Primere iz psihološke svetovalnice predstavlja Zdenka Peloz
STRAH PRED SMRTJO
65-letnico že nekaj časa preveva huda tesnoba. Razmišlja o minljivosti, staranju, strahu pred trpljenjem onemoglega telesa, predvsem jo je groza smrti. Zbuja se sredi noči in v primežu raznih negativnih misli o smislu bivanja čaka na jutro, da zarja napove nov dan in popusti napetost. Med običajnimi opravki pogosto pomisli, da tega trenutka ne bo nikoli več mogla doživeti. Vse skupaj jo hudo obremenjuje, zato se je želela o tem pogovoriti.
Umrljivost nas zasleduje od prvega vdiha ob rojstvu. Vsi se je bojimo, to pa kažemo na različne načine. Posredno – stalen nemir ali kakšen drug psihološki simptom, poimenujemo ga s pravim imenom šele, ko zaključimo raziskovanje, če ne kar izkopavanje iz posameznikovega nezavednega, ali neposredno – jasno zavedanje prisotnosti minljivosti, ne glede na to, kako boleče je vse skupaj. Zaskrbljenost glede umiranja se v toku življenja posameznika spreminja, povečuje in zmanjšuje v valovih.
-
Primere iz psihološke svetovalnice predstavlja Zdenka Peloz
SRAM
27-letna hčerka našega naročnika se je odločila poiskati psihološko pomoč, ker ne more najti ustreznega moškega, s katerim bi si ustvarila ljubeče razmerje in družino. Vsi partnerji, ki jih je imela do zdaj, so bili nezreli, neodgovorni in večina tudi že v razmerjih z drugo. Druženje s poročenimi prijateljicami ji je postalo neprijetno, saj niso imele več skupnih tem. Počuti se manjvredno, saj so vsi okrog nje v parih, zato se je začela izogibati še njim in se osamila.
Primere iz psihološke svetovalnice predstavlja Zdenka Peloz
PRENAJEDANJE
Naročnica je prišla na posvet, ker bi rada pomagala hčerki. Hčerka je samohranilka, živi s sinom, ki obiskuje srednjo šolo, je redno zaposlena, deluje umirjeno in zadovoljno. Vendar pa ni vse tako, kot je videti. Mami je zaupala, da občasno zvečer, ko je sama doma, začne jesti in ne more nehati, dokler ji ni slabo. Potem se počuti krivo, naslednji dan pa se s trdim športnim treningom znebi vseh odvečnih kalorij. Glede na njen urejeni zunanji videz ji nihče ne bi prisodil takšnega vedenja.
Primere iz psihološke svetovalnice predstavlja Zdenka Peloz
OSEBNOSTNA MOTNJA
Naročnica je potožila o težavah, ki jih ima s taščo. Kadar je na večdnevnem obisku pri njih, se morajo vsi podrediti njenim željam in potrebam. Od časa obedov do modrovanja, kako naj bo opremljen posamezen prostor, in nasvetov, kako naj se kdo od družinskih članov vede, kaj naj počne drugače. Svojo voljo vsiljuje vsakomur, ki jo je pripravljen vsaj malo poslušati.
Ameriški psihoterapevt S. Peck navaja, da ljudi s takšnim vedenjem imenujemo osebnostno motene. V primerjavi z ljudmi, ki prevzemajo nase preveč odgovornosti in so poimenovani kot nevrotiki, imajo posamezniki z osebnostno motnjo le-te premalo. Kadar so nevrotiki v konfliktu z okolico, so prepričani, da je krivda njihova. Kadar pa so v konfliktu z okoljem osebnostno moteni ljudje, so prepričani, da je za vse kriva okolica.
Primere iz psihološke svetovalnice predstavlja Zdenka Peloz
BEREMO Z NASMEHOM
Naročnica me je prosila za pojasnilo, kako prisotnost psa vpliva na otrokovo učenje. Vnuk ji je namreč zaupal, da enkrat tedensko prihaja v njihovo šolo terapevtski par – starejša ženska in psička. V enem od razredov se zberejo otroci, ki bi radi izboljšali veščino branja. Seznanijo se s pravili vedenja, kadar je prisoten kuža, in mu potem po vrsti berejo različna besedila: prozo in poezijo, slikanice, časopise, stripe, knjige. Vnuk se zelo rad udeležuje teh srečanj.
Primere iz psihološke svetovalnice predstavlja Zdenka Peloz
ADHD
Naročnica sprašuje, kaj pomeni diagnoza ADHD, ki so jo postavili njenemu devetletnemu vnuku. V šoli je nemiren, skače naokrog in divja, koga tudi udari. Učenje mu gre težko od rok, ker se ne more zbrati. Posledično ima tudi slab učni uspeh in je zaradi tega žalosten.
ADHD (Attention deficit hyperactivity disorder) je motnja pozornosti z motnjo koncentracije in hiperaktivnostjo. Je nevrološka razvojna motnja. Pomembno je vedeti, da so ljudje z ADHD drugačni. Ne slabši, samo drugačni. Nepodredljivi, težki in težje sprejemljivi za tiste, ki se radi podrejajo. Bistri in talentirani, hitri in impulzivni. Neproblematični ljudje s svojo socializacijo in upogljivostjo družbi ne prinašajo napredka. Kdor se le delno prilagodi, pa še vedno razmišlja s svojo glavo. Med znanimi s to diagnozo najdemo na primer Mozarta, Einsteina in Edisona. V šoli so težko sobivali, imeli so slab učni uspeh. A ne zato, ker ne bi bili sposobni, preprosto niso spadali v uokvirjen šolski sistem. Tudi pri nas je v šolah malo učiteljev, ki bi znali ceniti drugačnost. Večina se ob takih otrocih počuti ogrožena.
Primere iz psihološke svetovalnice predstavlja Zdenka Peloz
OBSESIVNO KOMPULZIVNA MOTNJA
Naročnikov sin je poiskal pomoč zaradi težav, ki jim ni več kos. Zelo prijazen moški srednjih let se vse dneve ukvarja z nenehnim umivanjem rok ali po desetkrat preverja, ali je zaklenil vrata, ko odhaja zdoma. Strah ga je tudi, da bi se komu od bližnjih kaj slabega zgodilo, zato jih kliče in preverja, ali so v redu. Njegovo vedenje je postalo moteče zanj pa tudi za njegovo družino.
Diagnoza obsesivno kompulzivna motnja (OKM) vključuje bodisi prisilne misli bodisi kompulzije. Obsesije so ponavljajoče se vsiljive misli, ki jih ljudje doživljajo kot nezaželene in neprimerne in vzbujajo tesnobo. Zato jih poskušajo zatreti z različnimi dejanji: umivanjem rok, urejanjem stvari, pretirano odgovornostjo (preverjanjem), štetjem razpok na pločnikih, recitiranjem ipd., skratka z nekakšnimi rituali – kompulzijami. Namen takšnega vedenja je preprečiti tesnobo ali nezaželen dogodek, za katerega se bojijo, da se bo zgodil. Osebe takšno vedenje sicer prepoznavajo kot nesmiselno ali neučinkovito, vendar si ne morejo pomagati, impulzi so premočni. Pogosto imajo občutek sramu, zato se začnejo umikati pred ljudmi, kar lahko vse skupaj samo poslabša in vodi v socialno fobijo. Sram jih je tudi zato, ker se počutijo nemočne, da bi opustili nesmiselno vedenje. Zaradi vsega tega precej pozno poiščejo pomoč, najpogosteje šele, ko so simptomi tako močni, da jih ne morejo več nadzirati.
Primere iz psihološke svetovalnice predstavlja Zdenka Peloz
IZGUBA DEDKA
Naročnica je prišla po nasvet, kako naj ravna z vnukom. Pred tremi tedni ji je nepričakovano umrl mož, torej vnukov dedek. Desetletnik je zelo težko sprejel to novico, zaprl se je vase, nikomur ne pusti blizu, mogoče še najbolj njej. Sama je v težki situaciji, saj jo poleg lastnega žalovanja skrbi še zanj in bi mu rada olajšala bolečo izgubo.
Dobro je biti pozoren in najti primeren trenutek, ko se lahko na samem pogovori z dečkom. Razloži mu lahko, kako se sama počuti: da ne more spati, v želodcu jo tišči, ni lačna. Da je prizadeta, žalostna, zmedena, zaskrbljena in da doživlja še cel kup drugih občutkov. Povpraša ga naj, kaj on čuti, in pove, da mu je na voljo za pogovor, kadar bo želel. In tudi to, da je dobro jokati, ne pa zaklepati čustev vase. Ni treba biti pogumen niti potlačiti svojih čustev tako, da okrog sebe zgradiš visok zid, ki ga nihče ne more preplezati.
Primere iz psihološke svetovalnice predstavlja Zdenka Peloz
POSLUŠANJE OTROK
Naročnica, ki je prišla na pogovor, je želela razumeti, kaj se dogaja z njeno hčerko in šestletno vnukinjo. Kadar je na obisku, opaža, da deklica prosi svojo mamo za pozornost. Pogosto jo prosi, naj jo posluša, ker ji želi nekaj povedati. Hčerka, ki je zelo zaposlena, po službi hiti postoriti vse delo, ki čaka nanjo, pravi deklici, naj ji kar pove, saj jo posluša. Ta včasih čisto utihne in se odmakne, včasih pa poskuša doseči pozornost mamice. Nazadnje, ko ji je mama rekla, da jo posluša, ji je mala rekla: »Ne, poslušaj me tudi z očmi!« Naročnico je pretresla iskrena izpoved vnukinje in sprašuje se, kako pomembno je poslušati majhnega otroka.
Primere iz psihološke svetovalnice predstavlja Zdenka Peloz
STRAH PRED PSI
Naročnica se je dogovorila za srečanje z menoj zaradi osemletne vnukinje. Deklica se namreč na smrt boji psov, zato bi ji babica rada pomagala. Vsak sprehod na prostem postane težava, saj je veliko sprehajalcev, ki imajo tudi štirinožnega spremljevalca. Najhuje je, če kateri od njih prosto teka naokrog. Takrat se dekličin strah in nemir še povečata, saj se boji, da bi pes prišel do nje in ji kaj hudega naredil.
Kadar je strah pred psi tako močan, kot je pri tej deklici, govorimo že o kinofobiji. Otroku, pa tudi odraslim osebam, onemogoča sproščene dejavnosti na prostem. Strah lahko izvira iz negativnih izkušenj (pasji ugriz), velikokrat pa se prenese z odraslega na otroka. V tem primeru se dekličina mama ravno tako boji psov. Pogovor s starši je zelo pomemben, saj nam lahko osvetli marsikaj, kar vpliva na njihovega otroka.