Bliža se 15. marec, dan, ko na naših avtomobilih ne bo več treba imeti zimskih pnevmatik. Res je, da smo že februarja občudovali prve zvončke, a ni se zgodilo samo enkrat, da nas je aprila zasnežilo. Zato ne prehitevajmo z obuvanjem v letne »čevlje«, ravnajmo po pameti – raje kakšen teden kasneje kot prej.

Res pa je tudi, da s tem ne gre predolgo odlašati. Če smo pozimi vozili z zimskimi pnevmatikami, ki so narejene za nizke temperature, dež in sneg, je treba spomladi avtomobil preobuti v letne, ki se bolje obnesejo v vročini in dežju. Žal se nekateri vozniki odločajo, da bodo kar vse leto vozili z zimskimi pnevmatikami, a zimske pnevmatike so prilagojene povsem drugačnim razmeram in optimalno delujejo pri povsem drugačnih temperaturah kot letne gume, to pa z vidika varnosti pomeni veliko tveganje. V tem primeru velja razmisliti, ali nam morda ne bi bolje služile celoletne pnevmatike, a se moramo zavedati, da so te namenjene zmernim razmeram – blagi zimi in blagemu poletju, takšnega podnebja pa v večjem delu Slovenije nimamo. Je pa res, da so celoletne pnevmatike vse kakovostnejše.

V zadnjih letih so se v prometu glede varnosti zgodili veliki premiki: otroke vse vestnejše pripenjamo v varnostne sedeže, nosimo čelade, se pripenjamo z varnostnim pasom. Pa vendar nekaj ostaja nespremenjeno: odraslim se je v temi nerodno sprehajati po cesti s kresničko celo takrat, ko smo oblečeni v povsem črna oblačila.

Zagotovo se je tudi vam kot voznikom že kdaj zgodilo, da ste pešca opazili v zadnjem trenutku in bentili zaradi neodgovornega vedenja. Zakaj torej sami pogosto ravnamo enako neodgovorno, ko hodimo ob cesti?

Vinjete za vožnjo po avtocesti so nam prinesle tudi težavo, ki je nismo poznali: vožnjo v nasprotno smer. Če bi imeli cestninsko hiško pri vsakem izstopu in vstopu na avtocesto, bi tovrstne incidente zatrli že v kali – z zapornico. A to težavo lahko preprečujemo tudi na druge načine, je pa res, da strokovnjaki opozarjajo, da še ni sistema, ki bi bil stoodstotno učinkovit.

Bilo je, recimo, že več primerov, ko so vozniki, popolnoma brezbrižni do cestnoprometnih pravil, na avtocesti polkrožno obrnili, ko so pred sabo uzrli stoječo kolono vozil. Večinoma vozniki ustvarijo nevarnost zase in za soudeležence v prometu v stanju neprištevnosti, iz brezbrižnosti do varnosti ali celo iz katerega drugega vzroka, ki se nam zdi v treznem stanju povsem nerazumljiv, v vinjenem pa pač ne. Vzrok vožnje v napačno smer številka ena je namreč alkohol.

V Severni Kaliforniji je policija ustavila vozilo, ki je vozilo občutno prepočasi in tako oviralo promet. A ko se je policist sklonil k vozilu, da bi ogovoril voznika, je bil nemalo presenečen. Voznika v njem ni bilo! Policist je namreč ustavil Googlovo avtonomno vozilo in mu skoraj napisal prvo kazen.

Avtomobil za avtonomno ali polavtonomno vožnjo je opremljen z več kamerami, ki spremljajo dogajanje, radarji in laserji, ki merijo razdalje med avtomobili, ugotovijo, ali kdo pred nami silovito zavira, opazijo pešca na prehodu ... Predvsem pa so povezani z drugimi vozili v mrežo in si izmenjujejo podatke o stanju in dogodkih na cesti, da se, recimo, izognejo oviri.

Prvi vtis, ko predstavijo nov model avtomobila, nam zagotovo pusti njegova oblika. Biti oblikovalec serijskih avtomobilov je zahtevna naloga. Ne gre le za to, da avtomobil nariše, vsaka ideja je preračunana v strošek, saj v končni fazi ni vseeno, koliko bo avtomobil stal. Avtomobil mora ustrezati tudi vsem varnostnim in okoljskim zahtevam, oblika pa med drugim določa maso in vozne lastnosti.

Od oblike je odvisno, koliko bo avtomobil tih, kako se bo obnašal v ovinkih, ne nazadnje pa s svojo aerodinamiko določa tudi porabo goriva. Skupaj z notranjimi oblikovalci in inženirji je treba sklepati kompromise in se odločiti, od česa bo kupec največ dobil. Slovenci smo lahko več kot ponosni, saj kar trije rojaki dejavno sodelujejo pri oblikovanju množično prodajanih avtomobilov na trgu.

AVTOMOBILIZEM

Prometna nesreča je hud stres. Naš organizem se znajde v fazi šoka, ne moremo dojeti, da se je to zgodilo. Naše telo takrat najlažje deluje po naučenih vzorcih, saj nas prevzemajo močna čustva. Osupli smo nad dogodkom in zmedeni, naše misli niso povsem bistre. Takrat smo pod močnim vplivom adrenalina in kortizola, hormonov, ki sta nam stoletja omogočala preživetje, saj sta nas pripravila na boj ali pa beg.

Razumska dejanja so v tej fazi, sploh pri zelo hudih nesrečah, praktično nemogoča, zato lahko delamo le naučene stvari. In zato je tako pomembno, da se v naše možgane vtisne protokol, po katerem se je treba ravnati. Vsi se odzivamo po enakem vzorcu, le različno dolgo se zadržimo v posamezni fazi. Tako po fazi šoka začnemo premlevati dogodek v glavi, pripravimo različne scenarije in se sprašujemo, kako bi lahko drugače reagirali, kaj bi lahko storili drugače. To nam pomaga, da bi se v podobnih situacijah naslednjič znali odzvati.

Vsi se še spomnimo časov, ko je bila vožnja na dopust prava avantura, povezana z obveznim znanjem motoroznanstva. Pred odhodom je oče napolnil pnevmatike, dotočil vodo in s kovinsko palčko preverjal nivo olja v motorju. Med vožnjo je vedno malo s strahom pogledoval proti pokrovu motorja, ali bo kje opazil izdajalski beli dim. Ob poti smo srečevali tiste manj srečne, ki so zmajevali z glavo ob dvignjenem pokrovu motorja, in upali, da bomo srečno prispeli na cilj.

Danes smo se razvadili – če je avtomobili redno vzdrževan, se na dolgih vožnjah ne zgodi nič takega, kar je bilo pred desetletji dokaj običajno. Če bi avto, recimo, hotel »zakuhati«, bi nam to sporočil dovolj zgodaj, da bi lahko ukrepali.

Na pot z avtomobilom moramo tudi poleti misliti vsaj pet minut prej, preden obrnemo ključ. Kadar avto stoji na soncu, se namreč zrak v njem neznosno segreje, lahko celo do 70 stopinj. In za naše zdravje res ni dobro, da sedemo v tako razgreto pločevino. Prvo pravilo vožnje poleti torej je: avtomobil vedno prezračimo.

Ker poletni vročini ne bomo ušli, je morda smiselno o tem razmišljati že pri nakupu avtomobila. Avtomobili svetlih barv se počasneje segrejejo, temperaturne razlike v črnih in belih avtomobilih so lahko tudi do deset stopinj. Velja razmisliti o zatemnjenih zadnjih steklih, saj se potniki na zadnjih sedežih bistveno udobneje počutijo, ko gledamo skoznje, pa je, kot bi imeli sončna očala, zato nas tudi sonce ne slepi. Malo manj elegantna rešitev so različni senčniki, ki jih lahko kupimo in namestimo na zadnja stekla.

Ko se nam doma pokvari televizija, pokličemo določeno številko, pa nam težavo na daljavo odpravijo. Če obstanemo na cesti, pokličemo AMZS, fantje pridejo in rešijo težavo. Ko potrebujemo telefonsko številko, pokličemo informacije in jo takoj izvemo. Ja, v današnjih časih smo navajeni, da je pomoč oddaljena le nekaj klikov oziroma klicev. Pomoč je tako enostavno dosegljiva tudi med samo vožnjo. Samo z enim klikom, nato pa z nekaj besedami.

V številnih sodobnih avtomobilih že najdemo tipko, na kateri je po navadi narisana oseba, ki govori. Pritisnemo jo in izrečemo določene besede. Na primer: »Dial Janez Novak.« In telefon pokliče našega sogovornika. In ko ga čez nekaj minut pokličemo nazaj, ker smo se nekaj pozabili dogovoriti, spet pritisnemo na tisto tipko in rečemo: »Redial.« In telefon Janeza še enkrat pokliče.

Končno je na naša vrata potrkala pomlad. Sonce nas je zvabilo iz domov, počasi že načrtujemo nove zasaditve na vrtičkih in urejamo balkone. A rože še ne bodo tako hitro zrasle, temperature znajo biti dopoldne še vedno nizke, zato se raje odpravimo tja, kjer je pomlad že v polnem razmahu.

Pot do morja mine, kot bi trenil. Sproščen pogovor, malo 'heca', in že smo na obali. A iz avtomobila ne uspemo kar skočiti, saj je prijetna pot vseeno dolga in naporna.

Kaj se z nami dogaja med daljšo vožnjo?

Strokovnjaki za dolgo pot označujejo tisto, ki traja več kot eno uro. Med vožnjo namreč sedimo, roke imamo stegnjene naprej, pritiskati moramo na pedala ... Medtem se nam zakrčijo vratne mišice, mišice ramenskega obroča, vožnja je naporna za hrbtenico. Na nas med vožnjo namreč deluje vrsta sil, ki se jih večinoma niti ne zavedamo, saj med vožnjo zaviramo, pospešujemo, vozimo v ovinke. Za hrbtenico pa so najbolj naporni tresljaji, ki nastajajo med vožnjo – tako samega avtomobila kot tudi zaradi vseh lukenj, ki jih med vožnjo prevozimo.