Kofetarica, slika naše najbolj znane slikarke Ivane Kobilca, je po anketah med obiskovalci Narodne galerije na drugem mestu po priljubljenosti. Ta slika pa ima v ozadju napeto zgodbo, polno zapletov, zanimivih celo za kakšno filmsko upodobitev. In ker tačas v Narodni galeriji poteka velika retrospektivna razstava del naše imenitne slikarke, obujamo spomine na to zgodbo. Pri tem nam je pomagal sedanji lastnik Peter Hribar ml., kajti brez njegovega razumevanja in naklonjenosti slike sploh ne bi mogli občudovati.

Podaljšanje Tisnikarjeve razstave

V Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu so ob 90. obletnici rojstva in 20. obletnici smrti koroškega slikarja Jožeta Tisnikarja pripravili obsežno razstavo njegovih del, ki je do zdaj doživela tako velik obisk, da jo bodo podaljšali do 21. oktobra. Razstavo dopolnjuje raznovrstno fotografsko in dokumentarno gradivo, kar obiskovalcem dopolni izkušnjo ogleda in spoznavanja tega umetnika. Spremljevalni program pa pritegne vse generacije.

Mariborčan Ljubo Struna (rojen leta 1930) je verjetno zadnji živeči član ekipe, ki je posnela prvo slovensko televizijsko oddajo Televizija prihaja. Kasneje je bil nepogrešljiv član filmskih ekip pri snemanju filmov tujih producentov, ki so od 50. let prejšnjega stoletja v Sloveniji pogosto snemali vse od velikih zgodovinskih spektaklov do manjših produkcij. Poleg tega je pregovorno kot vsak pravi moški posadil drevo (več), napisal knjigo Moje življenje s filmom, jo izdal v samozaložbi, ima dve skrbni hčeri in zeta, več vnukov ter simpatično ženo, Belokranjko, ki je podporni steber njegovega življenja, z velikimi zaslugami za njegovo ustvarjalno in družinsko rast.

Zlato kitajskih cesarjev

V Narodnem muzeju si lahko ogledate dragocenosti iz časa dinastije Ming, zdaj v lasti kitajskega milijarderja Petra Kwoka, iz njegovega muzeja v Xianu. 145 zlatih predmetov na najvišji ravni zlatarske obrti predstavljajo nekdanje cesarsko razkošje. Najvišji domet odražajo predmeti v filigranski tehniki z motivi zmaja s petimi kremplji, feniksa in iz kitajske kulturne tradicije. 

 

Gledališča predstavljajo novo sezono

Obrazi ekspresionizma/Odtisi duha 

Razstava del nemških, čeških in slovenskih ekspresionistov v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki je prvi poskus umeščanja slovenskega ekspresionizma v srednjeevropski prostor. Ekspresionizem, ki je germanskega izvora, se osredotoča na duhovnost, čustva in etično zahtevo po »novem človeku«, so Slovenci spoznavali prek Prage. Kot slovanska prestolnica je po prvi svetovni vojni nadomestila »secesijski Dunaj« ter postala študijski center za mlado generacijo ustvarjalcev in prizorišče pestrega družabnega življenja.

Slovenija je domovina avtohtone kranjske čebele – sivke. Pri nas je več kot 11.000 čebelarjev, pokrajino bogati več kot 13.000 čebelnjakov in okoli 180.000 panjev. Slovenci smo na področju čebelarjenja nekaj posebnega. To prikazuje razstava Kjer so čebele dom v Slovenskem etnografskem muzeju, ki bo na ogled do junija naslednje leto. Z njo se muzej pridružuje evropskemu letu kulturne dediščine in njenemu motu Naša dediščina: kjer preteklost sreča prihodnost.

»Mislimo, da lahko prav s čebelami in čebelarstvom veliko pomembnega povemo Evropi. Čeprav smo majhna država, igra čebelarstvo pri nas posebno vlogo, na tem področju smo zelo ozaveščeni. Naša čebelarska tradicija izhaja že iz časov starih Slovanov, s posebno ljubeznijo se prenaša iz roda v rod. Do čebel imamo poseben odnos. Pri nas ne rečemo, da so čebele poginile, kot velja za druge živali, ampak pravimo, da umirajo. Uporaba te beseda je nenavadno spoštljiva, odraža našo čebelarsko kulturo, ki je na zelo visokem nivoju, in odnos do čebel, ki jih prepoznavamo kot posebno dragocenost v svojem okolju. Umiranje čebel je za nas prvi znak, da v okolju nekaj ni v redu, in čebelarji hitro obvestijo javnost, pa tudi Slovenci smo zelo ozaveščeni,« je pojasnila Barbara Sosič, avtorica razstave in kustodinja, ter dodala: »Lahko smo ponosni na svojo dediščino.«

Retrospektiva Ivane Kobilca

Narodna galerija je po štiridesetih letih pripravila monografsko predstavitev slikarke Ivane Kobilca. Od tedaj se je po besedah direktorice Barbare Jaki nabralo marsikaj novega – nova spoznanja stroke, nekaj neznanih del in takšnih, ki niso bila nikoli razstavljena ali pa se je za njimi izgubila sled. Priljubljenim delom, kot so Kofetarica, Poletje, Otroci v travi, se bodo pridružile še manj znane slike, ki skupaj odsevajo ustvarjalno moč priljubljene slikarke in vplive evropskih umetnostnih središč, saj je Kobilca večino odraslega življenja preživela v tujini, in sicer na Dunaju, v Parizu, Sarajevu in Berlinu, od koder se je v Ljubljano vrnila na začetku prve svetovne vojne.

Prosimo, ne razumite naslova tako, kot da pomeni nekaj grdega. Nasprotno! Gledališče Glej namreč pripravlja projekt z naslovom Starci. Delajo ga z ljubeznijo in spoštovanjem do seniork in seniorjev, želijo povezati mlado in staro generacijo, doseči medgeneracijski dialog. Prepričani so, da imajo starejši veliko spominov, ki so izjemno dragoceni in bi jih bilo škoda prepustiti pozabi.

Že pred časom smo iz Gledališča Glej prejeli obvestilo, da vabijo k sodelovanju pri projektu Starci posameznice in posameznike, starejše od 60 let, da »se nam pridružite k potovanju skozi spomine, k ustvarjanju filmskih zgodb in druženju. Zanimajo nas vaše zgodbe!« 

Spominska razstava Vladimire Bratuž Furlan - Lake

V galeriji Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov (Komenskega 8 v Ljubljani) si lahko do 25. maja ogledate pregledno razstavo del akademske kiparke in diplomirane arhitektke Vladimire Bratuž - Lake (1923–2006). Poleg kiparstva je študirala tudi arhitekturo pri arhitektu Jožetu Plečniku. Zanjo je bilo značilno predvsem eksperimentalno delo, saj je pri svojih skulpturah uporabljala različne postopke, tehnike in materiale – od železne pločevine, kamna do osnovnih materialov žgane gline in lesa.

Igralec Andrej Kurent je na Tednu slovenske drame v Kranju prejel odličje Marija Vera, ki ga podeljuje Združenje dramskih umetnikov Slovenije za delo na področju gledališke, filmske in radijske umetnosti. Ker je bil od leta 1953 do 1994 član SNG Drama v Ljubljani, se gotovo spominjate katere izmed njegovih številnih vlog. Sodeloval je tudi pri filmu Na svoji zemlji. Bil je eden tistih, ki so soustvarjali slovensko eksperimentalno gledališko sceno. Poleg izvrstno odigranih gledaliških, filmskih in radijskih vlog je še posebej slovel kot sijajen govorec, kar je vodilo h kasnejšemu poučevanju študentov na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Kurentovo igralsko mojstrstvo sta slovenska in jugoslovanska kritika z občudovanjem označevali kot odlično, intenzivno in ekspresivno. Ne glede na to pa zase pravi: »Jaz sem bil večno drugi.«