To leto se je začelo na čuden način: kar naprej se srečujemo stari znanci, sosedje, sošolci, sodelavci in na pol pozabljeni prijatelji. Vzamemo si čas, kadar koli že nas kdo pokliče, in pridemo kamor koli. Če le moremo, pridemo, si stisnemo roke in večinoma molčimo. Ker je kaj smiselnega težko povedati ob teh naših zdaj pogostih nepričakovanih srečanjih. Zdaj smo si pa vzeli čas! In ko se razhajamo, se že skoraj bojim reči: Na svidenje! Na svidenje naslednjič? V tem se skoraj glasno skriva vprašanje, kdo bo naslednji. In tega vprašanja seveda ne maramo in se ga izogibamo.

Vlekla je težke vrečke, da so se ji ročaji zarezali v dlani. Pa ji je res treba vse tole kupiti na tržnici in se vračati domov z avtobusom? Njen sklep, da se v mesto ne bo vozila z avtomobilom, se ji je zdel pravi in se ga misli tudi držati. Potrudila se bo, to bo njen prispevek k spremembam na bolje. Le malo naporno je, kadar na tržnici kupi še to in ono, da ji potem roke skoraj odpadejo, preden vrečke na avtobusu postavi na stol. Če ga dobi, seveda. Zdaj ni več v navadi, kot je bilo v njenih mladih letih, da bi mladina na avtobusu raje sploh ne sedla, da potem ne bi bilo treba vstajati. Da se mladim zdi zoprno vstajati, je gotovo res tudi danes – le da oni ne mislijo, da sedijo neupravičeno, če stari stojijo. In imajo vsi v rokah svetleče pasti, ki jim kradejo pogled in pozornost, da ne vidijo stark z vrečkami ob svojih stolih ...

Ko je šla končno tudi Duša v pokoj, je bilo vse drugače, kot sta si predstavljala prej. Vse je kar naenkrat postalo tako eksplozivno, da nikoli nisi vedel, kdaj bo počilo. In je zares marsikdaj počilo.

Zelo čudno! Bila sta vendar stara zakonca, utrjena in preizkušena, utečena in uglašena drug z drugim. Otroka sta že zdavnaj odšla, on se je upokojil že pred leti in čakala sta, da se v dom za stalno vrne tudi ona. Po toliko letih dela in obveznosti in razpetosti med domom in vsemi dolžnostmi sta sanjala o času, ki bo samo njun. Čas je prišel, upokojila se je – sanje o lepoti pa kot da so se razblinile. Nista se znala ujeti, on, stari upokojenec, in ona, sveža in nova v razpolaganju vsega časa samo po svoji volji.

Mesto je žarelo v lučkah in na trgu je igrala glasba, dišalo je po kuhanem vinu in punču in bilo je ljudi, da si težko hodil hitro mimo vseh stojnic, kjer so ponujali pisane cukrene punčke, miklavževe palice in piščalke iz sladkorja, bombone v svilenem papirju, turški med in še množico drugih vabljivih sladkarij. V njeni mladosti so vse te dragocenosti prodajali tam za državno mejo, kamor njeni niso hodili, ona pa je mislila, da sta Miklavž in dedek Mraz vedno pozabila nanjo, ko sta delila te posebne sladke dobrote med otroke. Zdaj je že dolgo velika in ve, kako je s temi rečmi – da ni bilo od njene pridnosti odvisno, kakšna darila je dobila, ampak od povsem drugačnih in drugih reči, ki so se tikale staršev in denarnic …

Ko zašelesti listje na gozdnih poteh, ko zahrepeniš, da bi šel na Kras gledat, kako ruj spreminja barvo in se z njim spreminja vsa pokrajina v slutnji na zimo, ko veter postane strupen in zrak rezek, da te zamika v topel dom k skodelici čaja, postane srce otožno v zavedanju minevanja. Ptice bodo odletele, dolgo so se zbirale, bilo je še lepo in toplo, one pa so že čutile zimo in vedele. Kaj v njih je vedelo, da morajo iti, kam morajo in zakaj?

Včasih se mora človekova silno pametna glava ponižno prikloniti pred skrivnostmi narave, skritimi v majhni glavi navadne ptice.

 »Najbrž bo dež,« je bila njegova prva jutranja misel. Ni ga bolelo le koleno, trgalo ga je v nogah in ramenih, glavo je imel vso megleno in tudi v želodcu ga je tiščalo. Spomnil se je pesmi, ki jo je nagajivo pela stara mati: »Pa roke pa noge pa vsaka kost zase, v trebuhu mi nekaj ni prav, drugač' sem popolnoma zdrav...« Natančno tako se je počutil in ni mu bilo do smeha – kot ga je v mladosti nagajiva pesem vedno spravila vsaj v kisel nasmeh, kadar je tarnal, da bi si priboril dovoljenje, da ne gre v šolo.

Ko se je dolgo vroče poletje izteklo v september, je Majo zagrabila huda otožnost. Kot bi tih jesenski dež rosil naravnost vanjo, je postajala tiha in zamišljena. Jože ni seveda opazil ničesar. Veliko tišine je bilo med njima. Maja je vedno bolj molčala, Jože pa vedno bolj nemoteno preživljal mirne dneve, vesel, da mu nihče ne teži. Njegova delovna doba se je končno zares končala in on sam ni potreboval ničesar več!

Maja pa …

Kaj bo zdaj počela vso dolgo deževno jesen v teh nekaj sobah, obrnjenih na sever, ob možu, ki ga zanimata samo še kavč in televizor?

Ko so na jasnem poletnem nebu zažarele zvezde celo nad mesti, se je v Olgino srce priplazila nostalgija. Otožna je bila misel na čase, ko je življenje vrvelo okoli nje, ko je bila hiša polna hrupa in gibanja in vsakršnih sprememb, ko je utrujena hrepenela po večerih, v katerih sta, potem ko so bili otroci varno spravljeni v posteljah, sedla pred vrata in gledala zvezde.

»Nostalgija je žalovanje za dobrimi starimi časi, ki jih nikoli ni bilo,« je porogljivo rekla Darja. Tudi ona je na stara leta ostala sama, vendar ni nikoli tožila, bilo ji je všeč.

»Meni se zdi to hudo vtikanje v tuje zadeve!«

»Meni tudi. Pred dvajsetimi leti bi ti na mestu onih drugih rekla, da si tečna stara baba in da se praskaš tam, kjer te ne srbi!«

»Joooj!« so zatarnale vse okoli mize.

»Pa ni res! Tudi mene se je tikalo in morala sem ...« se je branila Meta.

»Kaj pa imate?« je vprašala Tanja, ko je kot zadnja sedala k mizi.

»Meta je pripovedovala, kako poučuje tudi v prostem času, čeprav je že v penziji,« je rekla Nuša.

»Ne tako, Nuša, ne pikaj kot osa, to boli!«

»Me vedno razjezi, če se ta stari vtikajo in potem mladi vse stare mečejo v en koš ...«

Zelo se ji je mudilo, ni vedela, da je ob tej uri na cestah taka gneča in vožnja do tega lepega mesteca traja tako dolgo! Celo prepričana je bila, da ima več kot dovolj časa, zdaj pa lovi minute! Vendar ne sme zamuditi in tudi ne bo, če bo le pohitela!

Zanimivo se ji zdi, kako so manjša mesta pri nas zdaj res lepo urejena, vidi se, kako se trudijo za lep videz in tudi udobno življenje prebivalcev. Tu ni težav s parkiranjem, veliko parkirišče sredi mesta ponuja celo brezplačno uslugo za dve uri! Česa takega si v glavnem mestu niti zamisliti ni mogoče! Saj ne da bi človek vse sodil po denarju, brezplačno parkirišče prinese tujemu obiskovalcu občutek prijazne dobrodošlice, in to je več vredno kot denar za dve uri parkiranja!