Za slovenske zmage

Zakaj stotisoči bežijo iz Sirije, Iraka, Afganistana, Libije, Sudana, bežijo iz svojih držav? Ali si mar res želijo živeti v družbi, kjer je svoboda govora in je z zakoni zagotovljena enakopravnost ljudi ne glede na vero, etnično pripadnost ali družbeni (socialni) položaj posameznika? Večina ljudi, ki se je napotila v »obljubljeno deželo« (Evropo), o dejanskih razmerah v »demokratičnem delu zemeljske poloble« ne ve veliko. Nasprotno, verjamejo, da se v tem delu sveta cedita »med in mleko« in so ljudje zadovoljni, srečni. Kot vemo, so dejstva zelo daleč od teh idealističnih predstav. Pa vendar, zakaj ljudje zapustijo svoje domove, odidejo v negotovost in za seboj pustijo vse, kar so v življenju ustvarili? V resnici so njihove države v popolnem razsulu, človeško življenje pa pogosto šteje le toliko kot naboj za kalašnikovko (polavtomatsko puško).

ZA SLOVENSKE ZMAGE

Tisti, ki jim državljani zaupajo vodenje države, bi se morali zavedati, da s tem prevzemajo veliko odgovornost. Njihova prva skrb bi morala biti blaginja vseh ljudi, v tem okviru pa bi morali zagotoviti pogoje, da bi si lahko zagotovili človeka vredno življenje. Vendar v resnici ni tako. Politiki imajo prepogosto zelo slab spomin in hitro pozabijo na svoje zaveze, bolj kot za državljane pa skrbijo za interese svoje stranke in ne nazadnje tudi za svoje osebne koristi.

Kaj storiti, da bi se razmere spremenile? Najprej bi bilo treba prevetriti volilni sistem in zmanjšati vlogo političnih strank. V sedanjem sistemu je pravzaprav skoraj nemogoče, da bi bil v parlament izvoljen kandidat, ki ga na svojo listo ne postavi katera izmed političnih strank. Posledice takega političnega okvira se kažejo pri sprejemanju odločitev, ki sledijo predvsem interesom strank, pravzaprav njihovim vodstvom. Zato tudi ni nobene osebne odgovornosti tistih, ki odločajo.

V Evropi je zavedanje, kakšne so posledice vojne, le del zgodovinskega spomina. Večina prebivalcev naše celine ve o tem le iz zgodovinskih knjig ali iz pripovedovanja ljudi, ki so vojno doživeli. Pri nas in naši soseščini je drugače, saj smo pred dvema desetletjema doživeli krvav razpad nekdanje skupne države in s tem v zvezi tudi množice beguncev, ki so bežali pred vojnimi grozotami. Zdaj doživljamo vojne predvsem zaradi poročanja medijev, ki pa pogosto pišejo ali govorijo le o posameznih dogodkih, manj pa o vzrokih, ki so privedli do njih.

Za slovenske zmage 

Raziskave javnega mnenja sporočajo, da državljani nismo zadovoljni z delovanjem države. To sicer vemo tudi brez zapletenih raziskav, vendar se ob objavah strokovnih ugotovitev nekoliko zamislimo. Kaj je pravzaprav v naši državi narobe? Ali pričakujemo preveč, smo neučakani ali pa so tisti, ki smo jim zaupali vodenje države, nesposobni? Državljani vse manj zaupajo predsedniku države, ki želi vsakomur ugajati, vendar ne zmore o ključnih vprašanjih jasno povedati svojega stališča. Tudi parlament se volivcem ne zdi verodostojno zakonodajno telo, saj v njem prepogosto prevladajo medstrankarska »kupčkanja«. Pri tem tudi opozicijske stranke s svojim »načelnim« nasprotovanjem vladi ne pridobivajo naklonjenosti državljanov. V čem je potemtakem zagata? Preprost odgovor bi bil, da se tisti, ki smo jim zaupali vodenje države, ne zavedajo, kakšna je njihova odgovornost.

Čebele

Apostoli neoliberalizma, ki omogoča peščici bogateti na račun velike večine, nas prepričujejo, da je napredek družbe sorazmeren s svobodo kapitala, da vstopa tja, kjer si obeta največji dobiček. Pri tem lastnikov kapitala ne zanima, kakšne so družbene posledice njihovega pohlepa. Pravijo, da si mora vsak sam izboriti dovolj sredstev za človeka dostojno življenje. Ta logika je dobila naravnost grozljive razsežnosti v državah tako imenovanega tretjega sveta, kjer v rudnikih kopljejo diamante otroci, ker pač zaradi svoje majhnosti lahko vstopajo v ožje rove.

ZA SLOVENSKE ZMAGE

Članice Evropske unije želijo z določitvijo »begunskih kvot« nekoliko ublažiti breme, ki ga zlasti za sredozemske države predstavlja na deset tisoče prebežnikov, ki iščejo v Evropi varnost in možnost za preživetje. Taka odločitev temelji na dejstvu, da se število beguncev povečuje, pri čemer pa se politiki namerno izogibajo vprašanju, zakaj se pravzaprav nesrečniki podajajo na negotovo pot v »obljubljeno deželo«. Tega ne storijo, ker so tudi evropske države odgovorne za brezupne gospodarske in varnostne razmere na območjih, od koder prihajajo begunci. V povojnem času je značilen primer palestinskega ljudstva. Organizacija združenih narodov je sprejela vrsto resolucij, ki naj bi Palestincem zagotovile njihove pravice, vendar tega nihče, zlasti Izrael, ne jemlje resno.

V začetku meseca maja se bomo spominjali konca druge svetovne vojne na evropskih tleh. Uradno se je zaključila 9. maja, v Sloveniji pa teden dni kasneje. Kolaboranti pač niso hoteli položiti orožja, saj so verjeli, da jih bodo Britanci na avstrijskem Koroškem sprejeli z odprtimi rokami. Kot vemo, so bili to upi brez stvarne podlage. Churchill je namreč Stalinu povedal, naj vsaka država sama »pospravi svoj gnoj«.

Konferenca na Jalti je v resnici v največji meri določila usodo povojne Evrope. Na njej seveda niso mogli mimo dejstva, da so Sovjeti v največji meri zagotovili zmago zaveznikov nad nacizmom in fašizmom, in tudi število njihovih žrtev je bilo veliko večje kot na zahodni fronti. Kakih 20 milijonov sovjetskih državljanov je padlo za osvoboditev Evrope. Videti je, da današnji evropski politiki namenoma spregledujejo to dejstvo in bojkotirajo osrednjo proslavo ob obletnici konca druge svetovne vojne. Zakaj? Menda zato, ker naj bi bila današnja Rusija odgovorna za državljansko vojno v Ukrajini. Dokazov za domnevno rusko agresijo nimajo ne v Bruslju ne v Washingtonu. V bistvu gre za prizadevanje osamiti Putinov režim, ki se noče podrediti diktatu Američanov in njihovih evropskih zaveznikov.

Za slovenske zmage

Ko je švicarska osrednja banka sporočila, da se je njihov frank v odnosu do drugih valut »podražil«, se ni pretirano posvetovala z mednarodnimi finančnimi ustanovami. Ugotovili so pač, da jih valutna tveganja silijo v odločitev, ki bo ohranila trdnost nacionalne valute. Kot pravijo učbeniki, je trdnost nacionalne valute najprepričljivejše znamenje, v kakšnem stanju je gospodarstvo posamezne države. Ni potrebno, da za potrditev te ugotovitve sežemo daleč v preteklost. Spomnimo se, kako je bilo v nekdanji skupni državi, ko je bilo najpomembnejše, če si posloval z devizami. Najbolj zaželeni valuti sta bili nemška marka in švicarski frank. Zdaj se zgodba ponavlja. Valutna razmerja se znova spreminjajo, čeprav smo zdaj menda »pod varnim dežnikom« evroobmočja. Toda tudi v tem se razmerja spreminjajo, še zlasti v odnosu do ameriške valute. Še malo, pa bo dolar na finančnem trgu enakovreden (ali celo močnejši) kot evro. Kako je to mogoče?

Najbrž je malo ljudi, ki bi lahko z gotovostjo trdili, da so brez greha. Zagotovo je vsakdo med nami v življenju storil kaj takega, kar je kasneje obžaloval. Ampak grehi »malih ljudi« praviloma nimajo velikega vpliva na življenje drugih, drugače pa je, kadar »grešijo« tisti, ki imajo oblast in z njo povezano moč. Pri tem bode v oči, da »mali grešniki« svoje napake praviloma priznavajo in jih skušajo popraviti, povsem drugače pa je pri velikih lumpih. Ti se praviloma izogibajo osebni odgovornosti za storjena dejanja.