Za slovenske zmage 

O tem, da je družba razslojena in da imajo nekateri veliko, drugi malo, se lahko prepričamo na vsakem koraku. Tako je povsod po svetu. Razlika je predvsem v tem, v kolikšni meri družba oziroma oblast te razlike vsaj omili, če jih že ne more odpraviti. Pri nas se morda še bolj kot v primerljivih državah prepad med revnimi in bogatimi poglablja in vse več ljudi živi pod pragom revščine.

 Zagovorniki tako imenovane tržne ekonomije nas prepričujejo, da s tem ni nič narobe ter da so revni sami krivi, ker se jim ne uspe preriniti v sloj premožnih. No, načeloma ni nič slabega, če tisti, ki več prispevajo, tudi več zaslužijo. Težko pa je razumeti, če država dopušča bogatenje na nepošten način, če dovoljuje krajo nekdaj skupnega premoženja. Kako je na primer mogoče, da lastniki podjetij ne plačujejo delavcem in ne izpolnjujejo z zakoni določenih davkov in prispevkov, sebi pa nakazujejo astronomske nagrade za »uspešno poslovanje«? To...

Za slovenske zmage

Za večino ljudi je sočutje povsem običajen odnos do okolja, v katerem živimo. Pripravljeni smo pomagati tistim, ki so pomoči potrebni. Tudi pri nas nam posamezniki skušajo vtepsti v glavo, da je za zdravo družbo najpomembnejša tekmovalnost, kjer je vsak sam odgovoren za svoj družbeni in socialni položaj. To seveda ne drži, bistveno je, v kakšnem družbenem okolju živimo, katere vzorce in vrednote smo pripravljeni sprejeti in jih udejanjati. Med drugim tudi sočutje in solidarnost.

 Za slovenske zmage

Najsplošnejši odgovor na zastavljeno vprašanje je, da državo poleg njenega ozemlja predstavljajo njeni prebivalci – državljani. Tudi v uvodnem delu naše ustave piše, da je Republika Slovenija demokratična država, v kateri ima oblast ljudstvo. Pa je res tako? Ali državljani v resnici vplivamo na odločitve, ki nas prizadenejo? Na načelni ravni imamo to možnost, ko na volitvah odločimo, kdo bo v našem imenu vodil našo skupnost. No, imamo tudi možnost po sodni poti izpodbijati posamezne odločitve parlamenta ali vlade, vendar so taki primeri zelo...

ZA SLOVENSKE ZMAGE

Slovar slovenskega knjižnega jezika navaja, da je lijak priprava za zlivanje tekočine v posodo z majhno odprtino. V prenesenem pomenu pa lahko z besedo »lijak« ponazorimo postavljanje ovir, ki omogočajo nadzorovanje pretoka prestopov čez mejo. Prav to se dogaja ob soočenju s sedanjo begunsko krizo na evropskih mejah. Pri tem pa ne moremo obiti vzrokov, ki so milijone ljudi pregnali z njihovih domov in iščejo varno zatočišče. Pri iskanju odgovorov spet trčimo na svojevrstne »lijake«, ki so v ozadju sedanje krize. V bistvu gre za spopad za energente in pri tem si vsak od vpletenih želi priboriti kar največ. Najprej si s prodajo koncesij svoj delež »odrežejo« države, kjer črpajo in dostavljajo nafto na mednarodni trg. Za njimi skušajo »pretočiti« del energetskih dobičkov na svoje račune mednarodne korporacije in banke, ki jim stojijo ob strani velike sile. In nazadnje skušajo iz energetskih poslov polniti svoje proračune še države, kjer energente prodajajo.

Ljudska modrost pravi, da se dejanski značaj človeka pokaže, kadar dobi priložnost vladati drugim. Pot do oblasti je lahko raznolika, zelo pogosto pa je povezana z denarjem. Ta čas se v Ameriki z vso silovitostjo pripravljajo na predsedniške volitve in v tej bitki bo najbrž zmagal tisti, ki bo imel dovolj vplivnih podpornikov. In politika prihodnjega ameriškega predsednika bo v veliki meri sledila njihovim pričakovanjem. Kljub temu pa ljudje, ki se dokopljejo do oblasti, vendarle lahko dajo svojemu mandatu tudi osebni pečat. Tako skuša Obama – ob gospodarskem okrevanju – uveljaviti zdravstveno reformo, ki naj vsem državljanom zagotovi vsaj osnovno zdravstveno varstvo. Ni naključje, da se temu najbolj upirajo različni lobiji, ki jim je dosedanji sistem omogočal velike dobičke.

Za slovenske zmage

Zakaj stotisoči bežijo iz Sirije, Iraka, Afganistana, Libije, Sudana, bežijo iz svojih držav? Ali si mar res želijo živeti v družbi, kjer je svoboda govora in je z zakoni zagotovljena enakopravnost ljudi ne glede na vero, etnično pripadnost ali družbeni (socialni) položaj posameznika? Večina ljudi, ki se je napotila v »obljubljeno deželo« (Evropo), o dejanskih razmerah v »demokratičnem delu zemeljske poloble« ne ve veliko. Nasprotno, verjamejo, da se v tem delu sveta cedita »med in mleko« in so ljudje zadovoljni, srečni. Kot vemo, so dejstva zelo daleč od teh idealističnih predstav. Pa vendar, zakaj ljudje zapustijo svoje domove, odidejo v negotovost in za seboj pustijo vse, kar so v življenju ustvarili? V resnici so njihove države v popolnem razsulu, človeško življenje pa pogosto šteje le toliko kot naboj za kalašnikovko (polavtomatsko puško).

ZA SLOVENSKE ZMAGE

Tisti, ki jim državljani zaupajo vodenje države, bi se morali zavedati, da s tem prevzemajo veliko odgovornost. Njihova prva skrb bi morala biti blaginja vseh ljudi, v tem okviru pa bi morali zagotoviti pogoje, da bi si lahko zagotovili človeka vredno življenje. Vendar v resnici ni tako. Politiki imajo prepogosto zelo slab spomin in hitro pozabijo na svoje zaveze, bolj kot za državljane pa skrbijo za interese svoje stranke in ne nazadnje tudi za svoje osebne koristi.

Kaj storiti, da bi se razmere spremenile? Najprej bi bilo treba prevetriti volilni sistem in zmanjšati vlogo političnih strank. V sedanjem sistemu je pravzaprav skoraj nemogoče, da bi bil v parlament izvoljen kandidat, ki ga na svojo listo ne postavi katera izmed političnih strank. Posledice takega političnega okvira se kažejo pri sprejemanju odločitev, ki sledijo predvsem interesom strank, pravzaprav njihovim vodstvom. Zato tudi ni nobene osebne odgovornosti tistih, ki odločajo.

V Evropi je zavedanje, kakšne so posledice vojne, le del zgodovinskega spomina. Večina prebivalcev naše celine ve o tem le iz zgodovinskih knjig ali iz pripovedovanja ljudi, ki so vojno doživeli. Pri nas in naši soseščini je drugače, saj smo pred dvema desetletjema doživeli krvav razpad nekdanje skupne države in s tem v zvezi tudi množice beguncev, ki so bežali pred vojnimi grozotami. Zdaj doživljamo vojne predvsem zaradi poročanja medijev, ki pa pogosto pišejo ali govorijo le o posameznih dogodkih, manj pa o vzrokih, ki so privedli do njih.

Za slovenske zmage 

Raziskave javnega mnenja sporočajo, da državljani nismo zadovoljni z delovanjem države. To sicer vemo tudi brez zapletenih raziskav, vendar se ob objavah strokovnih ugotovitev nekoliko zamislimo. Kaj je pravzaprav v naši državi narobe? Ali pričakujemo preveč, smo neučakani ali pa so tisti, ki smo jim zaupali vodenje države, nesposobni? Državljani vse manj zaupajo predsedniku države, ki želi vsakomur ugajati, vendar ne zmore o ključnih vprašanjih jasno povedati svojega stališča. Tudi parlament se volivcem ne zdi verodostojno zakonodajno telo, saj v njem prepogosto prevladajo medstrankarska »kupčkanja«. Pri tem tudi opozicijske stranke s svojim »načelnim« nasprotovanjem vladi ne pridobivajo naklonjenosti državljanov. V čem je potemtakem zagata? Preprost odgovor bi bil, da se tisti, ki smo jim zaupali vodenje države, ne zavedajo, kakšna je njihova odgovornost.

Čebele

Apostoli neoliberalizma, ki omogoča peščici bogateti na račun velike večine, nas prepričujejo, da je napredek družbe sorazmeren s svobodo kapitala, da vstopa tja, kjer si obeta največji dobiček. Pri tem lastnikov kapitala ne zanima, kakšne so družbene posledice njihovega pohlepa. Pravijo, da si mora vsak sam izboriti dovolj sredstev za človeka dostojno življenje. Ta logika je dobila naravnost grozljive razsežnosti v državah tako imenovanega tretjega sveta, kjer v rudnikih kopljejo diamante otroci, ker pač zaradi svoje majhnosti lahko vstopajo v ožje rove.