Sobne lončnice na terasah in balkonih
Največ sobnih lončnic kupimo marca. Malo zaradi praznikov, ki jih je v tem mesecu kar nekaj, malo pa tudi zato, ker si želimo priklicati pomlad. Pri izbiranju pomislimo na to, da lahko nekatere med njimi selimo iz notranjih prostorov na prosto. Seveda šele takrat, ko ne bo več nevarnosti pozebe. Uporabne so za kombiniranje z balkonskim cvetjem, zasaditve v visečih košarah ali pa rastejo samostojno v zanimivem okrasnem loncu.
Ena izmed takih je Tradescantia zebrina ali kar tradeskantija. Zimzelena rastlina prihaja k nam iz tropskih predelov Južne Amerike. Ima podolgovate zašiljene pisane zelene, srebrne ali vinsko rdeče obarvane liste. Je izredno nezahtevna za vzgojo. Če ne storimo prevelike napake v oskrbi, da jo na primer pozabimo zaliti ali jo celo preveč zalijemo, rastlina skoraj nima bolezni in škodljivcev. Uspeva kjer koli, celo na mestih brez prave svetlobe. Med rastjo se poganjki prevesijo čez cvetlično posodo, zato jo postavljamo na mesta, kjer bo njena rast prišla še posebej lepo do izraza. Na pokritih terasah jo posadimo v viseče košare, v cvetlična korita pa spredaj, da se lahko poganjki svobodno prevesijo.
Zmagovalne sorte krompirja za vrtičkarje
V lanskem letu smo testirali več sort krompirja. Ugotovili smo, da je zelo dobro saditi zgodnje sorte, ki imajo manj težav z boleznimi, zelo uporabne so tudi sorte, ki so odporne proti krompirjevi plesni. Ne pozabite še na krompir, ki se dobro skladišči in počaka do novega pridelka. Teh sedem sort bo zagotovo dobro uspevalo tudi na vašem vrtu.
Najbolj zgodnja sorta krompirja v Sloveniji je sorta arrow, ki jo pobiramo že dobrih 60 dni po sajenju. Priporočam saditev debelih gomoljev, ker ima rastlina več energije za začetno rast. Sorta la strada zelo hitro polni gomolje in ima močno cimo. To sorto pobiramo kakšen teden za najzgodnejšimi sortami, če so temperature dovolj visoke. Dobro raste tudi v slabših tleh, presenečeni boste, da dobro rodi v ilovnatih tleh, torej ne samo v lahkih in srednje težkih. Odgovarja ji celo primorska zemlja, ki je bolj rdeča in težka.
-
To leto se je začelo na čuden način: kar naprej se srečujemo stari znanci, sosedje, sošolci, sodelavci in na pol pozabljeni prijatelji. Vzamemo si čas, kadar koli že nas kdo pokliče, in pridemo kamor koli. Če le moremo, pridemo, si stisnemo roke in večinoma molčimo. Ker je kaj smiselnega težko povedati ob teh naših zdaj pogostih nepričakovanih srečanjih. Zdaj smo si pa vzeli čas! In ko se razhajamo, se že skoraj bojim reči: Na svidenje! Na svidenje naslednjič? V tem se skoraj glasno skriva vprašanje, kdo bo naslednji. In tega vprašanja seveda ne maramo in se ga izogibamo.
-
RAZSTAVE
Srbski modernizem 1880–1950
V novem krilu Narodne galerije je na ogled 86 slik in 38 kipov 38 protagonistov zgodnjega likovnega modernizma v Srbiji in Galerije Srbske matice v Novem Sadu. »Izbrali smo najboljše avtorje, ki celostno ilustrirajo srbsko umetnost tistega časa,« je povedala Tijana Palkovljević Bugarski, vodja srbske galerije in kustosinja izbora. V ospredju so srbski umetniki, ki so živeli v času, ko so padale meje, ko so pogledovali v srednjeevropska umetnostna središča in Pariz, Sankt Peterburg.
-
Vabimo vas na pohode pod vodstvom Janeza Alberta, izkušenega vodnika z licenco Planinske zveze Slovenije. Povabite še prijatelje, sorodnike, znance …
V soboto, 21. marca, se boste odpravili na Rašico (631 m). Hoje bo za kakih pet ur: Mengeš–Mengeška koča–Rašica–Spodnje Dobeno–Trzin. Zbor je ob 7.00 pod uro na glavni ljubljanski železniški postaji, od koder se boste odpeljali z avtobusom.
To bo prva etapa Domžalske poti spominov, na kateri pridobivate žige. S pridobitvijo vseh 22 žigov boste dobili priznanje, spominski znak in nagrado.
-
Dobre stare viže
Svoja zgodnja otroška leta je Cita Galič preživela v kraju Marija Reka, s starši in z mlajšo sestro pa je od svojega četrtega leta in tja do poroke živela v Trbovljah, kjer je obiskovala osnovno ter nižjo glasbeno šolo za citre in klavir. Šolanje je nadaljevala na Srednji glasbeni šoli in Akademiji za glasbo v Ljubljani. In tako se je že v svojih rosnih letih glasbi zapisala za vedno.
»V Mariji Reki sem se že zelo zgodaj srečala z domačimi vižami in napevi in tudi zaradi njih sem še danes tesno povezana s tem krajem. Bila sem tudi pobudnica ustanovitve in prva predsednica tamkajšnjega kulturnega društva ter voditeljica skupine ljudskih pevcev,« se spominja glasbenica, ki je bila tudi gonilna sila kulturne prireditve Pod Reško planino veselo živimo. Leta 1968 je nastopila v oddajah Veseli tobogan in Prvi aplavz, kar sedem let pa je vodila radijsko oddajo z ljudsko glasbo Pojemo in godemo na radiu Goldi v Preboldu.
Uredimo in pospravimo domačo knjižnico
Prosti časmarec '20Ljudje Starejši Dom
Pravijo, da tiskane knjige nimajo več prave prihodnosti in bomo v prihodnje brali le digitalno. A obiski knjižnih sejmov doma in po svetu tega še ne kažejo in večina se s tem gotovo ne strinja. Doma imamo najbrž kar veliko knjig, ki smo jih postopoma kupovali, odvisno od tega, kako strastni bralci smo, nekaj smo jih tudi podedovali. Pred desetletji so knjige kupovali tudi na zalogo. Bolj kot zdaj so bile priljubljene knjižne zbirke, ki so žal mnogokrat le polnile police in dajale vtis kultiviranosti. Knjigam je bilo dejansko prilagojeno tudi pohištvo v dnevni sobi. Delno odprte omare čez vso steno do stropa so bile nekaj običajnega, knjige so bile na vidnem mestu. Pohištvo je zavzelo velik del dnevne sobe, ki je bila zaradi takih omar videti natrpana in manjša.
-
Vandramo po Sloveniji
Krim (1108 m) je najvišja gora v okolici Ljubljane. Na njeni južni strani ji ta plečata gora visoko in mogočno dviguje obzorje. V primerjavi s severno alpsko veduto, ki je siva in nazobčana, sta Krim in njegova hribovita spremljava lepo zaobljena in kopasta. Mogočnost je izrazitejša zaradi globine nizkega in pogosto megličastega Barja. Mogočen se kaže torej zaradi našega globinskega pogleda čez Barje, a daje tudi vtis, da se nebo, kadar se pripravlja na slabše vreme, prav nad njim najprej odene v oblake. Tako je Krim že od pamtiveka ljubljanski vremenski prerok.
-
Dih pomladi
Na belem prtu, nadprtu, prtičkih ali zavesah cvetijo ljubke rožice, ki naznanjajo prihod pomladi.
Risbe cvetov s pomočjo fotokopirnega stroja povečamo na želeno velikost. Sestavimo jih v poljuben vzorec in ga prerišemo na svileni papir. Vzorec na prt prenesemo tako, da med svileni papir in blago vložimo kopirni papir za tkanine in ga skrbno prerišemo z dobro ošiljenim svinčnikom.
Za vezenje potrebujemo prejice v dveh zelenih in petih rdečih barvnih odtenkih. Vezemo z dvema ali tremi nitkami deljive prejice. Stebla in žile na listih vezemo s stebelnim vbodom, cvetne lističe s polnim vbodom, cvetne prašnike pa s ploščatim vbodom.
-
Ne le zaradi mednarodnega dneva žensk, ampak tudi zato, ker imamo pri nas igralke, ki so zaznamovale slovensko gledališko, filmsko in televizijsko sceno s tako imenovanimi močnimi ženskami vlogami, ki zahtevajo veliko iskanja, študija, posluha, smo se odločili, da predstavimo Bernardo Oman, njena razmišljanja o takih vlogah in gibanju #Me Too, ustvarjalnosti in povezovanju žensk v gledališkem in filmskem svetu, ki pri nas še ni zaživelo.
Čeprav se je rodila v Novem mestu, je otroštvo in mladost preživela na Gorenjskem. »Bilo je lepo, razigrano in svobodno. Zelo veliko sem bila zunaj, imeli smo veliko hišo z vrtom. V bližini je bil park, jer smo se otroci pogosto igrali.« Idiličnost pa so »motili« izjemno strogi starši. Menila sta, da jo bosta s strogostjo obvarovala pred grdim in slabim, tudi njunega nasveta, naj se odloči za varen poklic ekonomistke, ni zmogla zavrniti. »Toda v srednji šoli sem obiskovala dramski krožek in povabili so me v amatersko skupino v Prešernovem gledališču Kranj, kjer sem spoznala kolege, ki so se odločili za opravljanje sprejemnih izpitov na igralski akademiji (AGRFT), posnemala sem jih in izpit opravila v prvem preizkusu. Starša sta nasprotovala moji odločitvi, ker jim poklic igralke ni bil všeč, skrbela ju je finančna plat igralskega poklica, ker nismo bili bogati. Toda pridobila sem Titovo štipendijo, s katero sem se lahko preživljala med študijem.«