Še malo, pa bodo tukaj ledeni možje. Za rastline in vrt je to zelo zahtevno obdobje. Priča smo hladnim dnem in pozebam, sledili jim bodo topli dnevi, začele se bodo tudi invazije polžev. Marsikje se pojavlja suša, ki traja, še malo, pa se bodo pojavili toča in napadi rastlinskih bolezni in škodljivcev. Šele ko opisane probleme skrajno minimaliziramo, bomo prišli do večjega in kakovostnega pridelka. In kaj nam bo pomagalo? Znanje!

Ta tema je tako pomembna in dosega tako dobre rezultate, da je treba lekcijo utrditi in se je naučiti na pamet. Zakaj? Vedeti moramo, da so rastline svojevrstna živa bitja. Tudi one so podvržene stresom, boleznim, škodljivcem, lomom … Posledično pa propadu. Zato si nikoli ne smemo dopovedovati, da smo s pravilno pripravo zemlje in ustreznim klasičnim gnojenjem naredili vse za dobro rast in uspeh na vrtu. Na razpolago imamo nova dognanja v prehrani rastlin, ki se iz dneva v dan na novo pojavljajo.

»Kaj bi lahko bilo bolj preprosto in bolj zapleteno, bolj očitno in bolj globoko kot portret?« je nekoč zapisal Charles Baudelaire. Ljudje drug drugega portretiramo že tisočletja, a vzpon fotografije je ustvaril popolnoma novo dimenzijo zajemanja človeške podobe.

V začetku 20. stoletja se je portretna fotografija začela razvijati v zapletenejši in večplastni žanr. Ustvarjale so se priložnosti za iskanje globine, empatije in eksperimentiranje. Portretno fotografiranje je definirano kot umetnost zajemanja osebnosti portretiranca, interpretacija zajemanja te osebnosti pa se razvija še danes. Dober portret gledalcu pogosto pusti več vprašanj kot pa odgovorov.

Te dni začenjajo razmišljati o samooskrbi tudi tisti, ki so vas celo desetletje nadlegovali z vprašanji, ali se »splača« vrtnariti in zakaj se toliko trudite, če lahko v trgovinah kupite vse veliko ceneje, kot bi odšteli za osnovne vrtičkarske potrebščine.

Novopečeni vrtičkarji se ne zavedajo, da več pridelka zahteva tudi več dobre prsti. Visoke grede so odlične, če jih lahko s čim napolnite. Tudi pridelava čez celo leto ni problem, če znamo poskrbeti za rodovitnost tal. Več sadimo in pobiramo, hitreje bodo naša tla »pojedla prst«, zato je na dolge proge zmagovalec tisti, ki zna hitreje povrniti tlom to, kar jim vzame.

Dragi naši bralci in prijatelji Vzajemnosti, vsi že močno pogrešamo druženje, vendar moramo najprej poskrbeti za varnost. Zato smo se odločili, da zaradi epidemije koronavirusa naše tradicionalno srečanje premaknemo na september. Namesto konec maja se bomo v Zadru družili od nedelje, 6. septembra, do srede, 9. septembra.  

Spoznavali bomo severno Dalmacijo, točneje Unescovo mesto Zadar, od koder je lepo izhodišče za potepanje po bližnji okolici z ladjo ali avtobusom. Poskrbeli bomo za razgibavanje, izobraževanje in zabavo. 

Na črnogorski obali leži mestece Hercegnovi, ki ima za hrbtom najvišji dinarski vrh Orjen (1895 m) in prav zato blagodejno podnebje. V bližnjem Igalu je zaradi sredozemskega podnebja in zdravilnega blata, ki uspešno pomaga pri revmatizmu, že vrsto let zdravilišče, v katerega zahajajo številni tuji gostje, zlasti iz Skandinavije. Zdravilne učinke Igala je v zadnjih letih svojega življenja užival tudi jugoslovanski predsednik Tito v vili Galeb, ki jo je mogoče obiskati.

Poletno rezidenco so v pičlih šestih mesecih postavili leta 1976, pri gradnji pa je sodelovala jugoslovanska vojska. Za kakšen gradbeni podvig v tako kratkem času je šlo, si je kar težko predstavljati, saj ima vila okrog 5500 kvadratnih metrov površine v štirih nadstropjih, kjer so med drugim tudi večji bazen, kinodvorana in zasebni frizerski salon. Teren so ob gradnji nekoliko dvignili, da so se iz vile odprli čudoviti razgledi na zaliv Boka Kotorska in Lovčen, okrog pa se na 75.000 kvadratnih metrih razprostira prekrasen park.

Če bi moral odgovoriti na vprašanje, v kateri državi so me med vandranjem po svetu ljudje najprijazneje sprejeli, bi na prvo mesto zagotovo postavil Iran. Skozi stoletja je bil stičišče različnih kultur, kar se kaže v veliki odprtosti ljudi in njihovem tolerantnem odnosu do tujcev. Pogovori o politiki ali veri so redki in strpni, večinoma jih zanima, kaj počnete, kako živite, kaj ste videli, začinjeni pa so z veliko smeha, dobrodušnih pripomb ter uporabnih napotkov. Dežela je prijetna za potovanje, turistov je še razmeroma malo, kar posledično pomeni, da domačini večinoma še niso usvojili tehnik dobičkonosnih odnosov s tujimi obiskovalci.

Padna, ena najbolj ohranjenih razglednih vasi v slovenski Istri, konec aprila na prireditvi Praznik olja in bledeža gosti obiskovalce, ki cenijo dediščino, domače pridelke in odlične jedi. Bledež pravijo blitvi in menda so prav z njo vaščani zaslužili dovolj, da so dali leta 1885 postaviti cerkveni zvonik. Preživetje še danes nekako odročne vasi je bilo nekoč pač odvisno od pridelkov, ki so jih prodajali predvsem v Trst.

Stari del Padne je strnjen na razglednem pomolu. Številne kamnite hiše so obnovljene, mnoge pa še čakajo na obnovo. Med stisnjenimi hišami obiskovalca preseneti Galerija Božidarja Jakca. Umetnik sicer nikoli ni živel v vasi, a so tu več kot desetletje bivali njegovi starši in na pokopališču je pokopan njegov brat Josip Anton, ki je umrl kmalu po rojstvu. Zato se je Jakac pogosto vračal na obisk in z domačini stkal pristne stike. Za prijazen sprejem se jim je oddolžil s svojimi deli, ki so razstavljena v galeriji.

Domžale bodo v soboto, 16. maja, že četrtič zavzeli citrarji iz vse Slovenije. Lani se jih je na prireditvi Citranje na trgu zbralo 120, letos jih pričakujejo še več, glasba bo vse dopoldne odmevala po različnih delih mesta, točno opoldne pa bodo zaigrali še vsi skupaj.

Idejo za prireditev Citranje na trgu je dala domača citrarska skupina Notice, ki jo vodi Boža Bauer in je gonilna sila prireditve. »Nekoč so imeli v Domžalah citre pri vsaki hiši, ohranile so se kot ljudsko glasbilo, v mnogih domovih jih še imajo. Sama sem nanje začela igrati po upokojitvi, s prijateljico Betko Kralj sva se na vaje vozili v Velenje, saj tukaj v bližini nismo imeli učitelja. Potem sem v Domžale pripeljala profesorja Petra Napreta, najbolj prepoznavno ime med citrarji, in tako smo pred sedmimi leti pri Lipi, univerzi za tretje življenjsko obdobje, nastale Notice. Ime smo dobile zato, ker smo na začetku vse preveč gledale v note in premalo inštrumente,« med smehom pove sogovornica.