OBMOČNE ENOTE ZPIZ:

Območna enota Maribor je po številu zaposlenih druga največja Zpizova enota v Sloveniji z 72 zaposlenimi; od teh jih osem dela na ptujski izpostavi. Na lokaciji območne enote pa ima, kot pojasni njena direktorica Breda Prah, svoje prostore še trinajst zaposlenih iz službe za (domačo in mednarodno) revizijo sektorja za izvajanje zavarovanja, devet zaposlenih iz sektorja za izvedenstvo in dva sodelavca pravne službe sektorja za pravne in splošne zadeve.

»Naša enota se je na sedanjo lokacijo preselila pred dobrimi štirimi leti, saj je bila v prejšnjih prostorih sredi mesta že precejšnja stiska, delovno okolje je bilo pretesno in glede na zahteve sodobnega poslovanja s strankami v veliki meri neustrezno. Tako je zdaj delo s strankami, zaradi katerih tudi smo, bistveno prijaznejše kot prej, saj je na voljo šest pisarn za individualno obravnavo, vložišče je bolj funkcionalno in večje, invalidske komisije so v pritličju, sama logistika je bistveno bolj prilagojena našim potrebam in potrebam strank,« ne skriva zadovoljstva dvainpetdesetletna univerzitetna diplomirana ekonomistka Breda Prah, ki je na mestu direktorja mariborske območne enote pred desetimi leti nasledila sedanjega generalnega direktorja Zpiza Marijana Papeža, pred tem pa je osem let delala na upravni enoti  Maribor in dobrih deset let v gospodarstvu (TAM in TIMA Holding).   

ODSTRTE PODOBE – LOČE

»Obcestno središčno naselje z gručastim jedrom leži v osrčju Dravinjske doline med Roglo na severozahodu in Bočem na vzhodu, jugovzhodno od Slovenskih Konjic. Zahodno od vasi se v Dravinjo izlivata potoka Klokočovnik in Žičnica. Kraj leži ob križišču cest proti Slovenskim Konjicam, Poljčanam in Slovenski Bistrici. Starejše jedro je v okljuku Dravinje pri barokizirani župnijski cerkvi sv. Duha iz 17. stoletja, mlajši del pa na vzhodu,« je najprej na kratko opisal svoj rojstni kraj 64-letni upokojeni časnikar in državni uslužbenec Peter Štefanič, nazadnje zaposlen na Uradu Vlade RS za komuniciranje. Še vedno živi na domačiji Pri Petru, ki je le devet metrov stran od cerkvenega zvonika, in z veliko ljubeznijo skrbi za bližnji sadovnjak na levem bregu Dravinje.

OBMOČNE ENOTE ZPIZ:

Za naše območje, pravi direktor OE Ravne na Koroškem Vilko Černovšek, je še vedno značilna visoka stopnja industrializacije, pri čemer sta bila še nedolgo tega zlasti močna tekstilna industrija in rudarstvo. To pa se kaže v velikem številu vloženih zahtevkov za oceno invalidnosti in posledično v sorazmerno velikem številu invalidskih pokojnin in pravic na podlagi II. in III. kategorije invalidnosti. Tako je v tej območni enoti 22.800 starostnih in 7.200 invalidskih upokojencev, kar pomeni, da statistično na dobre tri starostne upokojence pride približno en invalidski upokojenec.

ODSTRTE PODOBE – PRESERJE

 Razpotegnjeno naselje z večjimi gručami hiš na flišnem slemenu med Braniško in Vipavsko dolino leži na skrajnem severozahodnem delu Vipavskih Brd, severno od Branika. Po okoliških gričih so raztreseni zaselki Kresija, Zajči, Mravljevi, Triglavec, Lecki Breg, Sv. Katarina in Vrh, medtem ko se jedro kraja – po najpogostejših preserskih priimkih K(e)rševan, Vidmar, Ličen in Čebron - deli na: Krševansko, Vidmarsko, Ličkovsko in Čebronsko vas. V slednji, na Žefetovi domačiji (Preserje 61) smo se srečali z upokojenim obratovodjo šivalnice v tekstilni tovarni Okroglica in vinogradnikom, 84 – letnim Ivanom Ličnom.

ODSTRTE PODOBE – KOSTANJEVICA NA KRASU

»O veliki gručasti središčni vasi na dolenjem Krasu, kakršno prikazuje panoramski posnetek ljubljanskega fotografa Franca Kunca z začetka prejšnjega stoletja, ni ne duha na sluha, saj je bila Kostanjevica na Krasu skupaj z drugimi vasmi na tem območju med prvo svetovno vojno do tal porušena. Naselje je bilo postavljeno tako, da so bile hiše tesno druga ob drugi ter s pročelji obrnjene proti jugozahodu, tako da so imele ves dan sonce, medtem ko so bile na vzhodu brez vrat in skoraj brez oken ter s tem zaščitene pred burjo. Takšno zasnovo lahko še vedno vidimo v Štanjelu, ki na srečo ni bil razdejan,« se je v preteklost svoje rojstne vasi vrnil 75 – letni akademski slikar, mozaicist, televizijski scenograf in grafik Jože Spacal, ki zase pravi, da ni upokojenec, ampak le človek, ki živi v razkošju časa.

Tako kot v drugih območnih enotah je tudi v koprski enoti temelj njenega dela vodenje postopkov in priznavanje pravic s področja pokojninskega, invalidskega in mednarodnega zavarovanja, vendar pa ga, kot opozori njen direktor Aleksander Vrabec, v dobršni meri določa tudi bližina meje, saj na jugu in zahodu mejijo na Hrvaško in Italijo. Zato se pogosteje srečujejo s strankami, ki potrebujejo informacije o priznavanju pravic na podlagi mednarodnih sporazumov in uredbe EU.
Posebnost tega območja pa je še tukaj živeča italijanska narodna skupnost, tako da je treba postopke voditi tudi v italijanskem jeziku, kar od strokovnih delavcev zahteva vsaj pasivno ali še bolje aktivno znanje tega jezika.

»Na starejši, pokončni razglednici, ki je bila leta 1913 odposlana na Rakek, je založnik Anton Straussgitl uporabil fotografijo, ki je nastala leta 1881, saj prikazuje ruševine nekdanjega gradu, kakor so domačini imenovali habsburško utrdbo na Klužah. Fotografija njenega jugozahodnega stolpa in obzidja pod njo je bila narejena s prostora pod današnjo cesto, ki se vije od Bovca mimo trdnjave proti Predelu,« nas je najprej opozoril upokojeni arhitekt in zagnani raziskovalec zgodovine Bovškega 74 – letni Fedja Klavora.

Murskosoboška območna enota sodi med manjše enote pokojninskega zavoda; v njej je 30 zaposlenih, ki so, kot pravi direktorica Andreja Bukovec, v prvih osmih mesecih letošnjega leta izdali približno 5500 odločb o pravicah iz obveznega zavarovanja, opravili 2900 informativnih izračunov datuma upokojitve ter o predvideni višini starostne pokojnine, v tujino pa so posredovali 1250 zahtevkov za tujo pokojnino in za ugotovitev tuje delovne dobe. Na področju matične evidence zavarovancev pa so opravili 15.000 različnih storitev in opravil, povezanih s pridobivanjem manjkajočih podatkov od zavezancev in urejanjem podatkov zavarovancev.

»Mozirje sega od Celin do Soteske na levem in desnem bregu Savinje. Proti jugu poteka meja nekdanje (združene) občine med mozirskimi in braslovškimi Dobrovljami, na zahodu meji Križnik, na severu se dotika vrha Goličke planine (Golte), proti severovzhodu in vzhodu pa ga zamejujejo naselja Florjan, Skorno in Slatina,« je začel pripoved o največjem kraju v Zgornji Savinjski dolini, ležečem ob zahodnem robu Mozirske kotlinice, 93 – letni publicist Aleksander Videčnik, ki se je potem, ko se je leta 1977 kot direktor Celjske mestne hranilnice upokojil, preselil v Mozirje ter se zagnano vključil v kulturno življenje tega kraja in Zgornje Savinjske doline.