Protin ali putika je presnovna bolezen, ko se kristali sečne kisline nalagajo okoli sklepov. To povzroči bolečine in otrdelost sklepov, bolezen pogosto prizadene tudi ledvice, zlasti so pogosti ledvični kamni. Bolezen je zelo neprijetna, ustrezna dieta bolnikom gotovo omili težave, jih celo odpravi, vendar sta za kaj takega potrebni močna volja in res temeljita ter trajna prevetritev življenjskega sloga. Le dieta, ki jo bolnik sprejme za svojo, namreč koristi.

Soli sečne kisline se v telesu tvorijo iz purinov. Te dobimo iz hrane, pretežno iz beljakovin, del jih organizem ustvari sam. Večino jih porabi za obnovo in gradnjo telesa, manjšino pa razgradi in izloči v obliki različnih spojin. Ena izmed njih je sečna kislina, ki se ob normalnih pogojih izloči z urinom. Pri moteni presnovi beljakovin, ki je glavni vzrok za putiko, se tvori veliko preveč sečne kisline, zato presežek ostaja v krvi, sklepih in ledvicah.

Za sladkorne bolnike ni pomembna beljakovina gluten kot pri celiakiji, ampak le glukoza, ki je osnovna sestavina ogljikovih hidratov, in odziv organizma nanjo. Več ogljikovih hidratov in večji delež glukoze v obroku pomeni izjemno povišano koncentracijo glukoze v krvi, katere presežek inzulin po hitrem postopku odstrani iz krvi do celic.

Ločimo dve obliki ali dva tipa sladkorne bolezni. Tip I je težja oblika, ko trebušna slinavka ne izloča inzulina in si ga morajo bolniki dovajati v kri s posebno napravo, ki jo imajo ob sebi ves čas. Navadno bolezen odkrijejo že v otroštvu. Pri tipu II gre za sladkorno bolezen, kjer telo ne tvori dovolj inzulina, navadno se pojavi kasneje v življenju zaradi neprimernega življenjskega sloga, stresa ali presnovnih motenj.

Med alergijami na hrano po pogostnosti izstopata alergiji na mlečne in jajčne beljakovine. Navadno se pojavita v otroštvu in praviloma izzvenita do otrokovega vstopa v šolo. Alergija ni težava, je prej izziv in je vsekakor obvladljiva, še več – življenje s to ali katero drugo alergijo na hrano omogoči vsakomur vstopiti v svet kuharske iznajdljivosti. In seveda lahko dieto obvladajo tudi babice.

Imunski odziv organizma po zaužitju mlečnih beljakovin je buren in intenziven. Ko je alergija potrjena, se s predlagano dieto življenje družine začne umirjati. Izločanje mleka v vseh oblikah je namreč tisti ukrep, ki ga je treba uvesti, da se bolniku zdravstveno stanje izboljša. Na jedilniku tako ne sme biti mleka, jogurta, sirov, mlečne čokolade, francoskih rogljičkov, mehkih kifeljčkov ali makovk. Ni masla, smetane, prav tako ni mlečnega sladoleda. Skrbno je treba pregledati vse živilske izdelke iz trgovine, saj marsikateri vsebuje mleko ali mlečne beljakovine, čeprav jih tam ne bi pričakovali.

Popečeni tofujčki

Potrebujemo:

200 g tofuja (sojinega sira)

5 vejic timijana, vršiček rožmarina ali poljubna zelišča (peteršilj, drobnjak, bazilika ...)

rastlinsko (sojino) olje

sol, poper

 Priprava:  Zelišča sesekljamo in jih v posodici zmešamo z oljem. Tofu narežemo na kocke, kakor bi narezali sir za pogostitev. Povaljamo jih v oljni mešanici, da se zelišča dobro oprimejo sira. Segrejemo ponev in tofu rahlo opečemo. Kose polagamo na servirni krožnik, solimo, popramo in ponudimo.

Kobler iz jagodičja

Za manjši model (20 x 30 cm) potrebujemo:

1 kg sadja

sok pol limone

4 do 5 žlic sladkorja

1 do 2 žlici koruznega škroba

Za testo:

150 g moke

žličko pecilnega praška

3 žlice sladkorja

ščep soli

2 dl sladke smetane

Priprava: Pečico segrejemo na 200 stopinj. Sadje očistimo, po potrebi narežemo na manjše kose. Stresemo ga v model. Sadja naj bo toliko, da ostane še vsaj za prst prostora do vrha modela. Nato sadje prelijemo z limonovim sokom, ga sladkamo in pomešamo s koruznim škrobom. Tako se bo med peko sadni sok povezal v čudovito omako.

Celiakija je avtoimuna bolezen, ki je dedna. Bolezen zdravniki najpogosteje potrdijo že v zgodnjem otroštvu, v zadnjem času pa se pojavlja tudi pri mladostnikih in odraslih, celo v pozni starosti, izzovejo pa jo močan stres, težja operacija, porod, virusna okužba.

Bolnikov je danes presenetljivo veliko, menda že eden na sto prebivalcev, številni pa se za odpoved glutenu v prehrani odločijo zaradi želje po boljšem počutju. Celiakijo namreč povzroča protein gluten. Točno tisti, zaradi katerega se zrak v kruhu ujame v sredici, ki je zato rahla in puhasta … Človek je od davnih dni pravzaprav užival pretežno ajdo, proso in koruzo, povsem nesporna žita brez glutena, danes pa v največji meri pšenico, ki je glavni vir glutena.

Pred kratkim sem vstopila v mesnico, kjer je vrvelo od govorjenja, cmokanja, mlaskanja in pritrjevanja. Mesar in kupec, možakar zrelih let, sta pokušala hrenovke iz vitrine, jih komentirala, kimala drug drugemu. Kmalu za menoj je v mesnico vstopila gospa in se razburila, češ, surovih hrenovk pa vendar ne smemo jesti. Pa je res tako?

Klobase so izdelek iz mesa in mastnine različnih kakovosti in vrst, napolnjene v umetno ali naravno črevo (ovitek). Meso je vedno začinjeno, včasih tudi razsoljeno z nitritom, da ohrani privlačno rožnato barvo. Mešanici soli in nitrita pravimo razsol. Razsoljene so recimo barjene klobase, kot so hrenovke, pivske klobase ali posebna klobasa. Naredijo jih tako, da z zmesjo iz mesa, vode, razsola in emulgatorjev napolnijo ovitke, jih zaprejo in nato vlažno prekajujejo s paro in dimom določen čas, da je sredica toplotno obdelana.

Pita iz listnatega testa s kranjsko klobaso, skuto in stročjim fižolom

Za velik nizek pekač potrebujemo:

500 g listnatega testa

250 g zamrznjenega stročjega fižola

par kuhanih kranjskih klobas

500 g skute

3 jajca

sol, poper, šetraj, timijan

Priprava: Pečico segrejemo na 200 stopinj. Listnato testo odtalimo in vsak kos razvaljamo. Stročji fižol stresemo v rahlo slan krop in ga kuhamo 10 minut.

Nizek pekač iz pečice obložimo s papirjem za peko in vanj položimo oba razvaljana lista testa drug poleg drugega, da povsem zapolnita pekač. Testo prepikamo z vilicami na več mestih in damo v segreto pečico za 15 minut, da se slepo speče, torej napol.

Takole je bilo pri nas proti koncu oktobra. Mlajša dva sta v omari odkrila vrečo modelčkov za piškote. Stresla sta jih na kuhinjska tla, jih pregledovala, razvrščala po velikosti, motivu … Opazovala sem ju v njunem navdušenju in seveda pričakovala vprašanje: »Kdaj bomo spet pekli piškote?« Mlajši otroci se pač ne ozirajo na koledar. Njim dneve štejejo doživetja. Ko prvič jeseni kupimo mandarine, se za moje otroke začne čas odštevanja: do prihoda sv. Miklavža in adventnih doživetij, božiča z vsem bliščem vred pa do silvestrovega, ko smejo otroci ostati pokonci vsaj do polnoči.