Neprestana utrujenost in zaspanost, pomanjkanje energije, šibkost, krhkost las in nohtov, pogoste viroze so tipični znaki težave, ki ji pravimo slabokrvnost. Pomanjkanje železa je v današnjem času še toliko pogostejše, saj sodobna priporočila spodbujajo uživanje perutninskega mesa, ki vsebuje precej manj železa v primerjavi s temnim govejim in konjskim mesom. 

Vzroki za slabokrvnost so različni, nekateri tudi zelo zapleteni, vendar je daleč najpogostejši vzrok pomanjkanje železa v krvi, ki je ključen za nastajanje rdečih krvničk in krvnega barvila hemoglobina. V sam proces vstopajo nekateri vitamini (A, C, B1, B2, B6, karoten) in minerali (baker, kobalt, mangan); ob pomanjkanju le katerega izmed omenjenih je slabokrvnost verjetnejša. Na pomanjkanje železa morajo biti pozorne ženske, ki nosečnost šele načrtujejo, in nosečnice, saj so takrat potrebe po železu močno povečane. Otrokova imunska odpornost je vsaj v prvem letu namreč krepko odvisna od količine železa v mamini krvi. V otroštvu se slabokrvnost pojavi tudi zaradi hitre rasti otrok in oslabelosti po številnih boleznih.

Daleč najboljši nasvet, ki vam ga lahko da prehranski strokovnjak, je ta, da (jesensko) sadje pojeste takrat, ko je sezona zanj in je najbolj zrelo. Polno je hranil, ravno tistih, ki jih potrebujemo v tem času. Ker vemo, da je vsega dobrega na vrtovih hitro preveč, presežke predelamo oziroma shranimo za kasneje.

Četudi je sadje že obrano in zelenjava izkopana iz zemlje, kemijski procesi v svežih živilih potekajo naprej. Plod diha, pri tem porablja rezervno hrano, med drugim pa izloča zorilni plin (eten, starejši izraz etilen), zaradi katerega pridelki tudi v okolici še naprej pospešeno zorijo. Voda počasi izhlapeva, teža plodov se zmanjšuje. Na hitrost teh sprememb vplivajo še dejavniki v času rasti (vreme, zemlja, pretirano gnojenje), dejavniki v času obiranja, sorta (primernejše so zimske sorte) in stopnja zrelosti. Prehitro obrano sadje nima dovolj rezervne hrane in je zato za hranjenje manj trpežno, kaj šele hranil in okusa, prezrelo sadje pa zaradi nadaljnjega zorenja v kleti prehitro izgubi vse, zaradi česar smo ga želeli shraniti. Načeloma velja, da jabolka oberemo, ko začnejo spreminjati barvo in jih zmoremo obrati brez poškodb rodnega lesa, kar je malo pred stopnjo polne zrelosti.

Med kuharji in kuharicami krožijo številni recepti za biskvitno testo, zato se že težko odločimo, katerega izbrati, da nam bo sladica res uspela. Z leti sem si nabrala kar nekaj izkušenj, spoznala sem tudi trike, ki mi pri tem delu vedno koristijo, in z veseljem jih delim z vami.

Značilnost testa, ki ga uporabimo kot osnovo za torte, rulade ali nežno pecivo, je rahla porozna struktura, kar dosežemo z močnim stepanjem dovolj velikega števila jajc do res penaste strukture. Stepamo toliko časa, dokler zmes ni svetlejše barve, skoraj bele, ki precej naraste in je kremasta, kar lahko traja tudi 10 minut. Če ne stepamo dovolj časa, je biskvit nizek in zbit. Med stepanjem namreč ustvarjamo čvrsto mrežo z mehurčki zraka, zaradi česar je pecivo rahlo in visoko naraste.

Zaznavanje okusa s starostjo peša, prav tako moč v rokah in prstih. Izločanje želodčnih sokov je zaradi starosti in nekaterih zdravil upočasnjeno, tako ni niti občutka lakote in za nameček je slabši izkoristek hranil. V starosti se izloča manj hormona grelina, kar vodi v izgubo teka. Svoje dodajo še diete, stranski učinki zdravil in osamljenost. Izbirčnost, še huje pa neješčost, je osrednja težava današnjega časa od otroštva do zrelih let. Od 15 in 35 odstotkov starejših se spopada z zavestno neješčostjo.

V daljni preteklosti se človek nikoli ni prehranjeval samo z rastlinsko hrano, nasprotno, takrat je bil v veliki meri mesojed, odvisno predvsem od tega, kaj je ujel, naj je bil to medved ali postrv. Šele mnogo kasneje je spoznal žita, stročnice in poleg jagodičja iz gozda drugo rastlinsko hrano, s katero si je svoj izbor hrane nekoliko razširil.

S stoletji se je tako prehrana uravnovesila bolj na stran rastlin. Iz tega časa poznamo težka obdobja lakote in hudega pomanjkanja, predvsem zaradi hudo enolične prehrane. Danes imamo na voljo praktično vse, česar si zaželimo. Pomanjkanje hranil ni več odvisno od naravnih danosti, temveč le od osebnih odločitev in denarja. Ker postajamo odvisni od sladkorja, sladkih živil, paketkov narezanih zrezkov brez kosti, zaradi lagodnosti pa tudi od predelanih živil in vnaprej (delno) pripravljenih obrokov, je naša prehrana velikokrat precej revnejša s hranili kot nekoč, a nasprotno bogatejša s kalorijami. V ogledalu potem vidimo podbradek, trebušček, ki visi čez pas, hlače so v pasu vsako leto ožje. Zdravnik pri pregledu opozarja na »zanimivo« krvno sliko in svetuje dieto brez maščob, z manj mesa in veliko več solate, sicer si bomo pridelali celoten spisek civilizacijskih bolezni.

Hrano konzerviramo na različne načine: posušimo, zamrznemo, vložimo v sol, olje, kis ali sladkor in večino od tega pasteriziramo. Lahko pa pozabimo na štedilnik in na pomoč pokličemo koristne bakterije. Pripravila sem dva preprosta recepta za prvi stik s fermentiranjem za domačo rabo, ki naj vam služita kot osnova številnim naslednjim. Postopek ni nikakršna novotarija, človek fermentira hrano že stoletja.

Fermentiranja hrane se gotovo lotimo zaradi zdravja. Namreč armada živih mlečnokislinskih bakterij v samo eni žlici jogurta je prav gotovo zametek še večje v našem prebavnem traktu, s katero živimo v sožitju. Tako spodbujamo delovanje imunskega sistema, da se lažje in učinkovitejše bori proti škodljivim mikroorganizmom, in podpiramo tvorbo nekaterih vitaminov v telesu. Vsekakor je izkoristek hranil iz živil tako boljši, mnogi poročajo o koristih še pri uravnavanju krvnega sladkorja. Ker večino večjih molekul hranil predelajo bakterije, je takšna hrana lažje prebavljiva in hranila dostopnejša.

Branjevke na tržnici pravijo, da sta meseca marec in april za prodajo sadja in zelenjave najbolj nadležna. Kislega zelja in repe smo že siti, potem nam, če sledimo sezoni, korenje, koleraba, zelena in podobna zelenjava vsekakor že gledajo iz ušes, radiča in endivije je le še za vzorec … Ne pravimo zaman temu času post, ko naj bi bila na mizi le enostavna in enolična hrana. A vseeno lahko skuhamo odlične jedi iz sestavin, ki so nam na voljo. Nekaj sem jih izbrala za vas.

Ker z brezmesnih jedilnikov črtamo meso, primanjkljaj beljakovin nadomestimo z jajci, mlečnimi izdelki, ribami in stročnicami, nekaj beljakovin imajo tudi žita.

Enotnega izraza za fermentirano mešanico moke in vode ni. Obstajajo sicer nekdanji izrazi, kot so droži, drožje, drože, kravajcec, kravajc, mednice, in sodobnejši kislo testo, divji kvas, domači kvas, kisli nastavek, kisli kvasni nastavek, naravni kvas, matični kvas/kvasni nastavek.

V drožeh na poseben način prijateljujejo kvasovke in mlečnokislinske bakterije. Vsi ti mikrobi izkoriščajo ogljikove hidrate iz moke in jih spreminjajo v ogljikov dioksid, v nekaj malega alkohola, mlečno kislino, del v ocetno kislino ter pestro zbirko hlapnih aromatičnih kislin iz razgrajenih beljakovin žit, zaradi katerih pravimo, da je takšen kruh res okusen.

Pustna gastronomska zapoved: nekaj mastnega mesnega, vsekakor vsaj malo kislega zelja ali repe, nato pa sladke ocvrte dobrote raznih sort in oblik. In prav z njimi imamo vsako leto veliko opraviti. Klasične krofe je preveč zapleteno pripraviti, sledijo jim krhki flancati, ki zahtevajo spretne roke in vsekakor izkušnje pri cvrtju, potem so tu še nekoliko nagajive miške ter rahlo dolgočasni in preveliki kvašeni flancati.

Pravzaprav lahko ocvremo marsikaj, Američani so pravi specialisti za kaj takega. Posebej so navdušeni nad gostim testom za palačinke, v katerega potopijo tako jagode, oblite s čokolado, kot tudi kepico sladoleda. Vse skupaj radi povaljajo v zdrobljenih sladkih cimetovih kosmičih za zajtrk (ali pa ne) in ponudijo s sladko karamelno omako, še raje pa s čokoladnim ganašem. Italijani se jim v brk smejijo s canoli – ocvrtimi tulci, ki jih nadevajo s sladko mlečno kremo in okrasijo z mletimi oreščki. Morda za odtenek preveč sladko in razkošno, vsekakor z mnogo preveč sukanja po kuhinji, se vam ne zdi?

Ostanki hrane mi zaposlujejo misli vsak dan. Škoda mi je zavreči za skodelico krompirjevega pireja, ko vendar z njim zgostim juho naslednji dan. Košček klobase, skorja parmezana, za zajemalko testenin ali juhe, vse to in še marsikaj vedno shranim in kmalu porabim. Zbrala sem nekaj nasvetov varčne kuhinje, ki sem jih z leti usvojila, in verjamem, da lahko koristijo tudi vam.

Vodo, v kateri so se kuhale klobase, pečenice ali šunka, porabim za ričet, zalivanje rižote, omako za testenine ali suho juho, v katero zakuham rezance ali riž. Včasih jo zamrznem v manjših lončkih in porabljam sproti, pred zamrzovanjem jo dobro ohladim in z gladine poberem strjeno maščobo. Vodo, v kateri sem kuhala krompir, riž ali drugo zelenjavo, porabim v juhi, shranim v steklenici v hladilniku za prvo naslednjo mineštro ali z njo zamesim testo za kruh. V tej vodi so med drugim minerali, ki jih je škoda zavreči.