Ljudje
-
Za slovenske zmage
Šele ko izgubimo dobrino, ki se zdi samoumevna, se zavemo njene vrednosti. Zagotovo to velja za vodo, ki jo prepogosto porabljamo, ne da bi se zavedali, da so tudi vodni viri omejeni. Brez vode pač ni življenja, v človeškem telesu je na primer kar 70 odstotkov vode. Še posebej pomembna je pitna voda, zaradi nje lahko izbruhnejo tudi vojne med plemeni ali celo državami. Še posebej skrbno varujejo vodne vire v sušnih delih sveta, kot je saharska puščava. Tam domujejo Tuaregi, pleme, ki nadzoruje redke oaze in karavanske poti. Do zdaj so bili uspešni in so se znali upreti vsiljivcem, ki so si želeli prisvojiti njihovo največje bogastvo.
Kdaj bo za izgnance delovala pravna država?
Dobro je vedetifebruar '24Ljudje
Te dni posamezne interesne skupine opozarjajo na svoje probleme in delovanje pravne države. Zato želim javnost opozoriti tudi na naš problem, ki ga politiki in organi, ki se sklicujejo na pravno državo, zelo dobro poznajo, saj si za rešitev prizadevamo že desetletja. Izgnanci kljub visoki starosti še vedno nismo obupali, zato bomo še naprej trkali na njihovo vest.
Naj poudarim, da smo izgnanci hvaležni mladi slovenski državi, da ni zatajila zgodovinskega spomina o genocidu, ki ga je med drugo svetovno vojno okupator povzročil slovenskemu narodu. Že leta 1995 je bil sprejet zakon o žrtvah vojnega nasilja, na podlagi katerega smo tudi izgnanci prvič po vojni pridobili določene pravice in jih postopoma začeli uveljavljati.
K uspehu podjetja pripomogli tudi upokojenci
Druženjefebruar '24Ljudje Starejši
Novomeška Krka je med redkimi podjetji, ki zelo zgledno skrbijo za svoje upokojence. Tako je v petek, 12. januarja, v Teniškem centru na Otočcu vrvelo od zadovoljnih obrazov njihovih upokojencev. Od 2381 povabljenih se je novoletnega srečanja udeležila več kot polovica. Organizirali so tudi avtobusni prevoz iz bolj oddaljenih krajev. Veliko so si imeli povedati, saj so se nazadnje v taki obliki srečali pred epidemijo covida-19. Pripravili so krajši kulturni program – zaplesali so plesalci novomeškega Folklornega društva Kres, jih pogostili s kosilom, nagovoril pa jih je tudi predsednik uprave in generalni direktor Krke Jože Colarič. Povedal je, da Krka letos praznuje 70. obletnico, ves ta čas pa je dobro poslovala in postala uspešno mednarodno podjetje, k temu pa so pripomogli tudi upokojeni sodelavci, zato bodo vsi prejeli po 175 evrov nagrade. Za njihov trud se je še posebej zahvalil 123 krkašem, ki so se upokojili lani. Pogovarjali smo se z nekaterimi od njih.
-
februar '24Ljudje Medgeneracijsko
Kaj je čas? Nekaj, kar neprestano beži, so trenutki, ki se nam vtisnejo v spomin, je nekaj, česar se bolj zavedamo, ko smo starejši. V mladosti teče počasi, celo vleče se, ko je več let za nami kot pred nami, pa dnevi minevajo vse hitreje.
Zelo hitro je minilo tudi prvih petdeset let Vzajemnosti, prve in edine revije za starejše. Šestindvajsetega januarja leta 1974 je izšla prvič, takrat še kot priloga Delavske enotnosti, 1985 pa je pogumno zakorakala na samostojno pot kot revija in tudi po zahrbtnem poskusu prevzema leta 1999 ohranila številne bralce do danes. V tem času se je marsikaj spremenilo, a Vzajemnost ostaja priljubljeno branje starejših tudi v vse bolj digitalnem svetu.
-
Pri našem naročniku
»Za svoje zdravje, dobro počutje, pridobivanje znanja in druženje moramo najprej poskrbeti sami,« pove Zdravko Taškar, upokojeni policijski inšpektor, balinar, državni balinarski sodnik prve kategorije, predsednik Društva upokojencev Piran, ponosni oče sina in dedek dveh vnukinj.
Rojen je 1954 na Baču v občini Ilirska Bistrica. Oba njegova starša sta bila gluha, mama zaradi posledic meningitisa, oče zaradi padca z voza s senom. Spoznala sta se v Ljubljani v šoli za gluhoneme. »Mama se je naučila brati z ustnic, zato se mi ni bilo treba učiti znakovnega jezika, kar sem kasneje zelo obžaloval.« Z mamo, dvema bratoma in sestro, ki je umrla še mlada, so živeli pri stari mami, ki je nadzirala celo družino. Oče ni živel z njimi, le občasno je prihajal na obisk.
Oboževalka knjig, glasbe in narave
Zgodbefebruar '24Ljudje Kultura
Spoznajte jih
Seveda tudi ljudi, sicer Liljana Klemenčič, mladinska knjižničarka in pravljičarka, ne bi bila lanska nagrajenka Slovenske sekcije IBBY – Združenja za uveljavljanje mladinske književnosti. Pripovedovalka pravljic, avtorica številnih izvirnih razstav različnih zvrsti literature, bralne značke za odrasle, bralne terase, lastnica bogate zbirke zgoščenk, ljubiteljica narave in zbirke dveh stotnij pelargonij je lani uradno postala upokojenka, ki nima časa.
Lila jo kličejo prijatelji in bralci različnih generacij, ki so med njenim 40-letnim delom višje knjižničarke Knjižnico Ivana Potrča Ptuj tako rekoč posvojili. V obrazložitvi prestižne nagrade je žirija zapisala, da je »kot vodja mladinskega oddelka knjižnice ter srčna, predana in strokovna mladinska knjižničarka pomembno prispevala k utrditvi statusa mladinskega knjižničarja. Bila je prva v slovenskem knjižničnem prostoru, ki je pravljične ure za otroke povezala z jogo in jih tako izvajala kot redno obliko knjižničnega dela. Bila je tudi prva v Sloveniji, ki je v splošni knjižnici domislila bralno značko za odrasle, jo razvila v priljubljeno obliko dejavnosti in povezave med bralci, založniki in knjižničarji ter odmevnimi zaključnimi dogodki. Ta njena zamisel se je kmalu razširila v mnoge slovenske splošne knjižnice, marsikatera od njih uporablja tudi njene imenitne bralne predloge.«
-
Kam nas pelje
Janez Rogelj, 73-letni upokojeni novinar iz Ljubljane, je nekdanji dolgoletni glavni tajnik Slovenske izseljenske matice. Poleg spominov na zgodbe našega izseljenstva poseduje »čarobni kovček« s kopico fotografij iz tistega časa. Naučil se je sodobnih digitalnih veščin in tako te zanimive spomine deli z bralci izseljeniškega bloga Kovček in s svojimi prijatelji na Facebooku. Vse pa je tudi vestno zapisal v knjigi, ki bo kmalu izšla.
Že od otroštva je velik ljubitelj knjig. »Moj oče je imel obsežno knjižnico s strokovnimi usnjarsko-krznarskimi knjigami, za mamo pa sem hodil po nemške romane v Delavsko knjižnico. Čeravno nisem razumel nemškega jezika, sem vsako knjigo pregledal (tematiko mi je povedala prijazna knjižničarka) ter izbral tiste, kjer še ni bila vpisana mamina članska številka izkaznice J300. V košari na kolesu sem ji knjige dostavljal domov v Savsko naselje,« ga preplavijo spomini iz otroških dni.
Življenje zavedne slovenske meščanske rodbine
Zgodbefebruar '24Ljudje Zgodovina
ODSTRTE PODOBE – LJUBLJANA – CELOVEC
»Leta 2008 sem po smrti svoje matere prof. Ksenije Kušej Novak, zadnje predstavnice tretje generacije rodbine Legat-Kušej-Novak, podedoval lep album s 497 razglednicami, od najstarejše iz leta 1897 do razglednic iz časa druge svetovne vojne. Poleg albuma pa je bilo še 511 razglednic, poslanih kasneje in do leta 2008. Vse razglednice so v slovenskem jeziku, pisane znanim članom rodbine, nepoškodovane, vsebinsko bogate ter s poudarkom na slovenstvu. Zato sem se pred petimi leti odločil, da na osnovi 210 izbranih razglednic in nekaj drugih dokumentov predstavim življenje te zavedne slovenske meščanske rodbine od druge polovice 19. do začetka 21. stoletja,« pravi 76-letni upokojeni profesor Pravne fakultete Univerze v Mariboru dr. Mitja Novak, avtor zajetne monografije.
Starejši so zakladnica izkušenj
Zgodbefebruar '24Ljudje Gibanje
ŠPORTNI VETERANI: VLADO BOJOVIĆ
Pred srečanjem z nekdanjim rokometašem Vladom Bojovićem sem si predstavljal malce bolj zadržanega možakarja, in to ne glede na to, da je športnik. Pa sem naletel na pozitivnega človeka, s kakršnim že dolgo nisem pil kave.
Od kod ta pozitiva, vprašam nekdanjega jugoslovanskega rokometnega reprezentanta, dolgoletnega rokometaša Celja in tudi ljubljanskega Slovana. »Za vse je kriv šport. Ta te socializira, nauči higiene odnosov, nauči te izgubljati in zmagovati, predvsem pa, kako prenesti poraze, in navsezadnje, da je treba pozitivno gledati na svet, na jutri, na okolico,« pove sogovornik. Rokomet je začel igrati v Celju. Trinajst sezon je igral za Rokometni klub Celje, vmes (1980–1981) je igral za Kolinsko Slovan in bil z njo leta 1980 državni prvak Jugoslavije,...
Varuhi zakladov slovenske narodopisne dediščine
Zgodbefebruar '24Ljudje Kultura
Iz roda v rod
Slovenci imamo bogato dediščino ornamentike tako v stavbarstvu kot v uporabni umetnosti. Če so bile hiške naših prednikov še tako skromne, so bile bogate z ornamenti na stavbnem ali sobnem pohištvu. S svojimi »sanjami« oziroma različnimi motivi so poslikali lesene skrinje, okrasili stene, posodo, prtičke itd. To, kar je pobožalo dušo in prižgalo iskrico ustvarjalnosti naših prednikov, je proučeval, zbral in uredil Jože Karlovšek, njegovi potomci, še zlasti vnukinja Katarina, pa skrbijo, da slovenska ornamentika živi, se razvija in nadgrajuje.
