldne, popoldne in zvečer in sproščeno klepetajo?

Odločile so se, da se enkrat na teden tudi one dobijo, sedejo v prijeten lokal, malo poklepetajo, si povedo svoje in tuje novice, se podprejo v tem novem opazovanju sveta in se potem potolažene spet razidejo z mislijo: mi smo prav v redu, samo svet drvi v pogubo!

Zdaj so se že vsi vrnili s počitnic in dopustov in jutri bodo vsi prišli. Tako različno preživljajo poletje – kakor tudi življenje. So pa zdaj spet vsi utrujeni; na koncu šolskega leta so bili vsi, otroci in učitelji, utrujeni od dela, zdaj bodo pa govorili, da so utrujeni od počitnic.

Sosedova deklica je prejšnji teden rekla: »Dovolj mi je že teh počitnic, komaj čakam, da grem v šolo!« Ona ni bila nikjer, s svojo žogo je vse poletje prihajala pred šolska vrata in se veselila vsakega pogovora. Njej sta se dva meseca prostih dni vlekla.

»Vse najboljše, zdaj je res zadnji čas, da si vsako leto izpolniš vsaj eno mladostno željo. Ali dve ali tri ...« je Nada pisala skrbno izbrane besede na vizitko za prijateljev rojstni dan. In se zamislila: drugim voščim izpolnjevanje starih želja – kaj pa sebi? Kakšne stare želje pa imam jaz?

»Pred desetletjem sva si govorili, da bova šli sami v Benetke,« je rekla Alena. Pa res! Tistega davnega poletja so se pogovarjali o tem. Takrat, ko so njuni otroci v zalivu plavali ob pomolu pod katamaranom, vsi navdušeni nad čudnim plovilom. »Tole se dvigne na vodi in drsi po gladini z veliko hitrostjo in niti zelo razburkano morje ga ne zamaje.« »V Benetke vozi in v nekaj urah je tam,« so vedeli fantje.

»Res ne razumem, kakšne skrbi imajo odrasli,« je rekel babici petošolec Žiga, enajstletni fantič, ki ima toliko skrbi. Šola pa košarka pa glasbena pa še vse drugo ... »Ko bo konec šole, me ne bo skrbelo nič več!«

Ni še do konca premislila trpljenja tega otroka, ko je dobila sporočilo ljube vnukinje, gimnazijke, da se bo rada odzvala babičinemu vabilu in bo rada poklepetala z njo, ampak šele po drugem četrtku, do takrat ima vse trenutke zasedene. Šola pa pevski nastopi pa še avtošola in vse drugo … »Ko bo konec šole, bo dovolj časa za vse ...«

Pomlad se je razbohotila vsepovsod, tudi na njenem vrtu. Drugje so že nabirali prvo berivko in redkvice in lansko blitvo, pri njej pa so na gredah še stale palice za paradižnik od lanskega leta in tudi kakšna posušena, gnila glava zelja je kukala iz podivjanega plevela. Dobra zemlja je tu, dobro raste!

Pravzaprav je bila Špela to pomlad kar hudo obupana – kot vsako leto zadnje čase. Sama ni mogla več delati na vrtu, pomoči si ni znala organizirati, trave pa tudi ni hotela zasejati. Toliko lačnih ljudi na svetu, ona pa naj bi imela namesto ohišnice park! 

 Kar naenkrat je Lena ugotovila, da je tu vendar še on, njen večdesetletni mož in oče njenih otrok!

»Ha, navadila sem se nanj kot na stare copate, da še opazila nisem, kako spreminjajo barvo – in kako sem jih pošvedrala!« je rekla Sonji pri kavi tisto dopoldne.

Sedeli sta v Vodnikovem hramu, tam se pač ustavijo gospe, ko opravijo nakupe na trgu – in če se jim ne mudi. Leni se zdaj ni mudilo, ne kuha več!

»Kako ne kuhaš več?« je vprašala prijateljica.

»No, odkar se je odselil Teo, mi ni več treba ...«

Dolgo že pišem te zgodbe »z mojega okna«: gledam vas, poslušam vas in vse je zgodba. Danes pa ne bom nič gledala okrog – danes vam bom napisala zgodbo naravnost iz svojega srca. Ki me zdaj močno boli. 

To leto se je zame začelo drugače kot druga leta – že dolgo živim sama in v moji spalnici nihče ne diha. Zdaj pa sem že od jeseni delila dnevno sobo v domači hiši z očetom – ponoči je potreboval nekoga ob sebi – in to ni mogla biti mami, ki je v spalnici poskušala najti mir za svoje rahlo spanje. Pa bi mu, šibka in nemočna, ne mogla pomagati, tudi če bi bila poleg.

Ko je šla po dolgem notranjem hodniku velikega nakupovalnega centra, se je spet spomnila tistih dni pred prazniki. Ona sama sicer ne praznuje novega leta bučno in razsipno, nekaterim stvarem pa se kljub vsemu nihče ne more izogniti. Tudi ona misli, da mora podariti nekaj daril, nekaj takih zahvalnih pozornosti. Sicer nikoli ne ve, ali je tako obdarovanje pravzaprav na meji podkupovanja, pa vendar. Mimo vseh običajev ne more nihče. Tako je v tistih predprazničnih dneh iskala ovojni papir, že utrujena, tudi nejevoljna ob pogledu na ves vrvež in vse tisto, čemur ona sama zaničljivo reče »tingl-tongl« – vse vrvenje ljudi, ki s paketi in vrečkami letajo od trgovinice do trgovinice.

Čeprav je Lojze ležal bolan in je ves čas porabila za nego in sedenje ob njem in za pogovor in za kuhanje, se je odločila, da na tisto delavnico vendarle gre. Saj se bo naučila skuhati vse tiste specialitete, ki jih še ne zna, in bo z njimi še bolj stregla bolnega moža. Vse sta se dogovorila in prepričana je bila, da ne more priti nič vmes in bo zagotovo šla. Zjutraj bosta postorila vse, kar je potrebno, dopoldne je Lojze lahko sam, okoli poldne pride sestra iz zavoda za nego, kosilo mu bo prišla pogret soseda, še preden se bo po kosilu prebudil iz popoldanskega spanja, pa bo Mica, vsaj tako misli, že nazaj doma.