Ni ga pod slovenskim soncem, ki ne bi vedel, kako slastne in zdrave so borovnice. In seveda tudi jagode, ribez, robidnice, maline, kosmulje ... Skratka jagodičje. Temeljna naloga jagodičja je zaščita organizma. Antioksidanti v rastlinah ščitijo njih same in enako potem varujejo nas.

Borovnice za mlade žile in misli

Gozdne borovnice (lat. Vaccinium myrtillus) dozorijo v juniju in juliju, odvisno od nadmorske višine. Zrel plod borovnice je skoraj črn z modrikastim odtenkom, ki mu ga daje oprh. Vode je v gozdnih borovnicah do 85 odstotkov, sladkorja pa do 9 odstotkov, poldrugi odstotek je sadnih kislin, vitamin C močno niha od rastišča do rastišča – najpogosteje namerijo od 1,5 do 20 mg vitamina C v 100 g. Nekaj je vitaminov A, E ter B1 in B2. Zadnje čase na trgu prevladujejo večje gojene ali vrtne borovnice (lat. Vaccinium corymbosum), ki vsebinsko niso povsem enake divjim, pravimo jim tudi ameriške borovnice ali žlahtne borovnice.

Barve rastlin so veliko pomembnejše, kot si mislimo, in so v neposredni zvezi z nalogo, ki jo imajo te rastline v človekovi prehrani. Zelena je zagotovo najbolj pomladna barva in spodbuja tople medsebojne odnose, razvija sposobnost zdravljenja, odpravlja slaba psihična stanja in nestalnost psihičnega razpoloženja, dobro vpliva na srce, znižuje visok krvni tlak, obnavlja telo po izčrpanosti in spodbuja rast.

V regratu je veliko zdravilnih snovi, ki jih priznavajo celo v medicini. Grenčine skupaj z rudninami (kalij, kalcij, magnezij, železo ...) spodbujajo pravilno delovanje ledvic in jeter, pospešujejo presnovne procese, izločanje prebavnih sokov, boljšo prebavo in odvajanje vode oziroma samočistilne procese v telesu. Regrat je bogat z vitamini skupine B ter E in C. Z uživanjem regrata lahko odpravimo žolčne kamne, saj učinkovito čisti kri in limfo, koristen je tudi za kosti. Ker odvaja nakopičeno sečno kislino, je dober za blažitev artritisa in protina (putike).

Človekovo življenje v ravnovesju je na makroravni preplet harmonije med zemljo, zrakom, vodo, energijo, hrano ter našimi mislimi in medsebojnimi odnosi. Vsaka gospodinja, ki je kuhala s srcem, je želela svoje jedi predstaviti v najboljši luči, da je iz obroka nastal pravi obred. Obredje je sčasoma dobilo neuradno, vendar splošno veljavno obliko, ki je postala tradicija. To pa je nesmiselno spreminjati, zato naj tradicionalna praznična pojedina ostane, kakršna je.

 V zadnjem času so namreč zelo glasni nadobudni skrbniki za zdravo prehrano in življenje. Pred časom sem poslušala mladi nutricionistki, ki sta razpredali, kako naredimo zdravo pustno pojedino brez maščob, mesa, jajc, sladkorja in glutena. Kar vidim ju, kako ob veliki noči pečeta zdravo potico. Brez glutena. Kakor da bi bili vsi alergični, pa nismo. Tudi večina tistih, ki misli, da je, v resnici ni. To je zdaj modna muha. 

Tradicionalne jedi so dokaz življenja v ravnotežju, povezanega z naravo, letnim časom, opravili, običaji in dogodki. Ljudje so vedno dali v lonec, kar jim je darovala narava, in zlasti v enolončnicah so ustvarili ravnotežje, ki ga ni treba posebej dopolnjevati. Se pa jedi spreminjajo po pokrajinah, razlike so opazne od vasi do vasi, celo od gospodinje do gospodinje. Kjer ni bilo dovolj zelenjave na vrtu, so si pomagali z divjimi rastlinami, na primer s koprivami, kislico, rmanom, spomladi z regratom in čemažem.

Ob omembi brina se vedno spomnim na Kras, čeprav brin uspeva tudi drugje na revnih apnenčastih tleh in prisojnih legah. Spomnim se tudi svoje mladosti. Otroci smo v pozni jeseni nabirali brin in brinove vejice. Kako prijetno so mi potem dišale roke! Danes vem – po eteričnih oljih. Mama je doma zažigala brinove vejice, da se je dimilo in prijetno dišalo po vsej hiši. Tako je razkuževala omare in prostore ter uničevala molje.

Brin (lat. Juniperus communis) je namreč naravni razkuževalec. Po navadi uspeva kot nizko olesenelo grmičevje, vendar lahko zraste v pravo drevo, visoko tudi nekaj metrov. Brin uspeva v Evropi, osrednjih delih Azije in Severni Ameriki. Na tako obsežnem ozemlju so se razvile številne različice in vrste brina. Pri nas in v alpskem svetu je najbolj razširjen nizek alpski brin (lat. Juniperus communis-alpina), ki spada v družino cipresovk (lat. Cupressaceae). Les je predroban, da bi ga lahko uporabljali za komercialne namene, na Finskem pa iz brinovega lesa izdelujejo drobne okrasne predmete, lesene nože za mazanje masla in drugih namazov ali škatlice za nakit.

Hrana mora celicam dajati gradivo, gorivo in zaščito. Tedaj imamo več mišične mase in čvrsto telo. Do tretjine mišične mase je iz beljakovin. Če uživamo premalo beljakovin ali imamo nepopolno prebavo beljakovin v želodcu, mišice preprosto oslabijo.

Mišice črpajo velike količine aminokislin kot gradnikov beljakovin iz krvi. Če se zniža sladkor v krvi, potem živčne in možganske celice nimajo dovolj goriva in jetra iz mišičnih zalog pretvorijo aminokisline v glukozo, zato mišice slabijo. Esencialne aminokisline pridobivamo s hrano, neesencialne pa telo lahko naredi le, če uživamo dovolj beljakovin tako rastlinskega kot živalskega izvora. Če zmanjšujemo količino beljakovin, nam počasi izginevajo mišice. Tudi presnova se hudo poslabša, ker encimi ne morejo delovati. Tedaj imamo močan občutek lakote in slabotne mišice, tresemo se in potimo. Nikoli ne zgrešimo, če uživamo živalske in rastlinske beljakovine, na primer mleko in ovsene kosmiče, polento in mleko, jajca in krompir, ribe in krompir, sirotko in sojo, meso in zelje ipd.

V preteklosti so naši predniki strogo ločili hrano za navadni petek in tisto za svétek, kot so rekli nedelji in drugim praznikom, ki so bili po večini cerkveni. Tudi hrana za vsak dan je imela utrjevalni pomen v družini. Za božič so gospodinje pogrnile praznični prt na mizo, nanjo postavile vazo z rožami ter zložile ta boljše pogrinjke in pribor, zadišalo je po potici.

Nihče ni niti pomislil, koliko je ogljikovih hidratov, koliko beljakovin, maščob ali vitaminov in mineralov. In da je morda vsega preveč. Vonjave so nas pritegnile, nas povabile v svet čudovitih občutenj, ki so se nam za venomer vtisnila v spomin. To vam bo potrdil vsak izseljenec, ki daleč od doma hrepeni po skromnem in svetem času, kakršen je bil tudi božič doma v družini.

V moji mladosti so bile koline praznik. Spoštovali smo jih podobno kot jesenski pridelek na polju. Prav nič ni šlo v odpadek, včasih tudi ščetine ne. Pleče in stegna smo dali v razsol, nekaj zmleli in pripravili klobase in salame, ocvirke shranili v sveže stopljeni masti in podobno. Uporabili smo tudi parklje, repe in glavo ter kri za krvavice. Prav posebno vlogo je imelo drobovje: srce, pljuča, jezik, jetra, ledvice in vranica, pri teličkih tudi priželjc in rajželjc.

Že kmalu dopoldne je mama pripravila jetrca s čebulo in rožmarinom in jih ponudila vsem, ki so pri kolinah pomagali. Vranico so podarili sosedom, kjer so se pripravljali na poroko, za svatovske vranične jušne kroglice. Naslednji dan je mama pripravila veselje za otroke: možgane z jajci, srce pa za delavce, ki so potrebovali veliko energije. Pljuča in ledvice so uporabili za posebne jedi. Jezik pa je bil vedno prava poslastica.

Fižol je bil v naši mladosti pogosto na jedilniku v vseh mogočih kulinaričnih izvedbah. Seveda takrat o njem nismo govorili kot o rastlinskem viru beljakovin, ki so za življenje nujno potrebne. A bolj kot je standard rasel, manj fižola smo pojedli in tudi vse bolj smo nanj gledali zviška. Marsikdo raje uporablja sojo in čičeriko ali še kaj bolj eksotičnega ...

Navadni fižol (lat. Phaseolus vulgaris) spada v družino metuljnic (lat. Fabaceae) in je darilo Indijancev. V starem svetu od Himalaje do Sredozemlja so poznali druge rodove stročnic, med njimi bob, lečo, sojo in čičerko. Pridelovali so jih že več tisoč let pred našim štetjem. V starem Egiptu in antični Grčiji pa so kot fižol označevali bob (lat. Vicia faba), ki je fižolov sorodnik in se je že pred našim štetjem razširil prek Alp po vsej Evropi. V Evropi smo fižol spoznali šele leta 1542, dobrega pol stoletja po odkritju Amerike. V habsburški monarhiji, kamor je spadalo tudi ozemlje naše države, se je razširil v 17. stoletju, toda največ je za njegovo priljubljenost naredila cesarica Marija Terezija skoraj stoletje pozneje. Podobno kot krompir je tudi fižol ljudske množice rešil pred lakoto.

Joj, če bi to bogokletje iz naslova slišal moj pokojni tast, ki se je gob bal bolj kot peklenščka in v življenju ni zaužil nobene! V njegov zagovor naj povem, da je bil mizar in se je gob bal tudi profesionalno, saj so gobe med najhujšimi lesnimi sovražniki – ko ga napadejo, strohni. Toda njemu podobnih je kar veliko. Večina ljudi ve, da so gobe lahko zelo okusne, a hkrati lahko tudi zelo strupene in celo smrtno nevarne. In tu se védenje večine neha.

Gobe (lat.: fungi) so med najstarejšimi organizmi, saj so našli njihove fosilne ostanke, stare skoraj dve milijardi let. Že zato je prav, da jih spoštujemo in cenimo. Ker rastejo iz zemlje in se ne premikajo vidno sem in tja, jih večina šteje za rastline. A to niso. Od skupnih prednikov, praorganizmov, so se glive in rastline ločile kako milijardo let po nastanku prvih organskih molekul na Zemlji.