OPOROKA, NAPISANA DOMA

Bralka živi v zunajzakonski skupnosti že dvajset let. S partnerjem nimata otrok, zato sta napisala vsak svojo oporoko, s katero zapuščata drug drugemu celotno premoženje. Oporoki sta napisala doma, zato bralko zanima, ali je veljavna in ali jo lahko kdo izpodbija in uveljavlja na primer nujni delež.

Oporoka je veljavna, četudi ni overjena pri notarju. V zapuščinskem postopku so si med seboj popolnoma enakovredne vse oblike oporoke, torej lastnoročna oporoka, pisna oporoka pred pričami ter pisna oporoka, sklenjena pred notarjem. V določenih primerih pa je mogoča tudi ustna oporoka, ki jo je zapustnik napravil na smrtni postelji. Oporoka bo veljavna, če jo je bralka napisala sama (rokopis) od začetka do konca in podpisala. Enako velja tudi za bralkinega partnerja.

SOLASTNIŠTVO IN PRODAJA

Bralkin brat ima predkupno pravico pri nakupu zemljišča, ki ga je bralka podedovala po starših. Brat je nameraval prevzeti kmetijo in se na tak način zavarovati, da drugi solastniki ne bi prodajali zemljišč. Kmetije ne obdeluje, zato bralko zanima, kako mora ravnati pri prodaji.

Solastnik ima vedno predkupno pravico, ne glede na to, ali je to dogovorjeno s pogodbo ali ne. Če bo bralka prodajala svoj delež na posamezni parceli ali na vseh parcelah, mora druge solastnike kot predkupne upravičence pisno s priporočeno pošto obvestiti o nameravani prodaji in pogojih prodaje ter jim ponuditi, da lahko solastniki nepremičnino kupijo pod enakimi pogoji. Predkupni upravičenci morajo v 30 dneh po prejemu obvestila o prodaji bralko obvestiti o tem, da uveljavljajo predkupno pravico.

VRAČILO SREDSTEV ZA OBNOVO

Bralka je živela s partnerjem v hiši njegovih staršev, kjer sta preuredila mansardo v stanovanje. Po desetih letih sta se razšla. Partner se je preselil nadstropje nižje v stanovanje svojih staršev, bralka z njunim sinom pa je ostala v mansardi. Za obnovo stanovanja so veliko prispevali njeni starši, zato bralko zanima, kako naj sredstva dobi nazaj oziroma ali lahko postane solastnica hiše. Partnerjevi starši, ki so zemljiškoknjižni lastniki celotne stavbe, so pripravljeni dati delež na stavbi vnuku, njej pa nikakor ne.

PRODAJA SKUPNEGA STANOVANJA

Starejša zakonca sta lastnika trisobnega stanovanja v enakovrednem deležu. Žena je hudo zbolela, zdaj je v domu in je dementna ter opravilno nesposobna. Mož stanovanje vse težje uporablja, zato bi ga rad prodal ali zamenjal za manjše stanovanje v pritličju. Otroci temu nasprotujejo in mu grozijo, da ga bodo razglasili za opravilno nesposobnega, če bo poskušal to narediti. Za ženino oskrbo v domu prispeva le mož.

 Bralec lahko sam proda le tisto, kar je njegovo, torej svojo polovico stanovanja. Polovice stanovanja, ki je v lasti žene, bralec ne more prodati sam, pač pa se mora s prodajo strinjati skrbnik, ki ga ima žena, ter tudi center za socialno delo. Osebam, ki jim je zaradi bolezni ali drugih razlogov odvzeta poslovna sposobnost, namreč dodelijo skrbnika, to je osebo, ki namesto njih odloča o poslih rednega upravljanja. Za prodajo posamezne nepremičnine ali podobno velike posle pa mora skrbnik dobiti posebno soglasje centra za socialno delo. Namen take ureditve je preprečiti razprodajo premoženja opravilno nesposobne osebe. Odločitev o prodaji tako sprejmeta skrbnik in center za socialno delo. Otroci pri tem nimajo odločilne besede, saj so v ospredju le korist in potrebe opravilno nesposobne osebe. Ena izmed koristi je lahko tudi ta, da so z izkupičkom zagotovljena sredstva za plačilo oskrbe v domu.

DEDOVANJE PRANEČAKOV

Bralec je zadnjih deset let živel s partnerico, ki je pred kratkim umrla. Otrok nista imela, tudi partnerica jih ni imela od prej. Bila je edinka, tako da ima le nekaj mrzlih nečakov, ki si zelo prizadevajo, da bi dedovali po njej. Bralca pa moti, da se pred smrtjo zanjo niso zmenili in je zanjo sam skrbel, čeprav je bila zadnji dve leti dokaj dementna in v domu.

Mrzli nečaki ali pranečaki so le izjemoma dediči, in sicer če umrli nima svojih potomcev niti staršev ali bratov ali sester ali nečakov in tudi zakonca ali partnerja ne. Pranečaki namreč postanejo dediči tedaj, ko bi glede na sorodstvena razmerja dedovali stari starši zapustnika, ker pa teh ni, namesto njih dedujejo njihovi otroci oziroma otroci otrok. V slovenščini pravega izraza za tako oddaljeno sorodstvo niti nimamo, zato sem napisal, da gre za pranečake, se pravi vnuke in pravnuke starih staršev. Tako oddaljeno sorodstvo deduje, če ni drugih bližnjih sorodnikov, se pravi, če nima zapustnik niti svojih potomcev niti staršev, bratov, sester, pravih nečakov ali zakonca.

SOLASTNIŠTVO POČITNIŠKE GARSONJERE

Bralka je solastnica garsonjere na morju. Drugi solastnik je svak, dejansko pa garsonjero največ uporabljajo njegovi otroci z družinami. Vsako leto se bralka odpove uporabi poleti, ker so otroci zelo radi na morju. Bralko to vse bolj moti, ker bi tudi sama rada šla kdaj poleti na morje. Ves čas plačuje tudi polovico stroškov, čeprav ni želela, da v garsonjero namestijo klimatsko napravo, ki porabi veliko elektrike.

Solastniki so upravičeni uporabljati stvar, ki je v solastnini, v skladu s svojimi solastniškimi deleži. V tem primeru je torej bralka upravičena uporabljati garsonjero do polovice, njen svak ali namesto njega kdo drug, ki ga določi svak, pa polovico. Zaradi enakosti pravic in enakovrednosti solastnikov to pomeni, da jo ima vsak solastnik pravico uporabljati polovico enakovrednega obdobja, na primer pol vsakega letnega časa. Če bi šla bralka rada poleti na morje, se temu ni dolžna odpovedati zaradi nečakov in njihovih otrok. Garsonjera je namreč do polovice njena, kar pomeni, da lahko enako kot svak, ki je drugi solastnik, na primer določi, da bo sama ali pa namesto nje nekdo drug uporabljal garsonjero v delu, ki ji pripada. Dejstvo, da so se svak, njegovi otroci in vnuki navadili, da uporabljajo garsonjero več, kot jim pripada, jim namreč ne daje več pravic, pač pa so lahko le hvaležni, da je bilo do zdaj tako.

ZAKONCA NA RAZLIČNIH NASLOVIH

Bralec se je pred leti drugič poročil. Z novo ženo nista prijavljena na istem naslovu, čeprav že desetletja živita skupaj. Bralca skrbi, ali bi bilo to lahko pomembno v primeru, da umre prej kot žena. Skrbi ga tudi, kako bo z dedovanjem, če bo žena prijavljena na drugem naslovu.

Formalni naslov, na katerem sta prijavljena zakonca, ni pomemben, saj je zakonska zveza močnejša od prijave bivališča. Dejstvo, da bralec že leta živi na drugem naslovu, kot pa je njegov uradni naslov, je problematično z drugih vidikov, glede vprašanj dedovanja in medsebojnih obveznosti zakoncev pa ne. Zakonca imata enake pravice glede dedovanja, ne glede na to, ali sta ali pa nista prijavljena na istem naslovu. Zakonci dedujejo enako, ne glede na to, kje imajo formalno prijavljeno bivališče. Celo več. Tudi v primeru, da bi bralec in njegova žena dejansko ne živela skupaj, bi bila upravičena dedovati drug po drugem, če bi zakonska zveza še trajala, ko bi eden izmed njiju umrl. Glede dedovanja je namreč pomembno samo to, ali sta osebi v zakonski zvezi ali ne, ni pa pomembno, ali dejansko živita skupaj oziroma sta prijavljeni na istem naslovu.

DEDOVANJE PARTNERIČINEGA OTROKA

Bralec živi v zakonski zvezi s partnerico, ki ima otroka iz prvega zakona, skupaj pa imata še dva otroka. Bralec je dobil od svojih staršev v dar hišo. Zanima ga, ali lahko partneričin otrok deduje del te hiše.

Partneričin otrok po njem praviloma ne deduje. Dedič bi lahko postal le, če bi tako bralec določil v svoji oporoki. Dediči so namreč v prvi vrsti krvni otroci, posvojenci in zakonec ali zunajzakonski partner.

Partneričin otrok bi lahko dedoval delež na tej hiši, če bi bralec umrl pred partnerico in bi ta skupaj s skupnimi otroki po njem dedovala del hiše. Po smrti partnerice bodo namreč praviloma dediči vsi njeni otroci, torej tudi otrok iz prvega zakona.

DEDOVANJE PO SESTRIČNI

Bralka skrbi za sestrično, ki je v domu za starejše. Sestrična nima otrok, bratje in sestre so pokojni, ima pa veliko nečakov, ki nekako pričakujejo, da bodo po njej dedovali. Sestrična se je odločila, da bo vse svoje premoženje namenila bralki, zato jo zanima, ali lahko nečaki to izpodbijajo ali pa morda uveljavljajo nujne dedne deleže.

Nujni dediči so v prvi vrsti zapustnikovi potomci, torej otroci, vnuki, pravnuki ter zapustnikovi posvojenci in njihovi potomci. Kot posvojenci se štejejo le tisti otroci, ki so bili dejansko pravno posvojeni, se pravi, da je bila glede posvojitve izdana odločba. Poleg njih so nujni dediči še starši zapustnika in zakonec oziroma zunajzakonski partner. Zakonec je dedič in tako tudi nujni dedič le, če zakonska zveza traja do smrti zapustnika. Bivši zakonci zato niso dediči in tako tudi ne nujni dediči. Dedki in babice ter bratje in sestre zapustnika so nujni dediči le tedaj, če so trajno nezmožni za delo in nimajo potrebnih sredstev za življenje.

SOLASTNIŠKI DELEŽI

Bralka je skupaj z bratom in sestro podedovala starejšo hišo, vsak je postal solastnik 1/3 hiše. Brat se je, ne da bi kaj vprašal druge, vselil v hišo, jo začel prenavljati in celo zamenjal ključavnico. Bralko zanima, kakšne so njene pravice v zvezi s tem.

Temeljno pravilo je, da lahko vsak od solastnikov uporablja stvar v skladu z višino svojega solastniškega deleža. Če kdo uporablja več, mora za to dobiti dovoljenje drugih solastnikov. Brat se tako ne bi smel samovoljno vseliti v celotno hišo.