Črt Škodlar je mož z veliko talenti. Njegovo delo so pogosto spremljali pridevniki, kot so sijajen lutkar, virtuozen animator, odličen organizator, zanimiv filmar, odličen režiser in scenograf, avtor humorističnih in satiričnih oddaj. Delal je v lutkovnem gledališču, na televiziji, pri Triglav filmu, tudi kot svobodnjak. Da bi v svobodnem poklicu preživel, je igral celo orgle v cirkusu in počel še marsikaj, ker je pač neuklonljiv človek, ki se ne preda. Leta 2003 je prejel Ježkovo nagrado za izvirne dosežke. Osvetlili bomo le nekaj drobcev iz njegovega življenja, obdarovanega s talenti.

Pripravlja: Neva Brun

Obletnica/Vodnikovo leto

Ob 200. obletnici smrti pesnika Valentina Vodnika bo v letošnjem letu veliko dogodkov, posvečenih temu jezikoslovcu, pesniku, učitelju, časnikarju in duhovniku. Največ seveda na Vodnikovi domačiji v Ljubljani. Vodnika spoštujemo tudi zato, ker je uspel prepričati Francoze, da je slovenščina postala uradni učni jezik v enotni osnovni šoli in gimnaziji, v zadnjem letniku tudi učni predmet. Napisal je prvi slovenski učbenik za poučevanje tujega jezika (francoščine), prvo slovnico v slovenščini, se podpisal pod eno prvih slovenskih pesniških zbirk, napisal prvo slovensko kuharico in priročnik za babice. Leta 1797 je začel izdajati prvi slovenski časopis Lublanske novice. Čeprav so ga po odhodu Francozov izključili iz javnega življenja, je prvi pesnik, ki je dobil svoj spomenik, in vreden je našega spomina.

Pripravlja: Neva Brun

Gledališče: V imenu matere, slovenska dramska noviteta 

Dramatik Ivo Svetina se je odločil, da bo napisal sago, skoraj dokumentarno dramo o svoji družini na ozadju stoletja vojn (prve in druge), ideologij (slovanstvo, marksizem, socializem), nastajanju držav (Kraljevine SHS, SFRJ), zgodbo o rodu, ki ni hotel biti le pasiven opazovalec zgodovine, ampak je poskušal postati njen sooblikovalec. »Marsikdo je v sebi nosil tudi temno, strupeno seme, ki ga je vodilo v samomor, zato sem tekst pisal počasi in z muko,« je povedal Svetina.

Prišel je čas, ko si bo treba za prijatelje čas vzet' (kot poje Andrej Šifrer), kajti božične in novoletne voščilnice, ki jih napišete ali izdelate sami, so postale spet zelo priljubljene. Če se jih veselite vi, jih bodo gotovo veseli tudi vaši bližnji. Kaj spodbudnega in lepega jim boste napisali, morda celo narisali ali posneli fotografijo, veste samo vi, le ne pozabite jih poslati. Odstiramo nekaj zanimivosti iz zgodovine koledarjev, pratik in novoletnih voščilnic. Morda boste ob branju lažje izbrali priljubljen motiv zanje.

Leon – 120 let

Ob 120. obletnici rojstva Novomeščana in olimpionika Leona Štuklja so v Dolenjskem muzeju pripravili veliko razstavo o njegovi izjemni športni poti in življenju. Njegova hči Lidija je muzeju odstopila ogromno eksponatov, nabralo se je več kot 600 osebnih predmetov, med njimi pisalni stroj, osebni dokumenti, njegovi rokopisi, celo sedežna garnitura z omaro, podpisi pomembnih športnikov, ker je bil strasten zbiralec le-teh, pa zbirka značk, znamk in razglednic. V muzeju so pregledali več kot 4000 fotografij in veliko jih bo na ogled. Veliki telovadec, kot si je rekel sam, je do smrti živel po sokolskih načelih: skromnost, redoljubnost in skrb za telo.

Pozabljena kiparka Elza Kastl Obereigner

S svojimi plastikami je mlada umetnica (1884–1973) prvič stopila pred javnost leta 1902 kot prva kiparka na (ljubljanskem) umetniškem prizorišču, kjer so že ustvarjale Ivana Kobilca, Lili Novy, Zofka Kveder, Helena Vurnik in Alma Karlin. S svojo odločenostjo je tlakovala pot naslednicam. Njena vnukinja in varuhinja zapuščine Angelika Hribar je muzealcem odprla vrata na podstrešje, kjer so odkrili ohranjen opus malih plastik, ki so na ogled v Mestnem muzeju Ljubljana. Kipi s svojo podrobno, natančno obdelavo obiskovalca vabijo, da spozna le malokomu znane začetke njene ustvarjalne poti. »Obujanje spomina na kiparko je tudi razmislek o možnostih, ki jih je imela kot mlada umetnica na začetku 20. stoletja,« je povedala avtorica razstave Barbara Savenc. 

Ob 90. obletnici Radia Slovenija ne smemo pozabiti, da je nepretrgoma njegov pomembni del radijska igra, s katero so ustvarjalci dosegli zavidljiv odmev pri poslušalcih ter izjemne uspehe v tujini. Z radijsko igro je tesno povezan radijski in gledališki režiser Aleš Jan, ki je napisal tudi knjigo Slišati sliko, videti zvok – o zgodovini radijske igre v Sloveniji. Izšla je pri Slovenskem gledališkem inštitutu. Z Radiem Ljubljana je začel sodelovati leta 1951, najprej kot otrok igralec, že v četrtem letniku gimnazije in med študijem na Filozofski fakulteti ter Akademiji za gledališče, film, radio in televizijo kot asistent režije radijske igre, po diplomi se je zaposlil na Radiu Slovenija kot režiser, postal vodja režije, kasneje urednik uredništva igranega programa, tako da je odličen sogovornik o veličastni zgodovini in uspehih radijske igre pri nas in v svetu.

Kofetarica, slika naše najbolj znane slikarke Ivane Kobilca, je po anketah med obiskovalci Narodne galerije na drugem mestu po priljubljenosti. Ta slika pa ima v ozadju napeto zgodbo, polno zapletov, zanimivih celo za kakšno filmsko upodobitev. In ker tačas v Narodni galeriji poteka velika retrospektivna razstava del naše imenitne slikarke, obujamo spomine na to zgodbo. Pri tem nam je pomagal sedanji lastnik Peter Hribar ml., kajti brez njegovega razumevanja in naklonjenosti slike sploh ne bi mogli občudovati.

Podaljšanje Tisnikarjeve razstave

V Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu so ob 90. obletnici rojstva in 20. obletnici smrti koroškega slikarja Jožeta Tisnikarja pripravili obsežno razstavo njegovih del, ki je do zdaj doživela tako velik obisk, da jo bodo podaljšali do 21. oktobra. Razstavo dopolnjuje raznovrstno fotografsko in dokumentarno gradivo, kar obiskovalcem dopolni izkušnjo ogleda in spoznavanja tega umetnika. Spremljevalni program pa pritegne vse generacije.

Mariborčan Ljubo Struna (rojen leta 1930) je verjetno zadnji živeči član ekipe, ki je posnela prvo slovensko televizijsko oddajo Televizija prihaja. Kasneje je bil nepogrešljiv član filmskih ekip pri snemanju filmov tujih producentov, ki so od 50. let prejšnjega stoletja v Sloveniji pogosto snemali vse od velikih zgodovinskih spektaklov do manjših produkcij. Poleg tega je pregovorno kot vsak pravi moški posadil drevo (več), napisal knjigo Moje življenje s filmom, jo izdal v samozaložbi, ima dve skrbni hčeri in zeta, več vnukov ter simpatično ženo, Belokranjko, ki je podporni steber njegovega življenja, z velikimi zaslugami za njegovo ustvarjalno in družinsko rast.