Leon – 120 let

Ob 120. obletnici rojstva Novomeščana in olimpionika Leona Štuklja so v Dolenjskem muzeju pripravili veliko razstavo o njegovi izjemni športni poti in življenju. Njegova hči Lidija je muzeju odstopila ogromno eksponatov, nabralo se je več kot 600 osebnih predmetov, med njimi pisalni stroj, osebni dokumenti, njegovi rokopisi, celo sedežna garnitura z omaro, podpisi pomembnih športnikov, ker je bil strasten zbiralec le-teh, pa zbirka značk, znamk in razglednic. V muzeju so pregledali več kot 4000 fotografij in veliko jih bo na ogled. Veliki telovadec, kot si je rekel sam, je do smrti živel po sokolskih načelih: skromnost, redoljubnost in skrb za telo.

Pozabljena kiparka Elza Kastl Obereigner

S svojimi plastikami je mlada umetnica (1884–1973) prvič stopila pred javnost leta 1902 kot prva kiparka na (ljubljanskem) umetniškem prizorišču, kjer so že ustvarjale Ivana Kobilca, Lili Novy, Zofka Kveder, Helena Vurnik in Alma Karlin. S svojo odločenostjo je tlakovala pot naslednicam. Njena vnukinja in varuhinja zapuščine Angelika Hribar je muzealcem odprla vrata na podstrešje, kjer so odkrili ohranjen opus malih plastik, ki so na ogled v Mestnem muzeju Ljubljana. Kipi s svojo podrobno, natančno obdelavo obiskovalca vabijo, da spozna le malokomu znane začetke njene ustvarjalne poti. »Obujanje spomina na kiparko je tudi razmislek o možnostih, ki jih je imela kot mlada umetnica na začetku 20. stoletja,« je povedala avtorica razstave Barbara Savenc. 

Ob 90. obletnici Radia Slovenija ne smemo pozabiti, da je nepretrgoma njegov pomembni del radijska igra, s katero so ustvarjalci dosegli zavidljiv odmev pri poslušalcih ter izjemne uspehe v tujini. Z radijsko igro je tesno povezan radijski in gledališki režiser Aleš Jan, ki je napisal tudi knjigo Slišati sliko, videti zvok – o zgodovini radijske igre v Sloveniji. Izšla je pri Slovenskem gledališkem inštitutu. Z Radiem Ljubljana je začel sodelovati leta 1951, najprej kot otrok igralec, že v četrtem letniku gimnazije in med študijem na Filozofski fakulteti ter Akademiji za gledališče, film, radio in televizijo kot asistent režije radijske igre, po diplomi se je zaposlil na Radiu Slovenija kot režiser, postal vodja režije, kasneje urednik uredništva igranega programa, tako da je odličen sogovornik o veličastni zgodovini in uspehih radijske igre pri nas in v svetu.

Kofetarica, slika naše najbolj znane slikarke Ivane Kobilca, je po anketah med obiskovalci Narodne galerije na drugem mestu po priljubljenosti. Ta slika pa ima v ozadju napeto zgodbo, polno zapletov, zanimivih celo za kakšno filmsko upodobitev. In ker tačas v Narodni galeriji poteka velika retrospektivna razstava del naše imenitne slikarke, obujamo spomine na to zgodbo. Pri tem nam je pomagal sedanji lastnik Peter Hribar ml., kajti brez njegovega razumevanja in naklonjenosti slike sploh ne bi mogli občudovati.

Podaljšanje Tisnikarjeve razstave

V Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu so ob 90. obletnici rojstva in 20. obletnici smrti koroškega slikarja Jožeta Tisnikarja pripravili obsežno razstavo njegovih del, ki je do zdaj doživela tako velik obisk, da jo bodo podaljšali do 21. oktobra. Razstavo dopolnjuje raznovrstno fotografsko in dokumentarno gradivo, kar obiskovalcem dopolni izkušnjo ogleda in spoznavanja tega umetnika. Spremljevalni program pa pritegne vse generacije.

Mariborčan Ljubo Struna (rojen leta 1930) je verjetno zadnji živeči član ekipe, ki je posnela prvo slovensko televizijsko oddajo Televizija prihaja. Kasneje je bil nepogrešljiv član filmskih ekip pri snemanju filmov tujih producentov, ki so od 50. let prejšnjega stoletja v Sloveniji pogosto snemali vse od velikih zgodovinskih spektaklov do manjših produkcij. Poleg tega je pregovorno kot vsak pravi moški posadil drevo (več), napisal knjigo Moje življenje s filmom, jo izdal v samozaložbi, ima dve skrbni hčeri in zeta, več vnukov ter simpatično ženo, Belokranjko, ki je podporni steber njegovega življenja, z velikimi zaslugami za njegovo ustvarjalno in družinsko rast.

Zlato kitajskih cesarjev

V Narodnem muzeju si lahko ogledate dragocenosti iz časa dinastije Ming, zdaj v lasti kitajskega milijarderja Petra Kwoka, iz njegovega muzeja v Xianu. 145 zlatih predmetov na najvišji ravni zlatarske obrti predstavljajo nekdanje cesarsko razkošje. Najvišji domet odražajo predmeti v filigranski tehniki z motivi zmaja s petimi kremplji, feniksa in iz kitajske kulturne tradicije. 

 

Gledališča predstavljajo novo sezono

Obrazi ekspresionizma/Odtisi duha 

Razstava del nemških, čeških in slovenskih ekspresionistov v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki je prvi poskus umeščanja slovenskega ekspresionizma v srednjeevropski prostor. Ekspresionizem, ki je germanskega izvora, se osredotoča na duhovnost, čustva in etično zahtevo po »novem človeku«, so Slovenci spoznavali prek Prage. Kot slovanska prestolnica je po prvi svetovni vojni nadomestila »secesijski Dunaj« ter postala študijski center za mlado generacijo ustvarjalcev in prizorišče pestrega družabnega življenja.

Slovenija je domovina avtohtone kranjske čebele – sivke. Pri nas je več kot 11.000 čebelarjev, pokrajino bogati več kot 13.000 čebelnjakov in okoli 180.000 panjev. Slovenci smo na področju čebelarjenja nekaj posebnega. To prikazuje razstava Kjer so čebele dom v Slovenskem etnografskem muzeju, ki bo na ogled do junija naslednje leto. Z njo se muzej pridružuje evropskemu letu kulturne dediščine in njenemu motu Naša dediščina: kjer preteklost sreča prihodnost.

»Mislimo, da lahko prav s čebelami in čebelarstvom veliko pomembnega povemo Evropi. Čeprav smo majhna država, igra čebelarstvo pri nas posebno vlogo, na tem področju smo zelo ozaveščeni. Naša čebelarska tradicija izhaja že iz časov starih Slovanov, s posebno ljubeznijo se prenaša iz roda v rod. Do čebel imamo poseben odnos. Pri nas ne rečemo, da so čebele poginile, kot velja za druge živali, ampak pravimo, da umirajo. Uporaba te beseda je nenavadno spoštljiva, odraža našo čebelarsko kulturo, ki je na zelo visokem nivoju, in odnos do čebel, ki jih prepoznavamo kot posebno dragocenost v svojem okolju. Umiranje čebel je za nas prvi znak, da v okolju nekaj ni v redu, in čebelarji hitro obvestijo javnost, pa tudi Slovenci smo zelo ozaveščeni,« je pojasnila Barbara Sosič, avtorica razstave in kustodinja, ter dodala: »Lahko smo ponosni na svojo dediščino.«

Retrospektiva Ivane Kobilca

Narodna galerija je po štiridesetih letih pripravila monografsko predstavitev slikarke Ivane Kobilca. Od tedaj se je po besedah direktorice Barbare Jaki nabralo marsikaj novega – nova spoznanja stroke, nekaj neznanih del in takšnih, ki niso bila nikoli razstavljena ali pa se je za njimi izgubila sled. Priljubljenim delom, kot so Kofetarica, Poletje, Otroci v travi, se bodo pridružile še manj znane slike, ki skupaj odsevajo ustvarjalno moč priljubljene slikarke in vplive evropskih umetnostnih središč, saj je Kobilca večino odraslega življenja preživela v tujini, in sicer na Dunaju, v Parizu, Sarajevu in Berlinu, od koder se je v Ljubljano vrnila na začetku prve svetovne vojne.