Ljudje
-
Prosti časfebruar '24Ljudje Razvedrilo
Dobre stare viže
Otroštvo in del mladosti je preživel v Halozah na Štajerskem, ko je imel 19 let, pa ga je služba ponesla v Ormož, kjer živi še danes. Že rosno mlad se je ukvarjal z glasbo, kot mladi pevec je uspešno nastopil tudi na radijski prireditvi Pokaži, kaj znaš. »To so zelo lepi spomini. Okrog leta 1960 so bile te oddaje zelo priljubljene. S prijateljem, ki je igral na kitaro, sva predstavila skladbo z mojim besedilom z naslovom Marina in prejel sem prvo nagrado občinstva. Kasneje sem v oddaji nastopil še dvakrat in tudi zmagal,« se spominja svojih glasbenih začetkov pevec Ivan Švajgl.
-
Ljudje Zdravje Oskrba Pravni nasvet
Naročniki lahko objavijo tri brezplačne oglase na leto. Posamezen oglas lahko vsebuje največ 30 besed, pošljite pa ga do 15. v mesecu, da bo objavljen v naslednji številki. Oglase lektoriramo. Oglaševalcem zagotavljamo anonimnost, zato njihovih naslovov ali telefonskih številk ne posredujemo nikomur.
- Če se javljate na oglas, na ovojnico pisma napišite naš naslov ter šifro in številko oglasa, da lahko vaše pismo posredujemo naprej. Odgovarjajte le na male oglase zadnjih dveh mesecev.
-
Spoznajte jih
Ljudje pravijo, da se v teh tako imenovanih modernih časih, skoraj nič več ne izplača, predvsem tisto, kar je vezano na obrt in ročno spretnost. Tudi poklic, ki ga predstavljam, počasi že izumira, pa čeprav je bil nekdaj cenjen in potreben tako v mestu kot na podeželju.
Čevljar, po domače šoštar, je izdeloval in popravljal obutev. Predvsem na podeželju je svoje storitve opravljal tudi tako, da je šel v štero – to pomeni, da ga je gospodar povabil na svoj dom, kjer je članom družine izdelal nove čevlje in po potrebi popravil oziroma potumplal staro in pošvedrano obutev. Zaradi neustrezne hoje je namreč obutev kaj hitro spremenila prvotno obliko. Tako je čevljar pri določeni družini ostal kar nekaj dni, lahko je pri njih tudi prespal ali pa se vsak dan vračal domov, če ni bilo predaleč, dokler ni dokončal naročenih opravil. Material, leder oziroma usnje (predvsem svinjsko), je včasih nabavil naročnik, torej gospodar, običajno pa ga je mojster prinesel s seboj.
-
Na današnji dan, 26. januarja 1974, je izšla prva številka Vzajemnosti kot mesečna priloga Delavske enotnosti. Leta 1985 pa je začela izhajati kot samostojna revija.
Vzajemnost so kot nadgradnjo glasil Samouprava zavarovancev in Upokojenec izdajali Skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja SRS, Društvo upokojencev SRS in Časopisno založniško podjetje Delavska enotnost. Kot beremo v prvi številki je bilo v imenu "poudarjeno eno od temeljnih načel pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki ga drugače opredelimo tudi z geslom vsi za enega, eden za vse. Poseben pomen pa dajejo temu imenu tudi spomini na predvojna društva Vzajemnosti, ki so mnogo pomenila v sindikalnem gibanju."
Ne bom dopustila, da bi upokojence potiskali na družbeni rob
NAŠ POGOVOR
Sredi poletja je prevzela vodenje Zveze društev upokojencev Slovenije, naše največje nevladne organizacije, nasmejana, energična in odločna Zdenka Jan iz Šempetra v Savinjski dolini. Širni Sloveniji je bila še neznana, zato pa so jo toliko bolj poznali na Celjskem in jo tudi predlagali za predsednico krovne organizacije. V aktivnem obdobju je delala kot kriminalistka, ki se je na celjski policijski upravi ukvarjala z mladinskim kriminalom. Z možem živi na hmeljarski kmetiji in je ponosna mama dveh odraslih sinov.
Revščina je problem družbe, ne le posameznika
januar '24Ljudje Medgeneracijsko
Aktualno
Revne upokojenke in upokojenci so med ekonomsko najranljivejšimi skupinami v sodobni družbi, saj je njihova zmožnost, da se dvignejo iz revščine, dejansko zelo omejena. Pri tem so tveganju revščine podvržene zlasti starejše ženske, ogrožene so tudi kmetice in kmetje.
Starostna revščina je bila osrednja nit pogovora na okrogli mizi, ki jo je pripravil zavod Opro in na kateri so sodelovale tudi tri sociologinje z različnih področij. Kot je poudaril direktor zavoda dr. Otto Gerdina, mednarodne organizacije že vrsto let opozarjajo na problem revščine, še posebej pri starejših. Stopnja revščine v 27 državah Evropske unije je leta 2022 znašala 16,5 odstotka, v Sloveniji pa dobrih 12 odstotkov, vendar pa je bila pri ljudeh, starejših od 65 let, še višja, skoraj 19 odstotkov. Velike razlike so med spoloma, saj je bilo za ženske, starejše od 65 let, lani tveganje revščine 22,2 odstotka, za moške pa 14,6 odstotka. Sicer pa je bila zadnja raziskava o revščini pri nas opravljena leta 2010.
Smreka daje violini ton, mojster Pavel pa vse drugo
Spoznajte jih
»Pravzaprav se je vse skupaj začelo z angelom,« začne svojo pripoved goslar Pavel Skaza. Iz Spodnjega Doliča (pri Vitanju) je doma. »Taka rumena hiša z rumeno garažo in spredaj rogovilo …« je dejal, ko sva se dogovarjala za srečanje tam v objemu gozdov in v dolini, ki jo sonce obišče ali pa tudi ne.
Pavel Skaza je eden redkih slovenskih goslarjev. V njegovi delavnici, prepolni violin, je glasbo čutiti. Čutiti je zvok lesa, o katerem mojster Skaza govori kot o najljubši ljubimki. »Les je treba poznati, ga prepoznati in spoznati. Ga čutiti ... Navsezadnje smreka daje violini ton,« pove. A glej ga zlomka, sam violine ne igra. In tu se vrnemo k angelu. »Živo se mi je sanjalo, da naj se grem, ko se bom zbudil, učit violino. In ko sem se v sanjah napol zbudil, da bom odšel v glasbeno šolo, se je pojavil angel varuh in mi rekel, naj grem rajši delat, ker bom prej končal.« In je šel.
-
Spoznajte jih
Ana Škotnik iz Pustega Polja je polna energije, humorja in veselja do življenja, čeprav je zakorakala v 88. leto. Kot živahna, zanimiva in srčna sogovornica je navdušila udeležence prireditve Bilo je nekoč v Nazarjah.
Ana je članica Društva upokojencev Nazarje, kjer je osem let vodila dramsko sekcijo in je bila »dežurni krivec« za smeh in dobro voljo na vseh izletih društva, piknikih, srečanjih … Nikoli ne sedi križem rok, temveč se njeno jutro začne s telovadbo, h kateri jo spodbujajo hčerki in zet. Ko se oni odpravijo zdoma, odhiti s svojim avtomobilom po nakupih, k prijatelju ali prijateljici na kavico, nato spet domov, da pripravi kosilo, potem se spravi k branju novic tistega dne. Nato bere našo revijo Vzajemnost, ki si jo »prišpara« za en teden branja, saj medtem piše pesmi, se pripravlja na nastope na občinskih in društvenih dogodkih, šiva, odide na sprehod in nato gleda tiste »življenjske« nadaljevanke.
DECEMBRSKA NAGRADNA KRIŽANKA – IZŽREBANCI
januar '24Ljudje Zdravje Oskrba Pravni nasvet
Geslo nagradne križanke št. 12 se pravilno glasi: PODPORA IMUNSKEMU SISTEMU.
Izžrebani reševalci nagradne križanke št. 12:
1. do 4. nagrado – darilni paket v vrednosti 40 evrov – prejmejo: Dora Kljun, Materija, Cvetka Ambrožič, Bled, Jože Dovžan, Ljubljana, in Majda Roškar, Maribor, 5. in 6. nagrado – paket v vrednosti 30 evrov – prejmeta Ana Razložnik, Idrija, in Alojzija Čebulj, Vodice, 7. in 8. nagrado – paket v vrednosti 20 evrov – pa prejmeta Zvezdana Mavrič, Muta, in Martin Kropivnik, Cerklje na Gorenjskem.
Predstavnik obrti, ki počasi izumira
Spoznajte jih
Srednji Lipovec pri Dvoru je idilična gručasta suhokrajinska vas ob vznožju vinogradniške gorice Boršt, kjer živi okoli devetdeset prebivalcev. Skromna in skopa zemlja ni dopustila razvoja kmetijske dejavnosti, več stoletij pa tukaj lepo uspeva vinska trta. Stagnacija prebivalstva po drugi svetovni vojni je opazna tudi v teh krajih. Razvoj infrastrukture v zadnjih letih, tudi tekoča pitna voda, je izboljšal kakovost življenja prebivalcem Ajdovške planote.
Za preživetje so številni rodovi poleg kmetijske dejavnosti iskali dodatni vir zaslužka, ki je omogočal razvoj. V Suhi krajini so bili to kuhanje apna, kuhanje oglja, kovaštvo in druge stare obrti, ki so skoraj popolnoma izginile. V Srednjem Lipovcu živi prava legenda kovaštva Franc Skube, po domače Martinkov. V svoji delavnici še vedno – kljub častitljivim 95 letom – poprime za kovaško kladivo. Njegov rod izhaja iz Železnega pri Dobrniču. Franc se je rodil 19. januarja leta 1928 v Ajdovcu v družini s šestimi otroki mami Nežki in očetu Lovrencu, kovaču. Doma je bila revščina, zato mu je oče omogočil šolanje in ga poslal v podkovsko in veterinarsko šolo v Ljubljani in še v uk h kovaču Valantu v žužemberškem gradu. Med vojno so do kapitulacije Italije delali v gradu, potem pa je koval do konca vojne pri kovaču Petriču v Bršljinu. Postal je podkovski mojster, leta 1950 je po končanem vojaškem roku v Ajdovcu odprl obrt.