Po navadi nas vonj po pečenih kostanjih nagovori, še preden oči opazijo leseno uto na stičišču pločnikov in toplo oblečenega kostanjarja, ki ima polne roke dela z žerjavico in kostanji, ki jih od časa do časa premeša na vroči plošči. 

Po navadi zadiši po kostanjih vrste maroni, ki jih že stoletja najbolj cenijo od Dunaja naprej, po vsej Evropi. Pravi ali domači kostanj (lat. Castanea sattiva) spada v družino bukovk (lat. Fagaceae) in ga ne smemo zamenjati za divji kostanj (lat. Aesculus hippocastanum), saj genetski podatki kažejo, da ne spadata skupaj. Divjega razvrščajo v družino sapindovk (lat. Sapindaceae). Podobnost je samo navidezna, vendar pozoren pogled razkrije razlike že v velikosti drevesa, cvetenju in obliki ploda.

Žita so bila skozi zgodovino zaradi razmeroma preprostega skladiščenja zrnja izredno pomembna za prehrano ljudi. Najbolj splošna je razdelitev na krušna žita, kamor spadajo pšenica, rž, ječmen in oves, ter na prosena žita, kamor uvrščamo proso, sirek, ščir in kvinojo. Nekoliko posebna je koruza, ajda pa ne spada med žita, a jo v pogovoru uvrščamo vanje zaradi njenega pomena za ljudi.

Žita nimajo vseh esencialnih aminokislin, zato jih moramo vedno kombinirati z živalskimi beljakovinami. Ljudje so tudi v preteklosti že izkustveno kombinirali žita z mlekom in kislim mlekom, skuto, ocvirki, klobaso in koščkom mesa, z jajci ... in si tako pripravili uravnotežene obroke. 

Nekoč sem se v družbi starejših gospa, izkušenih gospodinj in kuharic, pogovarjala o rdeči pesi, ki jo povsod v ljudskem zdravilstvu cenijo kot nadvse zdravilno. Ena izmed njih je nekoliko poetično rekla, da je »rdeča pesa lepotica, ki svoje rdeče čare skriva za pepelnatim pajčolanom«. Torej nekakšna pepelka med zelenjavo, ki pod neugledno zunanjostjo skriva pravo bogastvo ...

Rdeča pesa (Beta vulgaris L. Var. conditiva Alef) spada v družino metlikovk in je kot vse kultivirane rastline nastala iz divje različice (Beta maritima L.), ki je imela drobno korenino. S selekcijo in križanjem so nastale sorte, kakršne poznamo danes.

Odkar smo Slovenci po zaslugi razsvetljene cesarice Marije Terezije krompir sprejeli za svojega in se enkrat za vselej do sitega najedli, nas spremlja od rojstva do smrti. Kuhan krompir je bržkone ena prvih naravnih jedi, ki jih zaužijemo že ob materinem mleku, in jed, ki jo lahko brez težav jemo v pozni starosti. Seveda v primernih količinah in primerno pripravljeno.

Tega, da je k nam prišel po odkritju Amerike, ni treba več poudarjati; tudi tega ne, da so se ga v Evropi sprva branili in mu je Cerkev nasprotovala. V Franciji so ga razširili z zvijačo, saj so z vojaki zastražili krompirjeva polja, češ da gre za strateško rastlino. In Francozi so ga zaradi skrivnostnosti kradli. V strogi Avstro-Ogrski, kjer so ljudje spoštovali oblast, sta cesarica Marija Terezija in njen sin Jožef II. od kmetov naravnost zahtevala, naj sadijo krompir. O krompirju je pri nas leta 1798 prvi pisal Marko Pohlin v sestavku Kmetam za potrebo in v pomoč. In že leto pozneje je Valentin Vodnik v svojih Kuharskih buklah zapisal več receptov krompirjevih jedi ...

 Navadna dolgolistna solata je bila zagotovo del človekove prehrane, še preden je ta izumil krožnik. Viri iz antike navajajo solato (lat. Lactuca sativa) tudi kot zdravilo. Grk Herodot je dobrih 400 let pred našim štetjem zapisal, da je sok vrtne solate zdravilni napitek, starogrški in rimski modreci zlasti poudarjajo njeno pomirjevalno vlogo za dober spanec. Še pred njimi so uspavalno slavo solati peli stari Perzijci. Rimski cesar Avgust je bil prepričan, da ga je solata ozdravila hude bolezni, zato ji je dal postaviti celo spomenik.

Včasih se maščobam niso izogibali, a kar nekaj desetletij so zdravniki glasno svarili ali celo prepovedovali uživanje živalskih nasičenih maščob, na primer ocvirkov, pancete, slanine, pršuta, masla in smetane, polnomastnega mleka in drugih oblik maščobe. Tudi uživanje ocvrte hrane in slaščic z maslom in smetano ... Namesto masla so na primer priporočali margarino, ne vedoč, da je v njej spremenjena oblika maščobe z visokim deležem transmaščobnih kislin, ki so potrjeno škodljive. A vsaka spremenjena maščoba je škodljiva, pa naj je oksidirana oziroma žarka ali hidrogenirana v obliko transmaščobnih kislin.

Pekoče je zdravo. Tako je rekla moja mama, ko smo se otroci upirali, da bi jedli hren za veliko noč. Poznali smo še pekočo papriko, in če je kdo pomotoma ugriznil vanjo, je tekal po dvorišču ... Čili je prišel v modo pozneje, ko se je naša dežela odprla svetu.

Čili je med vsemi pekočimi rastlinami najbolj oster in zraste kot sadež različnih tropskih sort majhnih feferonov, ki spadajo med grmičaste paprike. Izvorno je bil čili azteško ime za paprike sploh, ko pa so ga Španci prinesli iz Latinske Amerike, je postal ime samo za pekoče vrste paprik. Čili je tudi dvajsetkrat bolj pekoč od pekoče paprike, ki jo poznamo v Evropi. Velja pa, da so večji plodovi manj pekoči, najhujši so najmanjši.

Pri desetih letih sem zbolela za sklepno revmo in po zdravnikovem naročilu mi je mama kuhala močno juho iz stare domače mastne kokoši. Tako juho sem srebala dan za dnem nekaj tednov. Zdravil tedaj ni bilo, zato je znameniti doktor Kralj, ki je zdravil otroke po zgornji Vipavski dolini, naročil, naj vsak dan pojem tudi dve limoni, narezani na rezine in potreseni s sladkorjem. A sladkor je bil drag, zato je bilo težje zaužiti limone kot spiti žlico ribjega olja – to je bilo edino zdravilo, ki mi ga je prinesel zdravnik.

O sirih težko pišem brez čustev. Vedno mi misli zaplavajo v zgodnjo mladost, ko nam je sir pomenil bogastvo; pa ne v finančnem pomenu, marveč zaradi razkošja okusov, ki so bili v njem, ter vzajemno neizrečenih čustev hvaležnosti in darovanja, kar je bil sir moje tete Zofe. Danes vem, da so sirarji in sirarke prav posebni ljudje. In moja teta je to še danes v svoji visoki starosti tam sredi pašnikov in košenih trat v Gozdu nad Colom. Leta ji ne dopuščajo več, da bi sirarila, zato je spomin na njen sir iz svežega polnega mleka še toliko žlahtnejši.

Kruh je simbol življenja že tisočletja, je božji dar v pravem pomenu besede, saj brez žita in kruha ne bi bilo človeštva. Hkrati je simbol topline doma in družinske ljubezni. Kruh, ki ga je zamesila moja mama, je bil vedno nekaj posebnega. Če me dolgo ni bilo iz Ljubljane domov, mi ga je poslala. Nič ni pripisala. Le kruh, ki je po pošti prispel v peti blok študentskega naselja, je zgovorno govoril o njeni ljubezni do mene. Povedal je več kot besede.

Kruh je potrjeno star več kot sedem tisoč let, a so ga zagotovo pekli že veliko prej. Zibelka kruha je bila v nekdanji žitnici sveta – ob reki Nil v Egiptu. Stari Rimljani so za mletje žita uporabljali samo mlinske kamne. Vedeli so, da žito izgubi biološko vrednost, če se med mletjem segreje. To so vedela tudi afriška plemena, Berberi, Arabci, azijska ljudstva in celo indijanska plemena. Vedeli so tudi, da moka postane žarka, medtem ko je mogoče žitno zrnje razmeroma enostavno hraniti dolgo časa. Znano je, da so lahko spekli kruh iz moke žitnega zrnja, ki je tisočletja čakalo v piramidah faraonov.