Na oddihu v javnem prostoru – proti svoji volji – poslušam neki lokalni radio:

»Tale moja tašča, tako mi gre na živce, da bi jo najraje ustrelil!«

»To pa res ni problem, pelji jo na paintball in si daj duška! Ali pa pokliči telefon ... in si rezerviraj čas ... pa bo hitro urejeno ...«

In si jaz, tašča, kar predstavljam, kako to je – in se sprašujem, ali je na tisti številki stalno zasedeno in kolikšen je čakalni čas, da pride ubogi, uničeni zet na vrsto za streljanje tašče. Če zelo hudo trpi, bo morda težko dočakal ...

 »Pridi pogledat!« je vzkliknil in stopila je do njega. Sedel je na bregu in metal koščke kruha v vodo, race so se zapodile proti vzvalovani vodi, kjer se je potapljal kruh, nekatere pa so se vznemirile že prej, ko je bil košček še v zraku. Gledala sta račke in vodo in vse okoli njiju je plaval mir in se je razlivala nežna svetloba zgodnjega poletnega večera. Da se lahko vse to dogaja še enkrat!

Pogledala je v košaro, kjer so čakala zelišča, da jih odnese s seboj, in videla je, kako je mah poleg košare mehak in se blešči v večernem soncu. Sedla je nazaj na odejo, na kateri je preživela to popoldne, in se spet zazrla v skalo ob obali, kjer se ni mogla nagledati valov, ki so se v nekem čudnem ritmu zaletavali ob breg. »Se spomniš tiste zgodbe o beduinih pred slapom?«

 V tišini zapuščenega parka so se visoke trave upogibale pod dežnimi kapljicami. Nikjer ni nikogar, med bloki tišina in mir. Ljudje so kljub razglašenemu koncu epidemije kakor nekam poniknili, spremenili so navade in niso jih še pridobili nazaj. Jih bodo? Ali se bo kaj zares zelo spremenilo? Bo prelomnica te pomladi ostala globoko zarezana za vedno?

»Zanamci bodo naš čas delili na obdobje pred virusom in obdobje po njem.« Bodo? Se bo svet nagnil v red ali kaos, bo korona v zgodovinskih knjigah omenjana kot povod za spremembe v dobrem ali v slabem? O tem sem premišljevala ves čas karantene. Strašljivo, kako je v času virusa s televizijskih zaslonov izginilo skoraj vse, kar je prej polnilo informativne oddaje – selitve narodov, vojne, lakota – nič. In česar ni na svetlečih se zaslonih, je, kot da se ni zgodilo!

V naši mladosti je prijatelj napisal knjigo Klic daljnih svetov. Takrat še ni kar vsak človek potoval v tuje dežele, moji kolegi in jaz pa smo sanjali o spoznavanju sveta in ljudi tam daleč, požirali smo zbirko Ljudstva sveta in zavzeto gledali diapozitive. V podjetjih, krajevnih skupnostih, kulturnih domovih in tudi doma smo z odprtimi usti poslušali tiste, ki so pogledali malo dlje v svet.

Knjiga Klic daljnih svetov je imela posvetilo: »Majhna ti je hišica ljubljanska, … bodi malo svetovljanska!« O seveda, hotela sem biti, hotela sem iti, hotela sem videti, spoznati, občutiti, doživeti svet izza domačega plota! Vendar nisem imela ne časa ne denarja, in videla sem le malo sveta. Vsa moja potovanja, nabrana skozi vsa desetletja, se ne morejo niti od daleč primerjati z vsem, kar si lahko in tudi si privoščita naslednja in naslednja generacija: »Nisi še bila na Siciliji? Uf, tam je lepo, vzemi si kakšen lep konec tedna, pravzaprav si vzemi ves teden, pa se zapelji pogledat vsaj glavne znamenitosti! Všeč ti bo,« me je prav pred kratkim navduševala maturantka. Marsikaj skoraj nedosegljivega je postalo skoraj povsem dosegljivo … in potovanja so vsaj zame res lep del te spremembe. Bila. Do te pomladi.

Tale nevidni sovražnik, mikroskopsko majhen, res je neverjeten! Kako lepo ime ima, korona me spominja na krono, na nekaj lepega – on pa prinaša bolezen in včasih celo smrt. Prinaša skrbi, strah, ukrepe, ustavitev tako rekoč vsega sveta, napore zdravnikov in še mnogih … 

Pa je to lahko kljub vsemu tudi nekaj lepega?

Neki pomembni mož je rekel, da smo v vojni. Ja, res, ta virus je vendarle tudi nekaj dobrega! Če je že bilo treba človeka ustaviti v njegovi nori naglici hlastanja in uničevanja samega sebe in narave, potem hvala bogu, da je to samo virus, ne vojna! Bijemo bitko, vendar ne človeka proti človeku, ampak imamo vsi enega samega skupnega sovražnika, samo virus je! Kljub vsemu hudemu se še primerjati ne more z vojnimi grozotami!

To leto se je začelo na čuden način: kar naprej se srečujemo stari znanci, sosedje, sošolci, sodelavci in na pol pozabljeni prijatelji. Vzamemo si čas, kadar koli že nas kdo pokliče, in pridemo kamor koli. Če le moremo, pridemo, si stisnemo roke in večinoma molčimo. Ker je kaj smiselnega težko povedati ob teh naših zdaj pogostih nepričakovanih srečanjih. Zdaj smo si pa vzeli čas! In ko se razhajamo, se že skoraj bojim reči: Na svidenje! Na svidenje naslednjič? V tem se skoraj glasno skriva vprašanje, kdo bo naslednji. In tega vprašanja seveda ne maramo in se ga izogibamo.

Vlekla je težke vrečke, da so se ji ročaji zarezali v dlani. Pa ji je res treba vse tole kupiti na tržnici in se vračati domov z avtobusom? Njen sklep, da se v mesto ne bo vozila z avtomobilom, se ji je zdel pravi in se ga misli tudi držati. Potrudila se bo, to bo njen prispevek k spremembam na bolje. Le malo naporno je, kadar na tržnici kupi še to in ono, da ji potem roke skoraj odpadejo, preden vrečke na avtobusu postavi na stol. Če ga dobi, seveda. Zdaj ni več v navadi, kot je bilo v njenih mladih letih, da bi mladina na avtobusu raje sploh ne sedla, da potem ne bi bilo treba vstajati. Da se mladim zdi zoprno vstajati, je gotovo res tudi danes – le da oni ne mislijo, da sedijo neupravičeno, če stari stojijo. In imajo vsi v rokah svetleče pasti, ki jim kradejo pogled in pozornost, da ne vidijo stark z vrečkami ob svojih stolih ...

Ko je šla končno tudi Duša v pokoj, je bilo vse drugače, kot sta si predstavljala prej. Vse je kar naenkrat postalo tako eksplozivno, da nikoli nisi vedel, kdaj bo počilo. In je zares marsikdaj počilo.

Zelo čudno! Bila sta vendar stara zakonca, utrjena in preizkušena, utečena in uglašena drug z drugim. Otroka sta že zdavnaj odšla, on se je upokojil že pred leti in čakala sta, da se v dom za stalno vrne tudi ona. Po toliko letih dela in obveznosti in razpetosti med domom in vsemi dolžnostmi sta sanjala o času, ki bo samo njun. Čas je prišel, upokojila se je – sanje o lepoti pa kot da so se razblinile. Nista se znala ujeti, on, stari upokojenec, in ona, sveža in nova v razpolaganju vsega časa samo po svoji volji.

Mesto je žarelo v lučkah in na trgu je igrala glasba, dišalo je po kuhanem vinu in punču in bilo je ljudi, da si težko hodil hitro mimo vseh stojnic, kjer so ponujali pisane cukrene punčke, miklavževe palice in piščalke iz sladkorja, bombone v svilenem papirju, turški med in še množico drugih vabljivih sladkarij. V njeni mladosti so vse te dragocenosti prodajali tam za državno mejo, kamor njeni niso hodili, ona pa je mislila, da sta Miklavž in dedek Mraz vedno pozabila nanjo, ko sta delila te posebne sladke dobrote med otroke. Zdaj je že dolgo velika in ve, kako je s temi rečmi – da ni bilo od njene pridnosti odvisno, kakšna darila je dobila, ampak od povsem drugačnih in drugih reči, ki so se tikale staršev in denarnic …

Ko zašelesti listje na gozdnih poteh, ko zahrepeniš, da bi šel na Kras gledat, kako ruj spreminja barvo in se z njim spreminja vsa pokrajina v slutnji na zimo, ko veter postane strupen in zrak rezek, da te zamika v topel dom k skodelici čaja, postane srce otožno v zavedanju minevanja. Ptice bodo odletele, dolgo so se zbirale, bilo je še lepo in toplo, one pa so že čutile zimo in vedele. Kaj v njih je vedelo, da morajo iti, kam morajo in zakaj?

Včasih se mora človekova silno pametna glava ponižno prikloniti pred skrivnostmi narave, skritimi v majhni glavi navadne ptice.