Navadna dolgolistna solata je bila zagotovo del človekove prehrane, še preden je ta izumil krožnik. Viri iz antike navajajo solato (lat. Lactuca sativa) tudi kot zdravilo. Grk Herodot je dobrih 400 let pred našim štetjem zapisal, da je sok vrtne solate zdravilni napitek, starogrški in rimski modreci zlasti poudarjajo njeno pomirjevalno vlogo za dober spanec. Še pred njimi so uspavalno slavo solati peli stari Perzijci. Rimski cesar Avgust je bil prepričan, da ga je solata ozdravila hude bolezni, zato ji je dal postaviti celo spomenik.

Včasih se maščobam niso izogibali, a kar nekaj desetletij so zdravniki glasno svarili ali celo prepovedovali uživanje živalskih nasičenih maščob, na primer ocvirkov, pancete, slanine, pršuta, masla in smetane, polnomastnega mleka in drugih oblik maščobe. Tudi uživanje ocvrte hrane in slaščic z maslom in smetano ... Namesto masla so na primer priporočali margarino, ne vedoč, da je v njej spremenjena oblika maščobe z visokim deležem transmaščobnih kislin, ki so potrjeno škodljive. A vsaka spremenjena maščoba je škodljiva, pa naj je oksidirana oziroma žarka ali hidrogenirana v obliko transmaščobnih kislin.

Pekoče je zdravo. Tako je rekla moja mama, ko smo se otroci upirali, da bi jedli hren za veliko noč. Poznali smo še pekočo papriko, in če je kdo pomotoma ugriznil vanjo, je tekal po dvorišču ... Čili je prišel v modo pozneje, ko se je naša dežela odprla svetu.

Čili je med vsemi pekočimi rastlinami najbolj oster in zraste kot sadež različnih tropskih sort majhnih feferonov, ki spadajo med grmičaste paprike. Izvorno je bil čili azteško ime za paprike sploh, ko pa so ga Španci prinesli iz Latinske Amerike, je postal ime samo za pekoče vrste paprik. Čili je tudi dvajsetkrat bolj pekoč od pekoče paprike, ki jo poznamo v Evropi. Velja pa, da so večji plodovi manj pekoči, najhujši so najmanjši.

Pri desetih letih sem zbolela za sklepno revmo in po zdravnikovem naročilu mi je mama kuhala močno juho iz stare domače mastne kokoši. Tako juho sem srebala dan za dnem nekaj tednov. Zdravil tedaj ni bilo, zato je znameniti doktor Kralj, ki je zdravil otroke po zgornji Vipavski dolini, naročil, naj vsak dan pojem tudi dve limoni, narezani na rezine in potreseni s sladkorjem. A sladkor je bil drag, zato je bilo težje zaužiti limone kot spiti žlico ribjega olja – to je bilo edino zdravilo, ki mi ga je prinesel zdravnik.

O sirih težko pišem brez čustev. Vedno mi misli zaplavajo v zgodnjo mladost, ko nam je sir pomenil bogastvo; pa ne v finančnem pomenu, marveč zaradi razkošja okusov, ki so bili v njem, ter vzajemno neizrečenih čustev hvaležnosti in darovanja, kar je bil sir moje tete Zofe. Danes vem, da so sirarji in sirarke prav posebni ljudje. In moja teta je to še danes v svoji visoki starosti tam sredi pašnikov in košenih trat v Gozdu nad Colom. Leta ji ne dopuščajo več, da bi sirarila, zato je spomin na njen sir iz svežega polnega mleka še toliko žlahtnejši.

Kruh je simbol življenja že tisočletja, je božji dar v pravem pomenu besede, saj brez žita in kruha ne bi bilo človeštva. Hkrati je simbol topline doma in družinske ljubezni. Kruh, ki ga je zamesila moja mama, je bil vedno nekaj posebnega. Če me dolgo ni bilo iz Ljubljane domov, mi ga je poslala. Nič ni pripisala. Le kruh, ki je po pošti prispel v peti blok študentskega naselja, je zgovorno govoril o njeni ljubezni do mene. Povedal je več kot besede.

Kruh je potrjeno star več kot sedem tisoč let, a so ga zagotovo pekli že veliko prej. Zibelka kruha je bila v nekdanji žitnici sveta – ob reki Nil v Egiptu. Stari Rimljani so za mletje žita uporabljali samo mlinske kamne. Vedeli so, da žito izgubi biološko vrednost, če se med mletjem segreje. To so vedela tudi afriška plemena, Berberi, Arabci, azijska ljudstva in celo indijanska plemena. Vedeli so tudi, da moka postane žarka, medtem ko je mogoče žitno zrnje razmeroma enostavno hraniti dolgo časa. Znano je, da so lahko spekli kruh iz moke žitnega zrnja, ki je tisočletja čakalo v piramidah faraonov.

Praznik sv. Martina je eden redkih, ki je preživel tudi svetnikom nenaklonjeno povojno obdobje socializma. Martinovanje sicer nikoli ni pomenilo pravega verskega čaščenja svetnika, marveč je to vesel zaključek letine in čas, ko je mošt prevrel v mlado vino, še vihravo in nevzgojeno, a že dobro in prijetno pitno. 

Legenda o sv. Martinu je povezana tudi s tradicionalno večerjo – gosjo. Svetnik je bil doma na Madžarskem, sicer poklicni vojščak, vendar zelo skromen. Ker so ga hoteli postaviti za škofa, se je skril med gosi, a so ga izdale s svojim gaganjem. Kaznovali so jih tako, da so jih obredno žrtvovali.

Ob omembi krompirja mi spomin zaplava v srečno otroštvo, ko smo pastirji in pastirice zagrebli krompir v žerjavico in nestrpno čakali, da je bil pečen. Potem smo ga vročega prekladali iz roke v roko in ga pihali ... Sosedov Stane, ki je bil najstarejši med nami, je po navadi iz žepa potegnil zavitek s soljo in jo stresel na apnenčast kamen, da smo lahko vanjo točali krompir. Nemalokrat smo bili tako zatopljeni v kuharsko specialiteto, da so nam krave ušle, kamor jim nismo dovolili ...

 Vemo, da je krompir prišel k nam po odkritju Amerike in je darilo Indijancev, za katerega se nismo nikdar ustrezno zahvalili. V Franciji so ga oblastniki širili z zvijačo: ob krompirjeva polja so postavili vojaške straže, češ da gre za strateško rastlino. In Francozi so ga prav zaradi skrivnostnosti kradli, pri čemer so vojaki po ukazu namerno »pogledali stran«.

Kot svetuje ljudska medicina, je treba za dolgo trdno zdravje vsak dan na tešče spiti kozarec vode z žlico domačega nepasteriziranega jabolčnega kisa. To uravnava holesterol in krepi imunski sistem. Še bolj pomaga, če dodamo žlico medu, in sicer za zdravo srce in ožilje ter za obnovo in pomlajevanje tkiva, saj je v medu obilica kalija.

Skrivnost nedestiliranega pravega jabolčnega kisa za naše zdravje je v tem, da ima učinkovito jabolčno in ocetno kislino in veliko več mineralov, zlasti kalija in vitaminov. Toda vse te zdravilne sestavine vsebuje le domači kis, ki ne gre skozi postopke filtriranja, pasteriziranja in destiliranja; ti kisu odvzamejo precej zdravilnih učinkov. Naravni nedestilirani jabolčni kis je rumenkast in rahlo moten. Kis moramo pripravljati iz svežih izbranih in popolnoma zdravih dozorjenih jabolk brez vsakršne gnilobe. Jabolčni kis mora zoreti v lesenih sodih, ker snovi v lesu spodbujajo naravno fermentacijo.

Na delavnici, ki sem jo pripravila na srečanju bralcev v Neumu, smo sledili dvema ciljema: ugotoviti, kako zelo pomembno je uravnoteženo prehranjevanje in kako nam zelišča pri tem lahko pomagajo. So drobcena in skoraj nič ne tehtajo, a pogosto nagnejo jeziček na tehtnici v smer zdravja.

Ko s hrano pridobimo vse, kar telo potrebuje za svojo gradnjo, energijo, obnovo in zaščito, govorimo o uravnoteženem prehranjevanju. To potem zagotavlja ravnovesje našega telesa in duha, zato pogosto pravim, da je ravnovesje na krožniku ravnovesje v telesu. Če smo v ravnovesju, smo sposobni narediti, kar smo si zastavili, saj zmoremo razmišljati racionalno in ustvarjalno ter poiskati svojo izvirno rešitev. Sposobni smo tudi poglabljati odnose in širiti krog prijateljev.