Tako kot se ob začetku zime oziramo naokrog, kdo vse se je že nalezel gripe in prehlada, se po pustu preštevajo tisti, katerih moto vsakokratnega jutra in dne je: »Ne da se mi …« Toda ali je nujno, da spomladi izgubimo energijo in ničesar več ne zmoremo? Ali lahko sami kaj naredimo, da bomo imeli kar največ energije? Seveda!

Sposobnost, da se lahko gibljemo, mislimo, čustvujemo, se učimo, slišimo, gledamo, govorimo in podobno, črpamo iz lastnega vira energije. Lahko bi rekli iz svojih akumulatorjev, ki se polnijo in praznijo. To so celice v našem telesu, ki naj bi jih bilo od 75 do 100 tisoč milijard in so temeljni gradbeni element telesa. Toda druga izmed temeljnih nalog celic je, da proizvajajo energijo, brez katere ni življenja.

Učinkovit imunski sistem je najboljše varovalo pred virusi in drugimi vsiljivci, ki ogrožajo telo. Njegova temeljna naloga je, da prepozna vsiljivca in organizira učinkovito obrambo. Ker je sistem, pomeni, da je sklop usklajenega delovanja več organov: bezgavk, limfnih žil, vranice, kostnega mozga, priželjca, mandeljnov ter skupkov imunskih celic v sluznici dihal in črevesnih celicah. Dejstvo je tudi, da je imunski sistem odraz naše prehrane.

Imunski sistem bi lahko primerjali z dobro organizirano vojsko. Ta varuje telo z različnimi »rodovi, sistemi in podsistemi«, ki morajo delovati skladno, če naj zagotovijo zmago. Nekatere celice imunskega sistema potujejo s krvjo po telesu in iščejo vsiljivce, druge čakajo v zasedi. Vsi »rodovi vojske« imunskega sistema so nenehno v medsebojnem stiku prek živčnih poti, živčnih sporočil in hormonov. Če zataji samo eden od podsistemov, se obrambni sistem »sesuje«. In bolezen je tu!

 Modrost starodavnega zdravilstva pravi: »Če hočeš spoznati človekova doživetja v preteklosti, si danes oglej njegovo telo. Če hočeš spoznati človekovo telo v prihodnosti, si danes oglej njegova doživetja!« Resničnost te modrosti lahko preverimo na vsakem koraku. Zato prisluhnimo telesu in povedalo nam bo, kaj potrebuje.

Mineralov in vitaminov ne smemo sami izbirati in ločevati, temveč moramo uživati prav vse, saj so medsebojno prepleteni in soodvisni. Seveda moramo po analogiji enako poskrbeti za vnos najširše palete rastlinskih in živalskih beljakovin (aminokislin) ter maščob rastlinskega in živalskega izvora in ogljikovih hidratov.

Čebelji med je bil pred stoletji v naših krajih skoraj edino sladilo. Sladkor iz trsa je sicer izum davnih Perzijcev in dobro znan v antiki, a se je v srednjem veku na evropskih tleh izgubil in je v praktično uporabo kot sladkor iz pese spet prišel šele ob koncu 1. stoletja. Še danes pa je med edino povsem naravno in nepredelano sladilo.

Sladkor je bil vedno zelo drag in celo po drugi svetovni vojni ga sprva ni bilo veliko. Na primer moja mama je morala dati kar 5 kilogramov fižola za pol kilograma sladkorja. Danes je povsem drugače: sladkorja je v izobilju in v srednji Evropi posameznik poje kar 36 kilogramov sladkorja in samo kilogram in 400 gramov meda na leto. Marsikdo pa se ne zaveda, da beli oziroma rafinirani sladkor povzroča zdravstvene težave predvsem zato, ker ga pretirano uživamo, saj je skrit tudi v marsikaterem izdelku. Po drugi strani pa ima čebelji med ali strd, kot smo ga včasih poimenovali z lepo slovensko besedo, izpričane zdravilne učinke.

Pravilna prehrana gradi in obnavlja telo vse življenje. Tudi po 65. letu potrebujemo prav vse tisto, kar smo potrebovali v prejšnjih življenjskih obdobjih: beljakovine, ogljikove hidrate, maščobe, vlaknine, vitamine in minerale. Res je, da moramo količine prilagoditi vsakodnevnim potrebam, seveda glede na gibanje, telesne in umske napore.

Prav tako moramo upoštevati individualno specifiko prebave in presnove oziroma sprejemljivosti hranil, ki jih iz hrane pridobimo. To lahko tudi pomeni, da moramo zaužiti še več beljakovin kot prej. Najpomembnejše in tudi najlažje izkoristljive so beljakovine iz mesa.

Belo glavnato zelje (lat. Brassica oleracea L. convar. capitata) je ena redkih rastlin z večtisočletno zgodovino, ki je avtohtono evropska. Nastalo je s človekovo načrtno selekcijo iz divje rastline, ki še uspeva na skalnih pobočjih sredozemskih obal. Uživali so ga že v prazgodovini, v antiki pa se je hitro širilo na vse strani Evrope, ker je bilo lahko dostopna hrana najširšemu krogu ljudi. Stari Grki so zelje kot kulturno rastlino spoznali v četrtem ali petem stoletju pred našim štetjem, na prelomu štetja pa tudi Rimljani.

 Trta je radostila človeka veliko prej, preden je postala vinska. Še pred bakreno dobo, ko je človek spoznal, da iz pretlačenega grozdja po vrenju nastane sladka opojna pijača, je cenil trto zaradi sladkih sadežev, hranilnega in zelo zdravega grozdja. Zagotovo so koščke mesa in žita zavijali v mlade trtne liste in jih kuhali že v zgodnji antiki. Za stara plemena je bila trta božje drevo, darilo bogov – podobno kot oljke.

Pri vinski trti je zdravilno skoraj vse: listi, cvetovi, vitice in grozdje. Listi in vitice imajo 2 odstotka sladkorja ter vinsko, jabolčno in jantarno kislino in njihove soli, med drugim pa še čreslovine, vosek in rudninske snovi. V ljudskem zdravilstvu jih uporabljajo zoper revmatizem in protin, pri bruhanju, driski in krvavem izpljunku. Iz svežih ali posušenih trtnih listov pripravljajo čaj in kopeli ob ozeblinah na rokah in nogah. Sveže zmečkano listje lahko uporabimo kot obkladek za pekoče oči, ob boleči glavi in želodcu. Sok iz svežih zarez v trti pa ustavlja krvavitve in je dober kot obkladek za oči; zdravi tudi čire, lišaje in nečisto kožo.

Ne glede na letni čas telo potrebuje vse vrste hranilnih snovi: beljakovine, maščobne kisline, ogljikove hidrate, vitamine in minerale. A zdravje in počutje sta odvisna tudi od zaščitnih fitokemikalij, ki so bioaktivne snovi v sadju in zelenjavi, v obliki naravnih barvil v kožicah rastlin. Temeljna naloga barvil je zaščititi rastline pred nevarnimi močnimi sončnimi žarki, bakterijami in virusi, in ko rastline zaužijemo, imajo enako vlogo tudi v našem telesu. Ta vloga pride v poletni vročini še toliko bolj do izraza.

Jagode so za ljubezen, češnje za gibljive sklepe, borovnice preprečujejo degenerativne spremembe in varujejo pred nastankom demence, z uživanjem ribeza, zlasti črnega, pa skrbimo za zdrave žile. Razlogov, da si privoščimo čim več jagodičevja in češenj, je dovolj.

 Jagode so birni plodovi ali nekakšna soplodja z veliko plodiči, kar vidimo kot zrnca na površini jagode. In grmičku ni ime jagoda, marveč jagodnjak (lat. Fragaria). Izvorna vrsta jagod je divja gozdna jagoda ali navadni jagodnjak.

Ko govorim o zeliščih, se vedno spomnim svoje mame. Bila je nadvse stvarna ženska in je v letih skromnosti v lonec dajala le najnujnejše. Oče je bil bolj umetniške narave, bil je človek z absolutnim posluhom in je zelo rad prebiral tipke na harmoniki ... Rad se je prikradel do lonca in pokusil vsebino. «Sej je ...« je rekel s premislekom, »ma nej!« Stopil je ven in okrog hiše utrgal kakšno zelišče. »Mat', to noter dej!« je rekel. Očetove rož'ce so naredile jed popolno.