Otrok in živali ne puščamo v razgretih avtomobilih!
Morda ste se že vozili z avtomobilom, ki ima kovinsko prestavno ročico. Tako veste, da se v kabini avtomobila, temperaturno gledano, dogaja marsikaj. Pozimi nas kovinska ročka zazebe, v sončnih poletnih dneh pa močno speče. Če avto stoji na soncu, se namreč zrak v njem neznosno segreje, do 50, 60 ali celo do 70 stopinj Celzija. Si predstavljate, da bi bili v tem času v avtomobilu?
Žalostno je, da moramo mediji o tem sploh pisati. A žal se dogaja … In čeprav je to povsem nesprejemljivo in neopravičljivo, se v situacijo znamo vživeti. Dojenček je komaj zaspal, prej se je drl na ves glas, vi pa morate nujno skočiti v trgovino. Čisto na kratko, samo mleka je zmanjkalo. Seveda za mleko točno veste, na kateri polici ga v trgovini ponujajo. A ko ga pograbite, se pri blagajni načrt zalomi. Vrsta je dolga, in ko ste vi že čisto pri koncu, blagajničarki zmanjka papirja v tiskalniku računov, povrh pa se je gospodu pred vami razmagnetila kartica. Tako se je »samo skočim, v minuti bom nazaj« raztegnilo na toliko časa, da se je speči otrok v avtu povsem prepotil, pregrel. In žal se smrtni primeri otrok, ki so jih starši pozabili v pregretem avtu, niso pripetili samo v Ameriki. Še več je primerov, ko je takšna vroča smrt odpeljala tudi živalske ljubljenčke.
Avto, prijazen starejšim voznikom
Na avtomobilskem trgu smo zadnja leta dobili male terence: suve, crossoverje, križance … Pogosto so to avtomobili, za katere so marketinški strokovnjaki najprej razlagali, da so to vozila za mlade japije in podobne navdušence nad raznimi novodobnimi novotarijami. Sploh ker so to pogosto dizajnerski, drzni in nastopaški izdelki ostrih linij. A kot so presenečeno ugotovili prodajalci avtomobilov, so male suve vzljubili zlasti starejši.
Kaj je na njih tako všeč starejšim? Predvsem so to nekoliko višji avtomobili, v katere vstopamo pokončneje, kar je hrbtenici prijaznejše. Sedeži teh avtomobilov so tudi višje nameščeni, kolena so zato med vožnjo bolj pokrčena, ne tako iztegnjena, kar prav tako ugaja starejšim.
-
Statistika kaže: če na določenem odseku znižamo povprečno hitrost za samo en kilometer na uro, se to kaže v zmanjšanju števila prometnih nesreč za dva odstotka. Kot eno najučinkovitejših pripomočkov za umirjanje prometa pa se že 70 let kaže radarski merilec hitrosti.
Ivan Kapun, vodja sektorja prometne policije, kot dober primer učinkovitosti radarja navaja Dolenjsko cesto v Ljubljani. Tam so bile pred leti redno prisotne radarske kontrole in učinek je ostal. Pri omejitvi hitrosti 60 kilometrov na uro in štiripasovnici se danes praktično vsi vozniki držijo predpisane omejitve, podobno je pri Lavrici in seveda še marsikje po Sloveniji. Da je torej radar učinkovit, je nedvomno.
Varnostna razdalja preprečuje trke
Na cestah lahko že kar redno opažamo, kako vozniki – kljub dežju ali megli – vozijo povsem blizu drug za drugim. Očitno smo se navadili, da se nam kljub prekratki varnostni razdalji nič ne zgodi. Vendar ne smemo pozabiti, da je zavorna pot sestavljena iz reakcijskega časa in poti zaviranja. Reakcijski čas je v povprečju dolg eno sekundo, a s staranjem se le-ta močno podaljša. To pa podaljša tudi zavorno pot.
Varnostna razdalja je tista razdalja med avtomobiloma, ki jo pri določeni hitrosti prevozimo v dveh sekundah. Omogoča nam, da tudi mi lahko varno ustavimo, če začne vozilo pred nami zavirati. Pri hitrosti sto kilometrov na uro na primer znaša 54 metrov, pri 130 kilometrih na uro pa že 72 metrov. Načeloma znamo vozniki na pogled oceniti, koliko je to, oziroma smo ta občutek vsaj imeli, dokler nismo na splošno začeli voziti mnogo preveč skupaj.
Ali smo se (še) pripravljeni učiti?
Okoli 195.000 Slovencev, starejših od 64 let, ima vozniški izpit. In zagotovo večina ne želi posedati doma, ampak aktivno preživeti svoj čas in tudi čim dalj časa ostati mobilna in samostojna. Ker pa je promet živa stvar, ki se z leti spreminja (tako kot se spreminjamo mi), je dobro ostati na tekočem s spremembami. Poglejmo, kako je z dodatnim izobraževanjem voznikov, ki imajo za sabo že kar lepo število kilometrov in izkušenj.
Ko sem brskal po spletnih straneh različnih avtošol, nisem našel praktično nobene, ki bi imela v »redni« ponudbi izobraževanje starejših voznikov, ki bi želeli izpopolniti svoje znanje. Martin Miklavc iz sekcije avtošol nam je povedal, da na pobudo zdravnikov medicine dela opravijo vožnje s posamezniki, ki želijo podaljšati vozniško dovoljenje. Občasno opravijo tudi kakšno dopolnilno uro vožnje na pobudo posameznika. Strinja se, da bi bilo dobro sistematično pristopiti in ponujati »osvežitvene« ure vožnje. A ideja je še daleč od uresničitve, v resnici zelo malo starejših voznikov obišče učne ure vožnje.
-
Bodimo iskreni: avtomobil je velik strošek! Ne glede na to, ali ga vozimo ali pa ne. Ali ne bi bilo torej bolj smiselno, če bi lahko plačevali samo za čas vožnje, kadar avto potrebujemo le občasno? To je vsekakor že mogoče, od pogostosti, dolžine in lokacije voženj pa je odvisno, ali bomo našli kakšno drugo, cenejšo možnost prevoza.
Pri preračunu povprečnih stroškov avtomobila s ceno 15.000 evrov, ki ga uporabljamo pet let in letno prevozimo 15.000 kilometrov, upoštevamo stroške kaskozavarovanja, cestnin in vseh drugih dajatev, servisov, nakupa gum in goriva. Če vse stroške seštejemo in skupen znesek razdelimo na 60 mesecev; ugotovimo, da smo vsak mesec za avtomobil odšteli okrog 330 evrov. To pa je že visok del mesečnih prihodkov.
Samodejni menjalniki vse dostopnejši
Pred dvema letoma smo pri Vzajemnosti izvedli delavnico, kjer smo starejšim voznikom predstavili moderne samodejne menjalnike. Z leti je namreč vse težje usklajevati pritiskanje na sklopko in menjati prestave, zraven pa še spremljati promet, zato je samodejni menjalnik za starejše voznike še toliko bolj priporočljiv nakup.
Voziti avtomobil z ročnim menjalnikom na podlagi starih predsodkov je danes nesmiselno, saj postajajo samodejni menjalniki vse bolj dostopni, bistveno ne dvigajo porabe goriva, predvsem pa ne prestavljajo počasi. To velja splošno, pa čeprav tudi danes eni prestavljajo bolje kot drugi. Vožnja poteka tako: ročico prestavimo v D (drive) in avto pelje naprej. Prestavimo v R (reverse), da gremo nazaj, v N (neutral) prestavimo recimo v avtopralnici, v položaju P (park) pa avto miruje.
Svobodno potovanje z avtodomom
Popotniki, še posebej tisti z izkušnjami kampiranja, slej ko prej pomislijo na avtodom. Najprej sanjajo o nakupu, nato željo premišljeno omejijo na najem. A naj gre za najem ali nakup, v obeh primerih pričakujemo svobodo na potovanju, neodvisnost od turističnih kapacitet. In res je lepo potovati z avtodomom, še posebej če se prilagodimo določenim situacijam in omejitvam.
Začnimo z dejstvom številka ena. Avtodomi so prestiž! To se po eni strani kaže v tem, da je cena najema tolikšna, da pogosto za isti denar potujete z avtomobilom, spite v hotelih in jeste v restavracijah. Smiselno je dopust z avtodomom načrtovati zunaj sezone, ko se cena najema včasih celo prepolovi.
Poskrbimo za brezhibnost avtomobila
Čeprav potujemo veliko več, kot so potovali včasih, nam vsaka pot prinese novo vznemirjenje, pa četudi se vozimo k že poznanemu cilju. Zato se prej dobro pripravimo. Za brezhibnost svojega avtomobila moramo skrbeti vse leto, je pa priporočljivo, da mu malo več pozornosti namenimo tudi pred daljšo potjo. Predvsem pa se od doma odpravimo pravočasno in spočiti, na cesti bodimo pozorni.
Kaj lahko naredimo sami? Preverimo nivo motornega olja, pogledamo, ali delujejo vse luči, in jih nastavimo v pravo lego, in sicer glede na to, koliko prtljage bomo naložili v prtljažnik. Preverimo lahko količino čistila za steklo in tlak v pnevmatikah. Vrednosti tlaka v pnevmatikah so navadno napisane na notranji strani vrat, pametno pa je upoštevati višje vrednosti, še posebej če nameravamo avto polno obremeniti. Pri tem temeljitejšem pregledu vozila velja pogledati tudi rezervno pnevmatiko in komplet za menjavo, oba morata biti v brezhibnem stanju. Sodobni avtomobili nam priprave na pot močno olajšajo, saj nam sami javijo padec tlaka v pnevmatikah, merijo pa tudi nivo vseh tekočin.
Zdravniški pregled ni edino merilo za varno vožnjo
Veliko ljudem za volanom se zdi, da nam vožnja ne dela nikakršnih težav in smo dobri in varni vozniki. Pa smo res? O tem presojajo zdravniki medicine dela, s katerimi se večinoma srečujemo le na pregledih za službo. Tisti, ki nosijo očala, morajo vmes večkrat podaljšati vozniški izpit, enako velja za starejše voznike, saj jim dovoljenje velja do sedemdesetega leta.
Kot pravi Majda Gaberšek, dr. med., specialistka medicine dela, prometa in športa, se pri njej oglasijo starejši vozniki, ko jim poteče vozniško dovoljenje. Nemalokrat se zgodi, da je to prvič pri osemdesetem letu, saj je vozniško dovoljenje včasih avtomatsko veljalo do te starosti. Zdravnica najprej preveri vid. Pravi, da leta naredijo svoje in pri šestdesetih letih praktično vsi potrebujemo očala vsaj za gledanje na blizu, kaj kmalu pa tudi na daleč. Sledi pregled sluha, to je lahko enostaven test, kjer preveri, ali pacient sliši šepet s petih do šestih metrov. V primeru slabih rezultatov pa jih napoti na nadaljnja testiranja. Za varno vožnjo so pomembni tudi dobri refleksi, žal se nam ti s starostjo slabšajo, zato je naš reakcijski čas bistveno daljši.