Za slovenske zmage

Ameriški predsednik Donald Trump je za vodilo svojega predsednikovanja razglasil geslo Najprej Amerika. V bistvu gre njegovo vodilo razumeti kot sledenje politiki, ki bo za državo, ki jo vodi, najbolj uspešna. V tem pravzaprav ni najbolj izviren, veliko pred njim je drug ameriški predsednik sodržavljanom rekel, ne sprašuj, kaj naj država naredi zate, pomembno je, kaj boš ti naredil za državo. Drugače povedano, država je lahko uspešna, če jo razumejo in sprejemajo njeni državljani.  Na to sta se sklicevala tudi libijski voditelj Gadafi in iraški voditelj Husein. Oba so Američani oziroma njihovi pomočniki zrušili in ubili. To so v libijskem primeru utemeljevali s podporo demokratičnim spremembam, v Iraku pa so zaznali nevarnost uporabe kemičnega orožja. Po dostopnih podatkih je šlo v obeh primerih za laži.

Kdor koli vstopi v igralnico, bi se moral zavedati, da iz nje le redki izstopijo kot zmagovalci, igralnica je pač zasnovana tako, da v seštevku vselej zmaga. Svojevrstna igra na srečo je tudi politika, v njej nastopajo igralci, ki žetonov ne kupujejo s svojim denarjem, temveč se igrajo z usodo svojih državljanov. Ameriški predsednik Donald Trump je v to igro vstopil z geslom »Najprej Amerika!«, kar je v bistvu zelo razumljivo. Vsakdo, ki se povzpne na položaj voditelja države, bi pač moral delovati v njeno korist in dobrobit državljanov, ki jih zastopa. V ameriškem primeru se prva težava pojavi že pri vprašanju, koga sedanji predsednik pravzaprav na svojem položaju predstavlja oziroma zastopa. Po odločitvah, ki jih je do zdaj sprejel, bi smeli sklepati, da ga vodi predvsem interes kapitala oziroma velikih korporacij, ki obvladujejo ameriško družbo.

Predvolilna tekma je bila svojevrsten oglaševalski festival. Slišali smo veliko obljub, kandidati za poslanske sedeže so se trudili, da bi se predstavili kot ljudje, ki bodo obljube tudi izpolnili, in Slovenija bo postala vzorno urejena in pravična država. Toda izkušnje nas učijo, da so politiki bolj kratkega spomina. Ko se prerinejo do oblasti, praviloma pozabijo, kaj so obljubljali volivcem. Za letošnje parlamentarne volitve je značilno, da je sodelovalo zelo veliko strank oziroma list in dobrih tisoč kandidatov se je nadejalo dobro plačane službe in vstop v družbo tistih, ki odločajo o usodi državljanov. Le devetdesetim je uspelo, poraženci bodo svoje razočaranje skušali prikriti in se morda poskušali zavihteti na oblast na naslednjih volitvah. Do takrat pa bodo kritizirali oblastnike, ki niso kos vodenju države. Skratka, nič novega.

O pripravljenosti vojske oziroma oboroženih sil posamezne države praviloma ni veliko javnih razprav. Kadar se parlamentarci pogovarjajo in odločajo o varnostni strategiji in nakupih orožja, so njihova zasedanja praviloma zaprta za javnost, čeprav gre za velike denarje. Seveda je razumljivo, da je skrb za varnost države skrbno varovana skrivnost, vendar tisti, ki obvladujejo trgovanje z orožjem, najdejo pot do potrebnih informacij. Tako na primer diplomatska predstavništva obveščajo svoje vlade o »stanju duha« v posamezni državi in na podlagi...

Za slovenske zmage 

Pravijo, da so volitve praznik demokracije, takrat naj bi volivci odločili, kdo bo v njihovem imenu vodil državo. To prepričanje velja vse od časa francoske revolucije, ko so obubožane množice brezpravnih tlačanov nasilno odstranile oblastnike, ki so jim svetovali, naj »jedo potico, če nimajo kruha«. V bistvu je v geslu o svobodi, bratstvu in enakosti zajeto bistvo družbe, ki temelji na delu in povezanosti ljudi in postavlja na prvo mesto odgovornost in pravice državljanov, ki na volitvah odločajo, kdo jim bo vladal.

Olimpijske igre naj bi bile predvsem praznik športa in priznanje vsem tistim, ki sledijo plemenitim ciljem, povezanim s tekmovanji na najvišji ravni. Tudi letošnje zimske olimpijske igre so potekale pod geslom, naj šport spodbudi krepitev miru in sodelovanje med narodi. To je še posebej pomembno sporočilo na korejskem polotoku, kjer se je pred dobrimi 50 leti zgodila najbolj krvava vojna po svetovni moriji. Formalno se korejska vojna še ni končala, Severna in Južna Koreja sta se dogovorili samo za premirje. Morda se ta negotovost vendarle lahko usmeri k trajnemu miru, kar bi pomenilo velik napredek ne le v tem delu Azije, temveč tudi po vsem svetu. Zaostrovanje na korejskem polotoku je namreč grozilo, da se bo svet srečal z realno možnostjo izbruha jedrskega spopada.

Statistika je neusmiljena. Smrtnost otrok v Afriki je osemkrat večja kot v Evropi, če pa pogledamo podatke svetovne zdravstvene organizacije, so razmere v tistem delu Afrike, ki jo imenujemo podsaharska, še bolj strašljive. Ob tem nas UNESCO prosi za prispevke, da bi rešili vsaj nekaj otrok, ki umirajo od lakote in z njo povezanimi boleznimi. Veliko ljudi se odzove na te prošnje, tudi vlade, kjer še ni povsem zamrl občutek za sočutnost, namenjajo svoj delež za ublažitev revščine po svetu. Navsezadnje je težko ostati neprizadet ob fotografijah umirajočih dojenčkov in njihovih mater, ki jih ne morejo nahraniti. V ozadju teh tragedij so dejanski gospodarji sveta, ki na nesreči ljudi kujejo vratolomne dobičke.

Marsikdo se še spomni pesmi Marjane Deržaj o vlaku, ki naj bi nas peljal v srečno prihodnost, drugi pa pesnitve Franceta Prešerna in njegove »železne ceste«. V obeh pesnitvah nas je njuno sporočilo spodbujalo k prizadevanju za lepšo prihodnost, nas navdajalo z optimizmom, verovanjem, da lahko dosežemo, kar si želimo. Žal se v resničnem življenju naša pričakovanja prepogosto ne uresničijo.

Pred 150 leti so brez velikih svečanosti praznovali zgraditev železniške proge med Dunajem in Trstom, čeprav je njena graditev pomenila resnično vključitev slovenskega narodnega prostora v najrazvitejši del takratne Evrope. Z graditvijo železnice se je v temeljih spremenila tudi družbena struktura takratne zapečkarske klerikalno zamejene dežele, ki jo je desetletja kasneje nekoliko prebudilo svobodoljubno sporočilo Cankarjevih »hlapcev«. Žal ni zaleglo. V Aleksandrovi kraljevini je bil slovenski jezik le »plemenski«, na železniških postajah so bili napisi tudi v cirilici. To se je ohranilo celo nekaj let po osvoboditvi leta 1945. No, potem ko je eden od takratnih slovenskih funkcionarjev videl ta nesmisel, je ukazal, da se ta »dvojezičnost« ukine.

Zelo skromna volilna udeležba na volitvah je dovolj jasno sporočilo volivcev, da je nekaj zelo narobe s tistimi, ki naj bi zastopali njihova pričakovanja. Državljani pač sodijo izvoljene predstavnike po tem, kar storijo, ne pa po obljubah. Nasprotje med enim in drugim pa je pogosto tako veliko, da ljudje ne želijo več sodelovati v političnih igrah oblasti željnih politikov. Neudeležba na volitvah je predvsem zelo glasen protest volivcev proti samovolji politične elite, ki govori o vladavini ljudstva, sprejema pa odločitve, ki ljudstvu...

Prizadevanje Kataloncev, da bi po demokratični poti uveljavili svojo neodvisnost, je v Madridu naletelo na nasprotovanje, ki ga utemeljujejo z ustavnimi določili. Pravzaprav gre za ostaline Frankove diktature, ki je postavila državne strukture, kakršne so običajne v najbolj avtoritarnih državah. Tudi vodstvo Evropske unije nasprotuje osamosvojitvi Katalonije, ker naj bi to spodbudilo podobne težnje še v drugih državah. Evropske komisije tudi ni zmotilo grobo policijsko nasilje, s katerim je španska vlada skušala preprečiti referendum o...