Prostozidarstvo – bratstvo za harmoničen svet?
Že dolgo ni bilo za kako razstavo pri nas tako veliko zanimanja, kot je za razstavo Skrivnost lože. Prostozidarstvo na Slovenskem. Prostozidarstvo je bilo vedno pod strogim očesom javnosti, pogosto ga povezujejo s politiki, zarotniki, tistimi, ki bi radi vladali iz ozadja. Kritizirali, obtoževali in celo prepovedali so ga številni politični sistemi, fašizem, nacizem, komunizem, v novejšem času tudi islam, nenaklonjena mu je bila tudi Cerkev, saj je papež Klement XII. že leta 1738 obtožil prostozidarje krivoverstva, čeprav jih danes Cerkev ne napada več. Po padcu berlinskega zidu se je svobodni duh prostozidarstva vrnil v srednje in vzhodnoevropske države, tudi v Slovenijo. Ker pa je glavna lastnost prostozidarjev, kot poudarjajo sami, to, da delajo dobro, hkrati pa molčečnost, je razumljivo, da je sumov izjemno veliko, skrivnosti, ki burijo domišljijo, še več, zato bomo poskušali predstaviti gibanje, ki ima večstoletno zgodovino.
-
47. teden slovenske drame
Začne se 27. marca, na svetovni dan gledališča, v Prešernovem gledališču Kranj. Nova selektorica TSD Tea Rogelj je v tekmovalni program uvrstila osem, v spremljevalni program pa šest predstav. Pri svojem izboru je zasledovala merilo kompleksnosti uprizoritve in njene dovršenosti, ob tem pa se je ravnala po pravilu festivala, ki ji omogoča strnjen pregled najučinkovitejših uprizoritev ter tudi odmev pri občinstvu ter kritiški javnosti. »Kot gledališka kritičarka opažam, da uprizoritve pogosto izhajajo iz družbenoangažiranih idej, a jih izvajalci vse prevečkrat ne izpeljejo do konca. Sredi procesa zastanejo, kot da so se utrudili,« ugotavlja selektorica, ki pogreša tudi več uprizoritev del slovenskih dramskih klasikov, vse pogostejši pa so avtorski projekti. Tri gledališča iz Srbije, Hrvaške in Češke bodo dopolnila ponudbo slovenskih gledališč iz domovine in zamejstva.
-
Gledališčniki živijo svoje življenje pozno v noč, predstavljam si, da je tako tudi s prevajalci, ki tuhtajo in iščejo besede, s katerimi bi kaj povedali lepše, najlepše, in če kdo v svojem delu uspešno združuje oboje, je to Alenka Bole Vrabec, igralka, režiserka in književna prevajalka, ki sooblikuje kulturno življenje v Radovljici že več kot 40 let. Luna ji sije osrečujoče svetlo. Bila je strokovna svetovalka za gledališko dejavnost v rojstni Radovljici in Kranju, direktorica Gledališča Toneta Čufarja na Jesenicah tudi takrat, ko jim je padel strop na glavo, pa se je kot levinja borila za to, da ne bi 'padlo' še gledališče, ker ima že desetletja veliko navdušenih in zvestih obiskovalcev, in Linhartove dvorane v rojstnem mestu ter umetniška vodja tamkajšnjega Linhartovega odra. Čeprav veliko dela, ji ni nikoli bilo žal časa za družino, dobro glasbo, kuho, recepte nesebično deli z drugimi in jih objavlja v več medijih.
-
Vojna in mir v Cankarjevem domu
Po Ani Karenini so se v ljubljanski Drami v koprodukciji z Mestnim gledališčem ljubljanskim in Cankarjevim domom odločili za dramatizacijo obsežnega Tolstojevega romana Vojna in mir. Avtor le-te, ugledni romunski režiser Silviu Purcărete, pravi, da romana ni mogoče povzeti, odzvanjajo le nekatere figure in dogodki iz Evrope, ki jih je opisal pisatelj. Predvsem pa njegovo sporočilo, ki ni preveč spodbudno: vojna in mir sta iz iste snovi. Zveni znano, čeprav je roman nastal pred 150 leti.
-
Svetovno znana razstava Končna postaja morje
V Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO) gostuje razstava švicarskega Muzeja za oblikovanje iz Züricha, ki s plastičnimi odpadki, nabranimi v svetovnih morjih, prikaže, kaj se s tem materialom zgodi, ko izdelek konča svojo življenjsko dobo. Vsako leto jih več kot 6,4 milijona ton nenadzorovano pristane v našem okolju ter naposled v morjih, ki se tako počasi spreminjajo v globalno plastično juho. Čeprav na površju plavajo le majhne količine plastike, so se te zaradi vpliva morskih tokov združile v ogromne plastične spirale.
-
Tako bi lahko s temi besedami opisali življenjsko in delovno pot Marjana Mančka. Na prvi pogled je ilustrator, karikaturist, stripar in filmski animator človek, poln nasprotij. Videti je zelo resen, pa je ustvaril navihanega Pedenjpeda, dobrodušnega Petra Klepca in prijazno Mojco Pokrajculjo. Je suh in visokorasel človek, pa so ga nekje narisali kot majhnega in okroglega možica. Je zelo tih človek, pa je hotel igrati na glasne bobne. Videti je zelo strog, v njegovih delih pa je polno humorja.
Živi v vasici Selšček na obrobju Cerknice, kjer mora biti nekaj posebnega v zraku, saj se je tam rodil tudi akademski slikar Maksim Gaspari, znan po svojih duhovitih slikarskih »pikih«. Toda Manček je skromen: »Bistveni so bili očetov smisel za humor in mamina senzibilnost, otroštvo, ki sem ga preživel v Novem mestu v igri z otroki iz soseščine, in knjižnica, od koder sem nosil domov predvsem ilustrirane knjige. In seveda veselje do risanja. Že v osnovni šoli sem zelo rad risal.
-
12. slovenski bienale ilustracije
V Galeriji Cankarjevega doma si lahko do začetka marca ogledate razstavo, ki ponuja največji pregled slovenske ilustracije, na katerem so se za nagrade, plakete in priznanja Hinka Smrekarja potegovali likovni ustvarjalci različnih generacij in usmeritev. Nagrado za življenjsko delo je tokrat prejel Marjan Manček, »ker je ilustracija že skoraj štirideset let njegovo najmočnejše izrazno polje, humor pa je njegov razpoznavni znak«, so zapisali člani komisije. Cankarjev dom je pripravil razstavo v sodelovanju z ilustratorsko sekcijo Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov.
Komaj čakam, da se zbudim, da bom spet začela pisati
Nikakor ni bil predsednik naše vlade prvi, ki je sporočil Slovencem, naj ne jamramo. Že pred več desetletji nas je k temu znala spodbuditi slovenska etnologinja dr. Marija Makarovič, a je to povedala veliko bolj prefinjeno, z metaforo, ki se mi je zasidrala v spomin s svojim znamenitim stavkom: »Če sonca ni, si ga pa narišite!« Zapomnila sem si ga za vedno. Dobre vile so ji naklonile veliko: dolgost življenja, zdravje, več talentov, neizmerno radovednost, neprestano ustvarjalnost, redko sposobnost, da zna prisluhniti in se pogovarjati z zelo različnimi ljudmi, od kmeta do doktorja znanosti, in jim »zlesti pod kožo«, da jo sprejemajo in imajo radi. Še vedno raziskuje, piše in se veseli življenja.
-
29. Čufarjevi dnevi
Dvorana Gledališča Toneta Čufarja Jesenice bo od 14. do 20. novembra gostila Čufarjeve dneve, ki so postali uveljavljen festival ljubiteljskih gledaliških skupin v širšem slovenskem prostoru in s tekmovalnim predznakom. Prijavilo se je 27 igralskih skupin iz Slovenije ter zamejstva. Selektor Marko Platan je izbral 6 predstav, ki se bodo morale izkazati pred strokovno žirijo in občinstvom. To so: Zdravnik po sili (DKD Svoboda Senovo), Ti nori tenorji (Šentjakobsko gledališče), Samotni zahod (KD igralska skupina pri Gledališču Toneta Čufarja Jesenice), Machbet (KUD Zarja Trnovlje Celje), Bog masakra (KUD Fofite Medvode), Bomba v bordelu (Društvo Gledališče 2B, Bohinjska Bistrica).
-
51. festival Boršnikovo srečanje
Vesela bi ga bila Talija, boginja gledališča, razveseljeval bo obiskovalce, ker bo program izjemno bogat, dogajanje v Mariboru od 14. do 23. oktobra pa pestro. Selektorica BS Petra Vidali je že izbrala tekmovalne predstave – Knut Hamsun: Glad, režija Janez Pipan, Mini teater Ljubljana in Mestno gledališče Ptuj, avtorski projekt Učene ženske po motivih Molièrove komedije, režija Jernej Lorenci, Slovensko ljudsko gledališče Celje in Mestno gledališče Ptuj, Thomas Bernhard: Pred upokojitvijo, režija Mateja Koležnik, Prešernovo gledališče...