Trta je radostila človeka veliko prej, preden je postala vinska. Še pred bakreno dobo, ko je človek spoznal, da iz pretlačenega grozdja po vrenju nastane sladka opojna pijača, je cenil trto zaradi sladkih sadežev, hranilnega in zelo zdravega grozdja. Zagotovo so koščke mesa in žita zavijali v mlade trtne liste in jih kuhali že v zgodnji antiki. Za stara plemena je bila trta božje drevo, darilo bogov – podobno kot oljke.

Pri vinski trti je zdravilno skoraj vse: listi, cvetovi, vitice in grozdje. Listi in vitice imajo 2 odstotka sladkorja ter vinsko, jabolčno in jantarno kislino in njihove soli, med drugim pa še čreslovine, vosek in rudninske snovi. V ljudskem zdravilstvu jih uporabljajo zoper revmatizem in protin, pri bruhanju, driski in krvavem izpljunku. Iz svežih ali posušenih trtnih listov pripravljajo čaj in kopeli ob ozeblinah na rokah in nogah. Sveže zmečkano listje lahko uporabimo kot obkladek za pekoče oči, ob boleči glavi in želodcu. Sok iz svežih zarez v trti pa ustavlja krvavitve in je dober kot obkladek za oči; zdravi tudi čire, lišaje in nečisto kožo.

Ne glede na letni čas telo potrebuje vse vrste hranilnih snovi: beljakovine, maščobne kisline, ogljikove hidrate, vitamine in minerale. A zdravje in počutje sta odvisna tudi od zaščitnih fitokemikalij, ki so bioaktivne snovi v sadju in zelenjavi, v obliki naravnih barvil v kožicah rastlin. Temeljna naloga barvil je zaščititi rastline pred nevarnimi močnimi sončnimi žarki, bakterijami in virusi, in ko rastline zaužijemo, imajo enako vlogo tudi v našem telesu. Ta vloga pride v poletni vročini še toliko bolj do izraza.

Jagode so za ljubezen, češnje za gibljive sklepe, borovnice preprečujejo degenerativne spremembe in varujejo pred nastankom demence, z uživanjem ribeza, zlasti črnega, pa skrbimo za zdrave žile. Razlogov, da si privoščimo čim več jagodičevja in češenj, je dovolj.

 Jagode so birni plodovi ali nekakšna soplodja z veliko plodiči, kar vidimo kot zrnca na površini jagode. In grmičku ni ime jagoda, marveč jagodnjak (lat. Fragaria). Izvorna vrsta jagod je divja gozdna jagoda ali navadni jagodnjak.

Ko govorim o zeliščih, se vedno spomnim svoje mame. Bila je nadvse stvarna ženska in je v letih skromnosti v lonec dajala le najnujnejše. Oče je bil bolj umetniške narave, bil je človek z absolutnim posluhom in je zelo rad prebiral tipke na harmoniki ... Rad se je prikradel do lonca in pokusil vsebino. «Sej je ...« je rekel s premislekom, »ma nej!« Stopil je ven in okrog hiše utrgal kakšno zelišče. »Mat', to noter dej!« je rekel. Očetove rož'ce so naredile jed popolno.

Šunka, hren, jajce in potica so simboli velike noči, ki so se obdržali skozi stoletja. Tudi zato so del kulturne dediščine, na katero moramo biti ponosni. V osnovi povsod po Sloveniji blagoslavljajo enake jedi, a dodajo še več krajevnih posebnosti.

Na Krasu na primer dodajo liter vina, v Loškem Potoku poleg pirhov, hrena in kruha blagoslavljajo še pečeno jagnje in slovensko posebnost – ajdovo filajne. V Mežiški dolini v košaro dodajo še šarkelj, krajec črnega in krajec belega kruha, šunko ter toliko pirhov, kolikor je ljudi pri hiši, velikonočna gnezdeca, sol za živino, vžigalice za ogenj in semena za spomladansko setev. V Vuzenici je v žegnanjski košari tudi krompir. V Gornji Radgoni je v korbi skupaj z zelhanim mesom, zelhanimi rebri in klobasami še kos črnega kruha za živino,...

O ženski lepoti je bilo napisanega toliko, da ni kaj dodati. A saj veste: lepota je skladnost telesa in duha. Če želimo ostati mladostne, upoštevajmo preproste nasvete: skrbimo za ustrezno, a ne pretirano rekreacijo, da si skupaj s pravilno prehrano krepimo postavo in izboljšamo kožo. Hudi sovražniki naše postave v srednjih letih so stresni hormoni, ki se jim najlažje izognemo s smehom. Menda ima deset minut smejanja enak učinek kot sto zamahov z veslom.

Rekreacija je dobra za telo in presnovne procese: med gibanjem zajamemo več kisika za biokemične reakcije. Če celice normalno delujejo, imamo dovolj energije in moči. Toda pri rekreaciji smo še bolj izpostavljeni škodljivim prostim radikalom, ki nastajajo kot stranski produkt zgorevanja. Še hujšo škodo v telesu delajo peroksidi, ki tudi spreminjajo maščobne dele celic v žarkost, kvarijo aminokisline, genetske kode toliko časa, da celice ne morejo več pravilno delovati in odmrejo. Temu pravimo oksidativni stres. Zato je treba uživati veliko antioksidantov: karotenoidnih in flavonoidnih snovi ter križnic in mineralov, kot so selen, cink in krom, kakor tudi vitaminov C in E. Uživajmo špinačo, solato, jagodičje, orehe, semena, jajca, lečo, grah, fižol in polnovredni kruh.

Tvegam trditev: večina nas je zrasla z zeljem, predvsem kislim. Smo generacija, ki ji je pokojni pesnik Janez Menart postavil spomenik, ko je zapisal: »Gospod se v ličnem fičku pelje, a trebuh melje kislo zelje.« In bili smo zdravi.

Ali ste vedeli, da je glavnato zelje (lat. Brassica oleracea L. convar. capitata) ena redkih rastlin z večtisočletno zgodovino, ki je avtohtono evropska? Nastalo je z načrtno človekovo selekcijo iz divje rastline, ki še uspeva na skalnih pobočjih sredozemskih obal. Že v prazgodovini so ga uživali tedanji naseljenci in postalo je lahko dostopna hrana najširšemu krogu ljudi.

Kompoti in čežana so nastali nekako zaradi potrebe ljudi. Sadja je bilo preveč in bi se pokvarilo, zato so ga sušili ali predelovali v čežano, kuhali marmelade in kompote. Nikomur ni prišlo na misel, da bi sadje lupil, zato je ohranilo izredno veliko vitaminov in mineralov. In kar je zelo pomembno – prehranske vlaknine. Teh danes uživamo premalo.

Kompot je pred desetletji tešil bolnike, porodnice in otroke. Pili smo ga, ko smo bili zaprti, saj blagodejno vpliva na zapeko. Kompot je obvezno spremljal štruklje, pa naj so bili gluhi ali nadevani, potico in malice. Ob košnji in žetvi je mama pogosto ponudila kompot tudi obiskovalcem. Ko smo bili otroci, smo uživali kompote redno vsak dan, saj so bili poleg vode osnovna pijača. Sadje smo pridelali doma, voda pa se je v vodnjak sama natekla s strehe. Pa še zdravi in sladki so bili, čeprav vanje nismo natrosili niti žličke sladkorja.

V primernih količinah je prava kava zdrava. Zato se je obdržala tri tisočletja in prav nič ne kaže, da bi jo kmalu nehali piti. Vendar je treba vedeti: na kofein se navadimo in sčasoma se telo nanj ne odzove več tako kot na začetku. Če bi hoteli zaznati enake učinke, bi morali spiti veliko več kave.

Legenda pravi, da jo je odkril mlad pastir iz etiopske pokrajine Kaffa, ko je dobrih tisoč let pred našim štetjem opazoval svoje ovce. Te so postale nenavadno razigrane, če so prežvekovale drobne rdeče plodove nekega grmovja. Tudi sam jih je pokusil in spoznal poživljajoč učinek rdečih plodov. Svoje odkritje je razglasil naokrog. In kava se je kot poživljajoča pijača hitro širila med etiopskimi plemeni in prodirala proti severu. Kdaj so te rdeče plodove poimenovali kava, zgodovina ne govori. Minila pa so stoletja, da so jo sprejeli Arabci, in še enkrat toliko, da so jo začeli piti Evropejci.

Resnici na ljubo v prehrani nimamo antibiotikov, ki so po definiciji zdravilo in zato delujejo povsem drugače kot hrana. A v vsakdanjem pogovoru pogosto rečemo, da so nekatera živila »naravni antibiotiki«. Pri tem pa imamo v mislih pravzaprav posamezne snovi, ki imajo podoben, a nikakor ne enak učinek in se po jakosti delovanja ne morejo meriti z učinkom antibiotičnih zdravil.

Ljudje najpogosteje med naravne antibiotike uvrščajo česen, čebulo, črno redkev, hren, včasih tudi ingver, evkaliptus in med. Pa še bi lahko kaj našli. Toda dr. Samo Kreft, profesor na ljubljanski fakulteti za farmacijo, opozarja, da zanje ne moremo trditi, da zdravijo kot zdravila, čeprav imajo v telesu določen antibiotični učinek. Po merilih medicine so namreč koncentracije teh snovi v živilih prenizke, da bi lahko resno ogrozile škodljive bakterije, ki so napadle naše telo.