Šunka, hren, jajce in potica so simboli velike noči, ki so se obdržali skozi stoletja. Tudi zato so del kulturne dediščine, na katero moramo biti ponosni. V osnovi povsod po Sloveniji blagoslavljajo enake jedi, a dodajo še več krajevnih posebnosti.

Na Krasu na primer dodajo liter vina, v Loškem Potoku poleg pirhov, hrena in kruha blagoslavljajo še pečeno jagnje in slovensko posebnost – ajdovo filajne. V Mežiški dolini v košaro dodajo še šarkelj, krajec črnega in krajec belega kruha, šunko ter toliko pirhov, kolikor je ljudi pri hiši, velikonočna gnezdeca, sol za živino, vžigalice za ogenj in semena za spomladansko setev. V Vuzenici je v žegnanjski košari tudi krompir. V Gornji Radgoni je v korbi skupaj z zelhanim mesom, zelhanimi rebri in klobasami še kos črnega kruha za živino,...

O ženski lepoti je bilo napisanega toliko, da ni kaj dodati. A saj veste: lepota je skladnost telesa in duha. Če želimo ostati mladostne, upoštevajmo preproste nasvete: skrbimo za ustrezno, a ne pretirano rekreacijo, da si skupaj s pravilno prehrano krepimo postavo in izboljšamo kožo. Hudi sovražniki naše postave v srednjih letih so stresni hormoni, ki se jim najlažje izognemo s smehom. Menda ima deset minut smejanja enak učinek kot sto zamahov z veslom.

Rekreacija je dobra za telo in presnovne procese: med gibanjem zajamemo več kisika za biokemične reakcije. Če celice normalno delujejo, imamo dovolj energije in moči. Toda pri rekreaciji smo še bolj izpostavljeni škodljivim prostim radikalom, ki nastajajo kot stranski produkt zgorevanja. Še hujšo škodo v telesu delajo peroksidi, ki tudi spreminjajo maščobne dele celic v žarkost, kvarijo aminokisline, genetske kode toliko časa, da celice ne morejo več pravilno delovati in odmrejo. Temu pravimo oksidativni stres. Zato je treba uživati veliko antioksidantov: karotenoidnih in flavonoidnih snovi ter križnic in mineralov, kot so selen, cink in krom, kakor tudi vitaminov C in E. Uživajmo špinačo, solato, jagodičje, orehe, semena, jajca, lečo, grah, fižol in polnovredni kruh.

Tvegam trditev: večina nas je zrasla z zeljem, predvsem kislim. Smo generacija, ki ji je pokojni pesnik Janez Menart postavil spomenik, ko je zapisal: »Gospod se v ličnem fičku pelje, a trebuh melje kislo zelje.« In bili smo zdravi.

Ali ste vedeli, da je glavnato zelje (lat. Brassica oleracea L. convar. capitata) ena redkih rastlin z večtisočletno zgodovino, ki je avtohtono evropska? Nastalo je z načrtno človekovo selekcijo iz divje rastline, ki še uspeva na skalnih pobočjih sredozemskih obal. Že v prazgodovini so ga uživali tedanji naseljenci in postalo je lahko dostopna hrana najširšemu krogu ljudi.

Kompoti in čežana so nastali nekako zaradi potrebe ljudi. Sadja je bilo preveč in bi se pokvarilo, zato so ga sušili ali predelovali v čežano, kuhali marmelade in kompote. Nikomur ni prišlo na misel, da bi sadje lupil, zato je ohranilo izredno veliko vitaminov in mineralov. In kar je zelo pomembno – prehranske vlaknine. Teh danes uživamo premalo.

Kompot je pred desetletji tešil bolnike, porodnice in otroke. Pili smo ga, ko smo bili zaprti, saj blagodejno vpliva na zapeko. Kompot je obvezno spremljal štruklje, pa naj so bili gluhi ali nadevani, potico in malice. Ob košnji in žetvi je mama pogosto ponudila kompot tudi obiskovalcem. Ko smo bili otroci, smo uživali kompote redno vsak dan, saj so bili poleg vode osnovna pijača. Sadje smo pridelali doma, voda pa se je v vodnjak sama natekla s strehe. Pa še zdravi in sladki so bili, čeprav vanje nismo natrosili niti žličke sladkorja.

V primernih količinah je prava kava zdrava. Zato se je obdržala tri tisočletja in prav nič ne kaže, da bi jo kmalu nehali piti. Vendar je treba vedeti: na kofein se navadimo in sčasoma se telo nanj ne odzove več tako kot na začetku. Če bi hoteli zaznati enake učinke, bi morali spiti veliko več kave.

Legenda pravi, da jo je odkril mlad pastir iz etiopske pokrajine Kaffa, ko je dobrih tisoč let pred našim štetjem opazoval svoje ovce. Te so postale nenavadno razigrane, če so prežvekovale drobne rdeče plodove nekega grmovja. Tudi sam jih je pokusil in spoznal poživljajoč učinek rdečih plodov. Svoje odkritje je razglasil naokrog. In kava se je kot poživljajoča pijača hitro širila med etiopskimi plemeni in prodirala proti severu. Kdaj so te rdeče plodove poimenovali kava, zgodovina ne govori. Minila pa so stoletja, da so jo sprejeli Arabci, in še enkrat toliko, da so jo začeli piti Evropejci.

Resnici na ljubo v prehrani nimamo antibiotikov, ki so po definiciji zdravilo in zato delujejo povsem drugače kot hrana. A v vsakdanjem pogovoru pogosto rečemo, da so nekatera živila »naravni antibiotiki«. Pri tem pa imamo v mislih pravzaprav posamezne snovi, ki imajo podoben, a nikakor ne enak učinek in se po jakosti delovanja ne morejo meriti z učinkom antibiotičnih zdravil.

Ljudje najpogosteje med naravne antibiotike uvrščajo česen, čebulo, črno redkev, hren, včasih tudi ingver, evkaliptus in med. Pa še bi lahko kaj našli. Toda dr. Samo Kreft, profesor na ljubljanski fakulteti za farmacijo, opozarja, da zanje ne moremo trditi, da zdravijo kot zdravila, čeprav imajo v telesu določen antibiotični učinek. Po merilih medicine so namreč koncentracije teh snovi v živilih prenizke, da bi lahko resno ogrozile škodljive bakterije, ki so napadle naše telo.

Po navadi nas vonj po pečenih kostanjih nagovori, še preden oči opazijo leseno uto na stičišču pločnikov in toplo oblečenega kostanjarja, ki ima polne roke dela z žerjavico in kostanji, ki jih od časa do časa premeša na vroči plošči. 

Po navadi zadiši po kostanjih vrste maroni, ki jih že stoletja najbolj cenijo od Dunaja naprej, po vsej Evropi. Pravi ali domači kostanj (lat. Castanea sattiva) spada v družino bukovk (lat. Fagaceae) in ga ne smemo zamenjati za divji kostanj (lat. Aesculus hippocastanum), saj genetski podatki kažejo, da ne spadata skupaj. Divjega razvrščajo v družino sapindovk (lat. Sapindaceae). Podobnost je samo navidezna, vendar pozoren pogled razkrije razlike že v velikosti drevesa, cvetenju in obliki ploda.

Žita so bila skozi zgodovino zaradi razmeroma preprostega skladiščenja zrnja izredno pomembna za prehrano ljudi. Najbolj splošna je razdelitev na krušna žita, kamor spadajo pšenica, rž, ječmen in oves, ter na prosena žita, kamor uvrščamo proso, sirek, ščir in kvinojo. Nekoliko posebna je koruza, ajda pa ne spada med žita, a jo v pogovoru uvrščamo vanje zaradi njenega pomena za ljudi.

Žita nimajo vseh esencialnih aminokislin, zato jih moramo vedno kombinirati z živalskimi beljakovinami. Ljudje so tudi v preteklosti že izkustveno kombinirali žita z mlekom in kislim mlekom, skuto, ocvirki, klobaso in koščkom mesa, z jajci ... in si tako pripravili uravnotežene obroke. 

Nekoč sem se v družbi starejših gospa, izkušenih gospodinj in kuharic, pogovarjala o rdeči pesi, ki jo povsod v ljudskem zdravilstvu cenijo kot nadvse zdravilno. Ena izmed njih je nekoliko poetično rekla, da je »rdeča pesa lepotica, ki svoje rdeče čare skriva za pepelnatim pajčolanom«. Torej nekakšna pepelka med zelenjavo, ki pod neugledno zunanjostjo skriva pravo bogastvo ...

Rdeča pesa (Beta vulgaris L. Var. conditiva Alef) spada v družino metlikovk in je kot vse kultivirane rastline nastala iz divje različice (Beta maritima L.), ki je imela drobno korenino. S selekcijo in križanjem so nastale sorte, kakršne poznamo danes.

Odkar smo Slovenci po zaslugi razsvetljene cesarice Marije Terezije krompir sprejeli za svojega in se enkrat za vselej do sitega najedli, nas spremlja od rojstva do smrti. Kuhan krompir je bržkone ena prvih naravnih jedi, ki jih zaužijemo že ob materinem mleku, in jed, ki jo lahko brez težav jemo v pozni starosti. Seveda v primernih količinah in primerno pripravljeno.

Tega, da je k nam prišel po odkritju Amerike, ni treba več poudarjati; tudi tega ne, da so se ga v Evropi sprva branili in mu je Cerkev nasprotovala. V Franciji so ga razširili z zvijačo, saj so z vojaki zastražili krompirjeva polja, češ da gre za strateško rastlino. In Francozi so ga zaradi skrivnostnosti kradli. V strogi Avstro-Ogrski, kjer so ljudje spoštovali oblast, sta cesarica Marija Terezija in njen sin Jožef II. od kmetov naravnost zahtevala, naj sadijo krompir. O krompirju je pri nas leta 1798 prvi pisal Marko Pohlin v sestavku Kmetam za potrebo in v pomoč. In že leto pozneje je Valentin Vodnik v svojih Kuharskih buklah zapisal več receptov krompirjevih jedi ...